Sodna medicina bdi nad vso medicino

Kadar na domu premine nekdo od bližnjih, je za veliko večino svojcev prvi stik po smrti stik z mrliškim preglednikom. To je ena izmed pomembnih dejavnosti, ki jo opravljajo zaposleni na Inštitutu za sodno medicino in za katero je ključno, da jo opravljajo z občutkom za sočloveka. Kakor smo spoznali v pogovoru s predstojnikom inštituta, prof. dr. Jožetom Balažicem, pa mrliški pregledi še zdaleč niso edina dejavnost, ki spada v okvir sodne medicine. Vabimo vas k branju intervjuja, v katerem boste pobliže spoznali pomen tega področja medicine in vsakodnevne zaplete, ki se vsej resnosti navkljub pojavljajo tudi pri takšnem delu. ƒƒ

Delo Inštituta za sodno medicino po naših izkušnjah v javnosti ni dobro poznano. Ali nam lahko na začetku na kratko predstavite splošno dejavnost in naloge inštituta ter vašo vlogo v njem?

joze_balazicInštitut za sodno medicino je enota Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in je kot takšen v prvi vrsti zadolžen za pedagoško in znanstveno-raziskovalno delo, čeprav je večji del nalog in opravil povezan s strokovno-zdravstveno dejavnostjo. Za pedagoški del nalog skrbi Katedra za sodno medicino in deontologijo, ki je zadolžena za pouk sodne medicine ter medicinske etike in deontologije na dodiplomskem študiju medicine in dentalne medicine na matični fakulteti, njeni učitelji pa opravljajo pouk še za potrebe Pravne fakultete v Ljubljani in vodijo pouk na Medicinski fakulteti v Mariboru. Na podiplomskem študiju sodelujemo s Pravno fakulteto, Fakulteto za strojništvo, Fakulteto za pomorstvo in promet ter z Ekonomsko fakulteto (vse na Univerzi v Ljubljani), kjer pouk poteka v obliki predavanj, seminarjev ter praktičnih vaj. Podiplomski pouk je v glavnem dodeljen meni kot predstojniku inštituta in edinemu rednemu profesorju za sodno medicino in medicinsko deontologijo v Sloveniji. Čeprav smo sodelavci zaposleni na katedri in inštitutu, sta obe instituciji ločeni. Vsega skupaj je na obeh ustanovah zaposlenih 38 delavcev, od tega šest na katedri.

Strokovno-zdravstvena dejavnost vključuje obdukcijsko dejavnost s histologijo kot največji segment strokovne dejavnosti s preko 1000 opravljenimi obdukcijami letno, forenzično in klinično toksikologijo in alkoholometrijo z več kot 5000 analiziranimi vzorci letno, forenzično genetiko, mrliško pregledno službo (24-urna dežurna služba), katastrofno službo, finančno in tehnično službo ter sodnomedicinsko izvedenstvo. Dejavnost je v ožjem segmentu razporejena v obliki laboratorijev, ki so referenčni laboratoriji za vso državo (laboratorij za toksikologijo in alkoholometrijo, laboratorij za molekularno genetiko). Inštitut z obdukcijsko dejavnostjo pokriva skoraj polovico države, kot rečeno pa pokriva velik del forenzične laboratorijske dejavnosti za potrebe vse Slovenije. Moja vloga predstojnika inštituta na področju strokovno-zdravstvene dejavnosti je predvsem v organizacijskem, izvedbenem in finančnem segmentu. Na katedri v Ljubljani sem nosilec pouka sodne medicine in nosilec pouka medicinske deontologije, na Medicinski fakulteti v Mariboru pa sem predstojnik Katedre za sodno medicino in tako predvsem organizator pouka sodne medicine. ƒƒ

Kako v praksi, vsakodnevno opravljate svoje delo? Kako se prične in kako konča vaš delovni vsakdanjik?

Inštitut zaradi posebnih pogojev dela opravlja skrajšani delovnik, ki tedensko znaša 36 ur. Moj delavnik traja od ponedeljka do petka, vsak dan pa se pričenja s prihodom na delovno mesto ob 7. uri zjutraj. Vsakodnevno imamo nato ob 7.30 uri sestanek, ki vključuje poročilo dežurne službe, poročilo o opravljenem delu predhodnega dne ter razdelitev dela. Ob 8. uri po končanem sestanku podpisujem rezultate laboratorijskih izvidov, zaključene obdukcijske zapisnike in opravim vso korespondenco, ki se je nabrala od predhodnega dne. Preostali del delavnika nima časovnih opredelitev. Vedno sem na razpolago sodelavcem, predvsem pa vsem zdravnikom iz Slovenije in drugim (na primer policiji, sodiščem, zavarovalnicam, pogrebnikom, tudi fizičnim osebam), ki preko telefona iščejo nasvet, pomoč ali rešitev določenih problemov. Ob petkih čez vse študijsko leto imam predavanja za študente po razporedu in vodim seminarje (od 8. do 16. ure). V letnem semestru imam srede rezervirane za pouk na MF v Mariboru in za podiplomski pouk na prej omenjenih fakultetah. Ob ponedeljkih pa po novem še za pouk sodne medicine na Medicinski fakulteti v Baslu v Švici, kamor so me povabili kot gostujočega profesorja. Kot zdravnik specialist sodne medicine opravljam tudi dežurstva, in sicer tri na mesec, običajno je med njimi vikend. Inštitut zapuščam v poznih popoldanskih ali večernih urah in kljub 36-urnemu delavniku pri meni obstaja začetek delavnika, konec pa je praktično vsak dan drugačen in v celotnem tednu krepko presega 36 ur, včasih se mi celo zdi, da bi toliko ur potreboval v enem dnevu. Poleg tega moram kot sodni izvedenec na vabilo sodišč tudi na obravnave, na zdravniško zbornico ali razne sestanke na ministrstvih. Vmes so še razni kongresi doma in v tujini, ki se jih običajno udeležujem kot aktivni predavatelj. Poleg vseh službenih obveznosti sem tudi mož in oče, za kar skušam najti čas predvsem ob prostih vikendih in med dopustom. ƒƒ

Kaj je tisto, kar vas kljub naporom pri sodni medicini osebno najbolj privlači? Zakaj ste se odločili za to specializacijo in zakaj je to področje medicine pomembno?

Težko je reči, kaj točno je v sodni medicini najbolj privlačnega. Človek je zadovoljen, če je delo opravil kakovostno, pa naj bo to izvedenstvo, obdukcija ali drugo. Mene osebno najbolj razveseli, če lahko študentu na izpitu dam odlično oceno. Njegovo znanje mi daje potrditev, da sem svoje delo predavatelja in učitelja tudi sam opravil z odliko. Pri izvedenstvu me navdušuje, če sem sodniku lahko pomagal, da se je pravično odločil. Osebno pa me najbolj privlači delo na področju klinične forenzične medicine, kjer s svojim delom in strokovnim znanjem skupaj z ostalimi v timu doprinesem k uspešni rešitvi in zaključku določenega problema (na primer pri spornih očetovstvih, pri identifikacijah, pri težkih vprašanjih zastrupitve). Področje sodne medicine je v medicini pomembno predvsem z vidika, da sodna medicina bdi nad vso medicino, kar me je tudi posebej navdušilo za to specializacijo. ƒƒ

Na kakšen način poizkušate sodno medicino približati vašim študentom in kako se na to odzivajo? Ali med njimi obstaja zanimanje za specializacijo na tem področju?

Študentom skušam predstaviti izključno realna in objektivna dejstva, ki jih lahko po strokovni plati utemeljim in interpretiram. Študentom dopustim samostojno ustvarjalnost in z rahločutnostjo sprejemam njihove kritične presoje, kar se izraža predvsem pri seminarjih, ki jih študentje samostojno pripravijo pod mojim mentorstvom. Študentom je to všeč, zato moje delo nagradijo z aplavzom po vsakem seminarju ali predavanju. Sodnomedicinsko delo je težko, zelo odgovorno in mnogokrat zelo stresno. S tega vidika med študenti na splošno ni velikega zanimanja, kar pa se v zadnjih nekaj letih popravlja. Zanimanje za specializacijo iz sodne medicine kažejo tudi številna dekleta in prav iz njihovih vrst imamo na inštitutu trenutno specializantko iz sodne medicine. ƒƒ

Kako pa je z javnostjo, so ljudje seznanjeni z vašo dejavnostjo? Kako jo sprejemajo?

Javnost je iz leta v leto bolj seznanjena s sodnomedicinsko dejavnostjo in moram priznati, da je to povezano s številnimi televizijskimi nanizankami, kot so na primer FBI Files ali Dr. G. in druge, povezane s forenzično dejavnostjo. Mnogi laiki me sprašujejo, ali naša sodna medicina deluje enako, kot to vidijo v filmih; pogosto me tudi sprašujejo, kako postati forenzik. ƒƒ

Lahko bi rekli, da je za vaše delo značilna vez med življenjem in smrtjo. Verjetno je v dolgoletni karieri smrt postala nekaj povsem vsakdanjega. Kako gledate na smrt in ali se po vsem tem času še lahko zgodi, da vas smrt pretrese?

Tako je. Smrt je končni del življenja in še več: smrt je tudi del zdravnikovega zdravljenja. Moj odnos do življenja in smrti je že vrsto let konstanten. Popolnoma sem razčistil z dilemami o smrti, življenje pa jemljem kot eno največjih vrednot. Na življenje in smrt gledam popolnoma profesionalno. Priznam pa, da me smrt kljub temu tudi pretrese, in to predvsem takrat, ko gre za smrt mojih bližnjih. Takrat nisem strokovnjak sodne medicine, temveč le človek s svojimi čustvi. Smrt me še vedno pretrese, ko se srečam z otroki, mladostniki in tudi ko umre sodelavec, s katerim sem preživel velik del svojega življenja. V podzavest sem si vtisnil nasvet svojega velikega predhodnika in učitelja akademika Janeza Milčinskega, ki je povedal, da se sodni zdravnik nikoli ne sme identificirati z žrtvijo. ƒƒ

S tehnične plati so med vašimi dejavnostmi najpogostejši mrliški pregledi. Kako potekajo in kakšne so priprave nanje?

Mrliški pregledi so prav gotovo v ospredju in skozi njih se ljudje tudi najpogosteje srečujejo z nami. Vsakodnevni dežurni zdravnik ima za nalogo med drugim tudi mrliško pregledno službo. Na inštitutu receptorka sprejme klic in naročilo za mrliški pregled, pridobi čim več potrebnih podatkov ter pripravi obrazec »naročilo mrliškega pregleda«. Zdravnik nato pregleda podatke in se odpravi na mrliški pregled. S sabo nosi standardno opremo, kot so mapa z vsemi obrazci, prenosni EKG-aparat, zaščitne rokavice in po potrebi zaščitna obleka za enkratno uporabo. Ob prihodu na pokojnikov dom se najprej predstavi in nato skupaj s svojci ali drugimi prisotnimi vstopi v prostor, kjer se nahaja pokojnik. Najprej opravi razgovor s svojci, ki podajo heteroanamnezo o pokojnem, in pregleda vso razpoložljivo pokojnikovo medicinsko dokumentacijo. Opravi rutinski pregled trupla v skladu z navodili za opravljanje mrliškega pregleda in izpolni potrebne obrazce.

sodna_medicinaMed ogledom mora biti posebej pozoren na vse nenavadne posebnosti na truplu in ob truplu; v primeru suma na kaznivo dejanje mora mrliški pregled prekiniti, obvestiti preiskovalne organe, počakati na kraju in tako zavarovati dokaze do prihoda organov pregona. Če ni ničesar sumljivega, svojcem pojasni nadaljnje korake in naroči, da pokličejo pogrebno službo za odvoz pokojnika. Velikokrat se zgodi, da so svojci tako prizadeti in raztreseni, da tega ne zmorejo, v teh primerih pa zdravnik sam pokliče pogrebno službo. Pred odhodom svojcem izreče sožalje. Po vrnitvi na inštitut izda potrdila za pokop in napiše zapisnik o mrliškem pregledu. Na inštitutu vodimo vso dokumentacijo v elektronski obliki in jo shranjujemo v elektronskem ter papirnatem arhivu. ƒƒ

Kako pa je z obdukcijami – so te vedno potrebne oziroma kdaj jih je treba odrediti? Ali lahko svojci pokojnega odstopijo od obdukcije, čeprav jo je odredil specialist sodne medicine?

Obdukcija je v Republiki Sloveniji natančno urejena s pravnimi predpisi in ne poznamo predpisa, ki bi obdukcijo prepovedoval. Ločimo štiri vrste obdukcij, in sicer sodno obdukcijo, ki jo odredi preiskovalni sodnik v skladu z Zakonom o kazenskem postopku, klinično obdukcijo za umrle v zdravstvenih ustanovah po Zakonu o zdravstveni dejavnosti in sanitarno obdukcijo v skladu s Pravilnikom o načinu in pogojih opravljanja mrliško pregledne službe. Redke so tako imenovane zavarovalniške obdukcije po Zakonu o zavarovalnicah in pravilih življenjskega in nezgodnega zavarovanja.

V primerih smrti zaradi kaznivih dejanj od take obdukcije, ki jo odredi preiskovalni sodnik, ni možno odstopiti, četudi svojci temu nasprotujejo. V primerih kliničnih obdukcij je odstop na željo svojcev možen, če je vzrok smrti nesporno jasen in ni posredi nobenega suma kaznivega dejanja. V primerih sanitarnih obdukcij, ki jih odrejajo zdravniki-mrliški pregledniki, svojci prav tako ne morejo odločati, če vzrok smrti ni jasen. Lahko pa zdravnik-mrliški preglednik spremeni svojo odločitev, če svojci predstavijo neka nova dejstva ali ustrezno dokumentacijo, iz katere je vzrok smrti jasen. Imajo pa svojci tudi pravico, da od zdravnika-mrliškega preglednika sami zahtevajo obdukcijo, ki pa jo na žalost tudi sami plačajo. Tovrstnih obdukcij je izredno malo.

Še ena zanimiva dejavnost so balzamacije trupel, o katerih pa ne slišimo ravno pogosto in jih večina najbrž najprej poveže z egipčanskimi mumijami. Kaj točno označuje ta postopek danes in ali gre za isto vrsto opravil, kot so jih poznali že stari Egipčani?

Balzamacija trupla v sedanjem času ni najbolj posrečen izraz. Pravilen izraz je konzerviranje trupla. Balzamacije z balzamom in cedrovim oljem so dejansko vršili v dobi faraonov v starem Egiptu. Sedanje konzervacije trupla potekajo s pomočjo formalina, ki je po vonju mnogo bolj neprijeten kakor dišeči balzam. Balzamacija oziroma konzervacija trupla se opravlja s prepojitvijo organov in ostalih delov trupla s formalinom za 24 ur, da bi se na ta način preprečilo razpadanje trupla in razvoj patogenih klic v truplu, kar bi lahko bilo potencialno nevarno za širjenje nalezljivih bolezni. Balzamacija trupla je vselej potrebna takrat, kadar se predvideva, da bo truplo daljši čas na poti do pokopa; nekatere prekomorske države (ZDA, Kanada, Nova Zelandija, Avstralija, večina azijskih in afriških držav, v Evropi pa le Francija) na primer zahtevajo takšno konzervacijo trupla v skladu z njihovimi sanitarnimi predpisi. Na inštitutu edini v Sloveniji opravljamo balzamacije, z njimi pa se srečujemo le nekajkrat letno. ƒƒ

Skozi delo ste v stiku tudi z zaposlenimi v pogrebni dejavnosti. Kakšno je njihovo poznavanje področja sodne medicine?

Za delavce pogrebnih zavodov občasno pripravljamo posebna predavanja in jih natančno seznanimo s skupnim delom in posebej z njihovimi nalogami. Menim, da skozi skupno delo dobro poznajo sodnomedicinsko delo. ƒƒ

Ali je mogoče, da ob prevzemu pokojnih oseb, ki so na primer umrle za nalezljivo boleznijo, pride do prenosa okužbe na pogrebnike? Menite, da bi bilo tudi za zaposlene v pogrebništvu treba uvesti obvezna zdravstvena izobraževanja, povezana s smrtjo, denimo, kako ravnati ob nalezljivih boleznih?

Tovrstno izobraževanje sem dvakrat že opravil za večje število delavcev pogrebnih podjetij, seveda pa menim, da bi vsak pogrebnik moral opraviti tako izobraževanje. Tako imenovana infektivna trupla so lahko rezervoar potencialne okužbe za naše osebje in tudi za pogrebnike, če se ne držimo vseh pravil in se ne zaščitimo z osebnimi zaščitnimi sredstvi. Dogovor v slovenskem zdravstvu je, da se v primeru infektivnih trupel dokumentacija in pokojnik označijo z rumeno nalepko, kar pomeni, da s takšnim truplom ravnamo še posebej previdno. V Sloveniji je iz leta v leto več infektivnih trupel, saj se infektivne bolezni širijo tudi na naše področje. Nekatere včasih redke, eksotične infektivne bolezni so zaradi velike migracije ljudi vedno bolj pogoste tudi pri nas. Prav to dejstvo zahteva nenehno izobraževanje, in kar je še bolj pomembno, ravnanje, ki je strogo v skladu s pravili stroke in ne dopušča improvizacij.

Verjamemo, da se je v vaši bogati in dolgoletni karieri nabralo tudi precej zanimivih, morda celo tragikomičnih anekdot. Bi lahko za konec – da sporočilo tega pogovora ne bo povsem črno – z nami delili še vašo najljubšo?

Resničnih zgodb je več kot za debelo knjigo. Nekatere so tragične, druge spet tragikomične, tretje žalostne in četrte poučne. Spomnim se primera, ko so pogrebci nesli krsto s pokojnikom po lesenem »gangu«, ki se je vdrl, in je krsta s pokojnikom in pogrebci padla v pritličje. Pri tem k sreči ni bil nihče poškodovan, ker so pogrebci »znali pasti« skozi nastalo luknjo. Zame osebno poučen primer je primer mrliškega pregleda; izpolnjene dokumente, tj. mrliške liste, sem pustil svojcem, da uredijo prijavo smrti, česar pa ti niso storili. Pokojna mama je še leto dni prejemala pokojnino, ki je bila edini vir preživetja svojcev. Od takrat dalje inštitut sam opravi prijave smrti na upravno enoto.

Še en zanimiv primer se mi je pripetil na mrliškem pregledu starejše gospe. Ko sem prišel v hišo, so mi svojci takoj pokazali obsežno zdravstveno dokumentacijo, iz katere je bilo moč sklepati na srčni zastoj. Ko sem stopil do pokojne, je bila roleta spuščena in povedali so, da je pokvarjena. Luč se ni dala prižgati, ker naj bi pregorela žarnica in svojci niso imeli rezervne. V medli svetlobi sem videl ob nohtih prstov ostanke krvi in že sama okoliščina, v kateri je bilo truplo, in vsiljivo ter preveč vljudno obnašanje svojcev so mi vzbudili sum, da je nekaj narobe. S svojo svetilko, ki sem jo imel v avtomobilu, sem nato pregledal pokojno, pod oblačili našel naložen časopisni papir in obsežno vbodno rano na levi strani prsnega koša. Na vprašanje, kaj to pomeni in od kod je ta rana, sem dobil odgovor, da »so se mama zaštihali«. Na vprašanje, kje imajo nož, so povedali, da so ga oprali in spravili. Takoj sem obvestil policijo in nadaljevali smo z lokalnim ogledom oziroma komisijskim pregledom. Na koncu se je ugotovilo, da je pokojno zabodel zet, in sicer zato, ker se je gospa, ki je bila malo dementna, podelala na stopnicah, ki jih je ravnokar očistil. Tragikomična zgodba s kaznivim dejanjem. Še en tragikomičen primer: pred leti sem opravil mrliški pregled v eni izmed stolpnic v enajstem nadstropju. Pokojnik je bil zelo težek moški, v stolpnici pa je bilo le manjše osebno dvigalo. Truplo so pogrebniki zavili v rjuho, in ker je bilo okorelo, so ga postavili v dvigalo tako, da sta ga dva držala, tretji pa je za njimi držal pokonci postavljeno krsto. Ko so pripotovali v pritličje, so na dvigalo čakale tri starejše gospe, in ko so zagledale prizor z »mumijo«, so zakričale in se razbežale. Kot rečeno, zgodb je veliko in vsaka ima določeno sporočilo in pouk, morda je iz nje sledil kakšen ukrep, ki je izboljšal naše delo. Še kako pa drži napis, ki sem ga nekoč videl nad vrati secirne dvorane inštituta v Düsseldorfu v Nemčiji: »mortui docent vivant« – mrtvi učijo žive. }

Intervju s predstojnikom Inštituta za sodno medicino prof. dr. Jožetom Balažicem, dr. med., objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 2

Pogovarjala se je Katarina Cvikl

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.

Mogoče vas zanima