V tujini nekaj precej normalnega, pri nas pa bizaren in morbiden – takšen je bil sejem Post Viva glede na medijski odziv.
Sejem pogrebnih in pokopaliških dejavnosti Post Viva, ki je potekal letos aprila v Gornji Radgoni, je bil tudi v medijih nekoliko presenetljivo deležen precejšnje pozornosti. Vendar je bila ta večinoma precej cinična, kar nas je v Zavodu Pogreb ni tabu malo zmotilo, čeprav je morda na koncu koncev vseeno dobro, da je slovenska javnost o sejmu sploh imela priložnost brati.
Po Evropi že vrsto let potekajo številni cenjeni, dobro obiskani sejmi pogrebništva, ki se odvijajo kot nekaj povsem vsakdanjega, navadnega in v prvi vrsti uporabnega. V Sloveniji, kjer je smrt še vedno velik tabu, je tovrsten sejem potekal prvič. Na njem se je predstavilo petdeset razstavljavcev iz sedmih držav, organizirana so bila predavanja in okrogle mize ter napravljeni številni koraki naprej v smeri odpravljanja tabujev, povezanih s smrtjo in poslavljanjem od umrlih.
Morda največji korak naprej je na sejmu storila pogrebna stroka sama. Na otvoritveni slovesnosti sta namreč Jožica Coif z Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije in Robert Martinčič z Gospodarske zbornice Slovenije podpisala Etični kodeks pogrebne in pokopališke dejavnosti. Tako sta obe stanovski organizaciji, Odbor pogrebnih in pokopaliških dejavnosti in Zbornica komunalnega gospodarstva, pokazali pripravljenost za napredovanje in razvoj v pogrebni in pokopališki dejavnosti ter njeno čim prejšnjo ustrezno zakonsko ureditev. V Kodeksu so poenotena pietetna pravila, ki jih morajo spoštovati vsa javna komunalna podjetja, ki se ukvarjajo s pogrebništvom, kakor tudi zasebniki. Zbornici sta se s podpisom obvezali še, da bosta sodelovali pri razvoju funkcij in storitev na pokopališčih ter v povezanih dejavnostih.
Če ste v času sejma prebirali slovenske medije, ste lahko opazili, da je bilo poročanje v veliki meri odeto v sivo (če ne celo črno) barvo. Velik del pisanja se je v (pre)veliki meri osredotočal na domnevno visoko ceno pogrebov pri nas brez kontekstualne primerjave, na primer s sosednjimi državami. Spraševali so se tudi o uporabnosti redkih luksuznih eksponatov (npr. žare s kristali), razstavljenih na sejmu. Klimatizirane krste, projekcije obdukcij trupel in zvok dleta ob ponazarjanju kamnoseške dejavnosti so prevladali nad predstavitvijo pomena paliativne oskrbe ali možnostjo raztrosa pepela v morje in na drugih krajih izven pokopališč.
Soočanje s smrtjo, odprt pogovor o njej, dostojanstveno umiranje in seznanjanje z dejavnostjo, ki smrt neizbežno spremlja, je bilo spet postavljeno v negativne, bizarne in morbidne okvire. Mediji so nas ponovno prepričali, da so smrt, umiranje in žalovanje za preminulimi pri nas še vedno tabu. Sprašujemo se, ali niso prav mediji tisti, ki lahko s svojo vlogo in vplivom, ki segata globoko v pore družbe, z načinom svojega poročanja pomembno prispevajo k podiranju teh tabujev. V tem primeru bi morali ponovno razmisliti o odklonilnem pisanju in poročanju o »najmorbidnejših« delih sejma, saj je lahko na ta način učinek ravno nasproten, tabuji, zgrajeni okoli smrti, pa še dodatno okrepljeni. Splošno gledano sicer menimo, da je poročanje medijev o tej in podobnih temah družbeno koristno, in ga pozdravljamo. V prihodnje pa si želimo, da bi tudi na tem področju bolje sledili smernicam v svetu.
Prispevek napisala Katarina Cvikl, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 2
