Med nami so redki tisti, ki osredotočeno in zadovoljno živijo samo za ta trenutek, uživajo v sedanjosti in svojih misli ne obremenjujejo s prihodnostjo. Med večino, ki je vedno polna načrtov, hrepenenj in želja po boljšem jutri in dnevih po jutrišnjem, pa so še redkejši tisti, ki so se kljub trdnemu zdravju in življenjski moči pripravljeni odkrito pogovoriti o smrti in se nanjo pripraviti. To lahko pomeni, da nas bo smrt ujela nepripravljene, da ob koncu življenja najverjetneje ne bomo deležni primerne (ali želene) oskrbe in da bo na naše sorodnike in prijatelje padlo težko breme sprejemanja odločitev, ki ne bi smele biti njihove.
Nikoli ne moremo vedeti, kaj nam prinaša jutri. V prepričanju, da ni nujno, da smo težko bolni ali ostareli, da bi razmišljali o minljivosti, je britansko društvo Dying Matters (Umiranje je pomembno) pripravilo nasvete v obliki petih korakov, ki jih lahko naredimo danes, z njimi pa našim bližnjim olajšamo skrbi v času, ko se bodo spoprijemali z našo izgubo. Kaj torej lahko storimo, da v primeru smrti za seboj ne bi pustili bremen, temveč le lepe spomine?
- Sestavimo oporoko
Vsakdo lahko sam sestavi oporoko, v kateri v veliki meri ali v nekaterih primerih tudi v celoti odloči, kaj se bo po smrti zgodilo z njegovim imetjem oziroma zapuščino. Z oporoko, ki jo napišemo lastnoročno in jo lahko vpišemo tudi v register oporok, najlažje izrazimo svoje želje, zagotovimo, da jih bodo svojci spoštovali, in tako preprečimo neželeno razpolaganje z našim premoženjem. Del tega lahko na primer zapustimo tudi kateri izmed dobrodelnih organizacij, za kar sicer ni zagotovila, kadar oporoka pokojnika ne obstaja in ob smrti nastopi zakonsko dedovanje. Preberite članek Kako sestaviti oporoko ali o tem povprašajte strokovnjaka v naši pravni svetovalnici. - Zabeležimo želje o pogrebni slovesnosti
Želimo klasičen pokop s krsto ali upepelitev? Kje naj bomo pokopani oziroma na kateri lokaciji naj bo raztrosen naš pepel? Kakšna je glasba, primerna za našo pogrebno slovesnost – klasična ali so to morda pesmi naše najljubše rock skupine iz mladosti? Kdo naj pripravi žalni govor? Naj se na pogrebni slovesnosti berejo pesmi? Poleg teh obstaja še cel kup vprašanj, na katera bodo morali odgovore poiskati naši najbližji – v kolikor jih jasno ne zapišemo, posnamemo ali kako drugače zabeležimo. Več prispevkov o načrtovanju in organizaciji pogrebne slovesnosti. - Načrtujmo oskrbo
S stopanjem po poti življenja se povečuje tudi možnost, da bomo nekega dne odvisni od oskrbe drugih. Nekateri izmed nas bomo morda tudi povsem izgubili sposobnost sprejemanja odločitev. Zato je koristno, da se že sedaj, ko to neprecenljivo sposobnost še imamo, z družino in morebiti celo z zdravstvenim osebjem (na primer z osebnim zdravnikom) pogovorimo o oskrbi, ki si jo želimo ob koncu življenja. Več prispevkov. - Postanimo darovalci
Za darovanje organov in tkiv po smrti se lahko odloči vsakdo, tudi mladoletne osebe po dopolnjenem 15. letu starosti. Z odločitvijo, da po smrti darujemo organe (ki je zapisana na naši kartici zdravstvenega zavarovanja), pokažemo odgovornost in etični odnos do soljudi, obenem pa svojim najbližjim ponovno olajšamo sprejemanje odločitev ob naši morebitni smrti. Če svojci temu ne nasprotujejo, se lahko namreč organi preminulemu odvzamejo tudi, če se posameznik za časa svojega življenja ni odločil za ta korak. Več o darovanju posmrtnih ostankov. - Pogovorimo se s svojimi bližnjimi
Pred sprejemanjem končnih odločitev je prav, da se o teh občutljivih vprašanjih pogovorimo še s tistimi, ki so nam najbližje. Skozi odprt pogovor lahko z njimi delimo svoje misli in občutke o prihodnosti. Tako bodo tudi oni lahko prispevali svoje mišljenje, mi pa bomo svoje zamisli lahko kritično ovrednotili. Vse pomembne dokumente z željami in odločitvami na koncu shranimo na varnem mestu, znanem tistim, ki jim najbolj zaupamo.
Prispevek pripravila Katarina Cvikl (prilagojen po brošuri 5 things you can do to die well), objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 2
