Pred nekaj dnevi je umrla 29-letna Američanka Brittany Maynard, ki se je ob boju z neozdravljivim možganskim tumorjem odločila za evtanazijo. Za to se je iz Kalifornije preselila v Oregon, eno izmed ameriških zveznih držav, ki dovoljujejo evtanazijo.
Čeprav je njena kampanja na spletu in družbenih omrežjih sprožila precej žgoče in močno polarizirane razprave, menim, da je s svojo potezo dosegla enega izmed sodobnih čudežev: v svetu – in upam, da tudi pri nas – je odprla obširno razpravo o smrti. Omogočila nam je, da razmislimo o odločitvah, povezanimi s končnostjo naših življenj. Upam tudi, da nam je omogočila, da brez občutka krivde razmislimo in spregovorimo o lastni smrtnosti.
Mnogi njeno odločitev močno obsojajo. Dejstvo je, da Brittany Maynard ni več med nami in še tako močno obsojanje njenega življenje ne bo povrnilo. Vendar nestrinjanje z njeno odločitvijo sicer samo po sebi ni napačno. Prepričana sem, da je nestrinjanje celo namen njene odločitve, ki je ne bi smeli ignorirati. Njen namen je, da se vsak zase spopade z mislimi o neizbežnosti smrti, in da vsakdo razmisli o načinu, na katerega želi zapustiti ta svet in o odločitvah, ki bi jih sprejel, če bi izvedel, da je neozdravljivo bolan. Z golim obsojanjem vsa takšna razmišljanja izničimo.
V teh dneh sem razmišljala o naslednjih vprašanjih in mislim, da bi vsak izmed nas moral poskušati najti odgovore nanje:
Podpirate paliativno oskrbo?
Paliativna oskrba s svojim holističnim fizičnim in psihičnim pristopu k oskrbi neozdravljivo bolnih predstavlja napreden in human način skrbi za tiste, ki so jim šteti dnevi. Je takšna oskrba nekaj, česar bi si želeli v zadnjih mesecih ali tednih svojega življenja?
Menite, da potrebujemo zakonodajo, ki omogoča dostojanstveno smrt?
Pri nas o evtanaziji skorajda ne govorimo in težko je pričakovati, da bomo kmalu prilagodili zakonodajo. Ne glede na to, pa je skrajni čas, da o tem spregovorimo – na osnovi argumentov, seveda.
Na kateri točki življenja bi rekli »Dovolj mi je čudežev medicine in pripravljen sem na smrt.«?
Zdravljenje napredovalega raka, na primer, je lahko zelo invazivno. Življenje priključenih na medicinske aparate, brez zavesti za marsikoga ni dostojanstveno. Koliko omejeno kakovost življenja bi bili še pripravljeni sprejeti? Kdaj bi rekli »Dovolj je«?
Ob razmisleku o teh vprašanjih pozabite na Brittany Maynard, na morebitno jezo ali sočutje, ki jih čutite do oddaljene osebe na drugem koncu sveta. Pozabite na božje zapovedi in na svojega ljubljenčka, ki ste ga uspavali, ko ni mogel več hoditi. Nato pa se vrnite k mislim o gotovosti smrti, čeprav jo tako radi zanikamo. Elisabeth Kübler-Ross je v eni svojih knjig zapisala: »Smrt je sestavni del življenja, tako naraven in predvidljiv kakor je naravno in predvidljivo rojstvo. Vendar, če je rojstvo razlog za praznovanje, je smrt postala naravno pojav, ki se ga bojimo, o katerem ne govorimo in ki se ga moramo v sodobni družbi izogibati na vse mogoče načine […] V sodobni družbi je težko sprejeti smrt, ker je neznanka. Čeprav se dogaja neprestano, je nikoli ne vidimo. Ko posameznik umre v bolnišnici, njegovo truplo hitro odstranijo. S tem čudežnim izginotjem odstranijo tudi vse dokaze o smrti, ki bi lahko koga vznemirili. Toda, če se lahko naučimo, da na smrt gledamo z drugega zornega kota, da jo vključimo v svoje življenje ne kot tujca, ki se ga bojimo, temveč kot nepričakovanega spremljevalca življenja, se lahko naučimo tudi živeti življenje s smislom – s cenjenjem minljivosti in omejenim časom, ki nam je na voljo.«
Kakšno pot bo ubrala razprava o evtanaziji je nemogoče napovedati. Del odgovora je odvisen od mojega in vašega razmišljanja in pripravljenost na izmenjavo mnenj. Bomo to temo ponovno postavili na drugi (ali celo tretji) tir ali smo pripravljeni soočiti nasprotujoče si argumente? Upam in verjamem, da bomo tudi pri nas storili korak naprej ter pričeli sprejemati lastno smrtnost in omejeni rok trajanja naših življenj.
Tretji zapis, 9. november 2014
