So dnevi, so noči, ko žalost jo ohromi.
Želja v njej se prebudi, da te večne žalosti se osvobodi.
Kot temna senca žalost ji sledi, v breznu teme ujeta sebi se zdi.

Življenje čuti, živeti si želi.

Žalost samo kot temo vidi.
Pozablja, da žalost k veselju jo spodbudi,
k boljšemu jutri jo podi.
Žalost njene dneve, noči kroji,
sama se proti žalosti bori.

Ptiček na strehi ji omogoči, da uvidi,
da lahko nazaj vzame svoje moči in samo sebe osvobodi.

Pričakovanj se znebi, občutkom prepusti.
Ne upira se več žalosti,
sprejme njene slabe in dobre plati,
s tem sedaj svobodo začuti.

Ptiček s strehe odleti, ko se mu zazdi
in s tem vedenjem zdaj tudi sama radost doživi.
Ujeta več ni.

Žalost doživlja kot ljubeč znak pozornosti,rose
da sebi se lahko posveti.
Ve, da žalosti se lahko prepusti,
jo sprejme in se ji zahvali, ker v njej živi.

Brez žalosti veselja poznala ne bi,
brez veselja luč upanja ugasnila bi.

Žalost je več ne straši,
žalosti se celo veseli,
ker v srcu ve,
da za žalostjo ogromno veselja skriva se.

Ve, da brez teme svetlobe ni, da z žalostjo lahko mirno živi.

Mirela Aldobašić

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.