Za resnične motociklistične navdušence ni večje žalitve, kakor da morajo na zadnjo pot v avtomobilu. Iz tega razloga se je častiti Paul Sinclair, znan tudi kot župnik na motorju, odločil izdelati vrsto različnih pogrebnih vozil motociklov in bočnih prikolic, da bi svoje stranke prepeljal na pogrebne slovesnosti. Z njim smo se pogovarjali med našim obiskom na največjem britanskem sejmu pogrebne in pokopališke dejavnosti National Funeral Exhibition, ki se je junija letos odvijal v Warwickshiru v Veliki Britaniji.
Paul Sinclair je duhovnik, obenem pa po duši tudi pristaš usnja in zaprisežen motorist. Če se vam zdi, da to ni združljivo, berite naprej. Pred približno desetimi leti je predvsem s pomočjo ljubezni do dvokolesnikov spoznal, da na tržišču pogrebne dejavnosti in storitev zeva velika praznina; to je Paul s svojo ekipo do danes zapolnil s prvim mrliškim vozilom na dveh kolesih.
Ustanovil je podjetje Motorcycle Funerals (angl. Motociklistični pogrebi) in do danes poskrbel za več kot 2.500 pogrebov za motociklistične navdušence po vsej Veliki Britaniji. »Zakaj bi zapriseženi motoristi morali na zadnjo pot v avtomobilu, če za protestante muslimanski pogrebi niso sprejemljivi?« Paul utemeljuje svojo zamisel. Vendar po Paulovih besedah niso samo motociklisti tisti, ki so do sedaj pokazali zanimanje za zadnjo pot na motorju. Motor z bočno prikolico kot mrliško vozilo je namreč zelo priljubljen tudi med starejšimi generacijami, rojenimi v času druge svetovne vojne.
Ta ciljna skupina ima veliko izkušenj z motocikli še iz mladosti, ko je bila vožnja v prikolicah motorjev zelo pogosta. O tem dodaja: »Večina ljudi predpostavlja, da mrliške motocikle izbirajo samo tisti, ki se odločajo za prave motociklistične pogrebe, vendar naše izkušnje kažejo, da jih imajo radi tudi tisti, v katerih motorji in bočne prikolice obudijo spomine na prva dvorjenja v mladosti.« Njihova vozila torej povsem ustrezajo ljudem, ki v življenju veljajo za individualiste, kakor tudi motociklistom, navdušencem nad bočnimi prikolicami ali preprosto tistim, ki se nostalgično spominjajo preteklosti.
Še preden je osnoval Motorcycle Funerals, je Paul ustvaril mrliško vozilo v obliki tandema, ki je bilo namenjeno predvsem kolesarskim navdušencem in okoljsko ozaveščenim. Rad pove, kako so v neki cerkvi pokojnika s tandemom prepeljali vse do konca cerkvene ladje, po koncu maše pa še vse do groba. Vendar Paul priznava, da se je moral kolesom na koncu odpovedati predvsem zaradi slabe fizične pripravljenosti. »Dogajalo se je, da smo morali prositi žalujoče, ki so želeli tovrsten pogreb, naj vožnja ne bo predolga. Nazadnje smo se odločili, da je lažje, če se preusmerimo v motorizirano obliko dvokolesnika,« je dejal Paul in v smehu še dodal, »na koncu koncev sem le obilnejši motociklist in ne kolesar v dobri kondiciji.«
Tako je s skupino oblikovalcev in strokovnjakov prešel na izdelovanje posebne vrste motocikla in bočne prikolice, ki skupaj tvorita patentirano pogrebno vozilo. Povprečna cena posameznega vozila je med okoli 40 in 47 tisoč evri. Vsi modeli vključujejo sopotniški sedež, da se lahko preminulemu na zadnji poti pridružijo tudi svojci, ter držalo za venec. Paul je prepričan, da se vozilo kakor lepilo obdrži na vsaki, še najbolj ovinkasti, razriti in strmi cesti.
»Svojci mi pogosto povedo, da ima te vrste obred, v katerem preminuli odpelje še svoj zadnji krog, na njih terapevtski učinek in da se s tem v mislih lažje spopadajo z bolečino ob izgubi.« Zanje pa je pomembna tudi hitrost vozil, saj je prav ta tisto, kar najbolj navdušuje mnoge motocikliste. »Vsake toliko časa me na pogrebu kakšen prijatelj ali sorodnik preminulega vpraša, kako hitro lahko vozijo naši motorji. Model Hayabusa je zagotovo najhitrejši od vseh, vendar jim ne morem dati točnega odgovora, saj merilec hitrosti ni povsem natančen.«
Poleg tega, da je inovator, kar se tiče pogrebnih vozil, je Paul z mrliškim motociklom dosegel tudi hitrostni rekord za to vrsto vozil – skoraj 190 kilometrov na uro. Načrtuje, da bo v kratkem rekord še izboljšal, vendar z drugačnim pristopom, vsaj kar se obleke tiče: »Na začetku, pred vožnjo, sem bil malo zaskrbljen zaradi odziva kolegov motociklistov. Odločil sem se namreč, da bom tudi ob postavljanju rekorda nosil elegantna, črna oblačila – kakor da bi se odpravljal na pogrebno slovesnost. No, skrbi so se pokazale za odvečne in vsi kolegi so to dobro sprejeli. Mislim, da bom naslednjič vseeno nosil svoja usnjena oblačila, saj so precej bolj aerodinamična. Prepričan sem, da lahko rekord popravim vsaj še za nekaj kilometrov na uro.«
Glede na to, da je osmislil dve unikatni vrsti pogrebnih vozil – tandem in motociklistično pogrebno vozilo –, nas je zanimalo še, kako si Paul predstavlja svoj pogreb. Na to nam je s hudomušnostjo v očeh odgovoril: »Ah, moj pogreb … Odločil sem se, da ga preložim. Za nedoločen čas.«
Prispevek napisala Katarina Cvikl, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 2
