Ob 1. novembru in dnevu spomina na mrtve po eni strani vsako leto znova občudujem lepoto ogromnega števila gorečih plamenov sveč, ki jih na pokopališčih prižigamo ob tej priložnosti. Čudovit je pogled na domači Podkraj pri Velenju in ali sprehod skozi ljubljanske Žale, ko se neznosna gneča umiri.
Me pa po drugi strani vedno zmrazi, ko pomislim, kakšen bo pogled na isto lepoto jutri, pojutrišnjem, ali čez dva tedna. Na pokopališču se bo nabrala gora odpadnih sveč; plastika, parafin in kovine, ki jih vsebujejo, so velika obremenitev za okolje – če niso pravilno reciklirana. Pa tudi v primeru reciklaže, sveče nikoli ne bomo mogli v celoti ponovno uporabiti.
Slovenci smo na samem svetovnem vrhu po količini nagrobnih sveč, ki jih porabimo na letni ravni. Nabralo naj bi se jih kar 4500 ton! Res je, da je ob obisku grobov – še posebej ob današnjem prazniku – tradicionalno obvezno prižiganje sveč. Toda, ali ni vsaka tradicija podvržena spremembam? In ali lepota in tradicija res pretehtajo nad zaščito okolja, zaščito našega življenjskega prostora in prostora, v katerem bodo živele bodoče generacije?
Moje osebno mnenje je, da je slednje vselej pomembnejše. Prepričana sem, da lahko spomin na preminule nič manj intenzivno ohranjamo tudi z veliko manjšimi količinami prižganih sveč, na druge načine in vse dni v letu. Zato me veseli, da je naša kampanja Sveča manj letos doživela odličen in velik odziv in srčno si želim, da je ozaveščanje prispevalo k vsaj kakšnemu gramu odpadnih sveč manj.
Hvaležna sem za podporo vseh posameznikov, ki delite naša prepričanja. Posebno zahvalo pa si zaslužijo naši medijski podporniki: Medovernet, Cosmopolitan, Radio 1, Dobra novica, Oddaja Galileo, Oddaja Svet, Oddaja Danes in Europlakat.
Vsem bralcem pa želim miren dan spomina!
Drugi zapis, 1.11.2014
