Obsmrtna spremljevalka ali thanadoula

Obsmrtna spremljevalka ali thanadoula je oseba, ki spremlja umirajočega in njegove bližnje od začetka umiranja, ob trenutku smrti ter po smrti – njeno delo je končano, ko bližnji sprejmejo dejstvo smrti, ga integrirajo v svoje življenje in so sposobni živeti naprej.

Iskanje pozabljenega dela duše in smisel v smrti

Beseda thanadoula sicer izhaja iz grščine in je sestavljena iz besed θάνατος (thanatos), smrt, in δούλα (doula, izg. dula), ženska, ki služi. Zakaj ravno ženska? Drugo ime za thanadoulo je tudi obsmrtna babica – ženska, ki pomaga rojstvu duš v onstranstvo, tako kot porodna babica pomaga dušam ob rojstvu v človeški svet.

Poslanstvo thanadoule, ki je sodoben pojav, izvira iz spoznanja, da naša družba globoko zanika smrt in jo odriva iz svojega življenja. Umirajoči v naši družbi na neki način izgubi človeško dostojanstvo, izgubi brezpogojno ljubezen soljudi in družbe. Odrinjen je na njen rob, saj družbi ne služi več. Prav tako pa s svojim skrivnostnim stanjem opominja družbo na nekaj, česar si ne želi priznati – na to, da se vse, kar je bilo ustvarjeno, konča.

Obsmrtna spremljevalka

Umirajoči ima veliko potreb, ki v veliki večini na žalost niso slišane in upoštevane. Njegove potrebe so še toliko večje zaradi družbenega zanikanja smrti, kar v njem povzroči še večji razkol, zmedenost in bolečino. Thanadoula si prizadeva s svojo prisotnostjo in z lastnim delom na sebi, z razširjanjem svojega obzorja in srca ter z večnim učenjem podpirati umirajočega, da v čim večji meri poteši njegove potrebe. Pomaga mu najti čim več odgovorov na njegova vprašanja in mu poskuša omogočiti, da bo njegova izkušnja umiranja in smrti, kot tudi izkušnja svojcev, čim bolj izpolnjujoča, doživeta in ohrabrujoča. Thanadoula pri svojem delu črpa iz različnih virov. Predvsem pa se pri svojem raziskovanju, učenju in delu opira na eno načelo: opušča vse predsodke in vse možnosti sprejema kakor potencialno resnične.

Carl Gustav Jung, genialni in revolucionarni švicarski psihiater in analitični psiholog, je svoje življenjsko delo osnoval na spoznanju, da sodobna zahodnjaška družba ostro zanika in tlači del svoje naravne psihe. To je nezavedni del psihe – del, ki se ga budna zavest ne zaveda in ga ne razume –, ki v sebi skriva ustvarjalnost, domišljijo, življenjski smisel, skrivnostnost, blaženost, lepoto, ganjenost, globino doživljanja in intenzivne transformativne potenciale. Pretirano racionalna in logična zahodnjaška družba odločno zanika obstoj in verodostojnost tega dela psihe, kar pa jo neizbežno žene v nevrotično stanje. Zanikanje stvarnosti in odmik v izmišljen notranji svet sta temeljni potezi sodobne zahodnjaške racionalne družbe, ki jo žene v propad. Jung je vse svoje življenje in svoje življenjsko delo posvetil zdravljenju posameznikov, ki so bili žrtve zahodnjaške nevrotičnosti, ter raziskoval nezavedno in ga poskušal približati »zahodnim« ljudem. Med drugim je dejal nekaj takega: Elementi nezavedne psihe se pogosto manifestirajo poosebljeni – kot žival, človek, božanstvo. To se zgodi z namenom, da bi zavest lažje komunicirala z nezavedno psiho. Racionalnemu zahodnemu človeku se zdi absurdno predstavljati si del svoje duše kot božanstvo ali angela, vendar če nekomu takšno predstavljanje pomaga – zakaj ne bi uporabil takšne metode? Pri praksi je pomembnejša učinkovitost kot hladna, racionalna, neživljenjska načela.

Jungovo sporočilo torej je, da sploh ni pomembno, ali je nekaj »resnično« ali ne, kajti kdo lahko pravzaprav sploh z gotovostjo ve, kaj je »resnično« in kaj ne. Pomembno je, da je človek cel, osrediščen, da je na poti svoje individualizacije (osebnega psihičnega razvoja) in da najde svoj življenjski smisel. Brez smisla namreč ni mogoče živeti in zahodnjaška družba nas je najbolj oropala prav na tem področju. Če človeku določena prepričanja, prakse ali podobe pomagajo pri doseganju teh ciljev, so prav ta prepričanja, prakse in podobe pravilne in upoštevanja vredne.

Odprtost glede tega, kaj je resnično in kaj ne, se nanaša predvsem na posmrtno življenje. Ena izmed večjih stisk umirajočih je vprašanje glede onstranstva: Ali obstaja bivanje po smrti? Ali je smrt dokončni konec? Ali je možno, da se vsa moja hrepenenja, sreča, ljubezen izničijo v prah? Zahodna družba je umirajoče na tem področju močno osiromašila in brez pravice pri umirajočih povzročila eno najhujših stisk – ali bom preprosto izginil? Možnost, da preprosto ne bomo več obstajali, je hudo boleča in to bolečino si težko predstavljamo.

Thanadoulino poslanstvo se deloma opira tudi na ezoterične nauke o smrti, ki jih na primer znanstveno in podrobno opisane najdemo v Tibetanski knjigi mrtvih. Tibetanski budizem uči, da smrt ni dokončna – smrt je le sprememba oblike življenja. Človeška bitja in tudi vsa druga bitja namreč nismo le biološki organizem, smo predvsem psihično, duhovno bitje, duhovna energija, ki sploh omogoča in podpira biološko življenje. Ta duhovna energija, zavest, se po smrti nadaljuje, saj ni omejena s prostorom in časom – je nesmrtna. Tibetanski budizem prav tako uči, da je posmrtno stanje izrednega pomena in kakšna škoda je, da ne verjamemo vanj, saj je ključnega pomena za nadaljnje bivanje človeške zavesti. Posmrtno stanje je po eni strani sanjsko stanje – kar pomeni, da se izraža skozi simbole in sanjske podobe, ki so odsevi naših psihičnih vsebin in karme – naših misli, besed, dejanj, ki so postali vzroki, ki potrebujejo svoje posledice. Po drugi strani pa je posmrtno stanje vmesno stanje in priložnost za osvoboditev ali dvig ravni bivanja – možnost, da ozavestimo svojo karmo in zavestno oblikujemo svoje nadaljnje bivanje, svoje prihodnje utelešenje.

Če bi družba omogočala umirajočemu, da dostojanstveno raziskuje svoje občutke glede onstranstva, in ga podpirala pri njegovih spoznanjih, bi bilo umiranje popolnoma drugačno. Jung je v nekem intervjuju dejal, da je pri opazovanju psihe starajočih se ljudi opaziti, da se njihova psiha »vede« ter poraja simbole, kakor da približujoče se smrti sploh ne bi bilo. Duša nasprotno zavesti pošilja simbole o večnosti življenja, o kontinuiteti duhovne energije in o dušnem učenju. Jung je dejal, da starejšim ljudem priporoča, da živijo, kakor da bodo živeli še stotine in stotine let, kakor da je vsak dan prvi in hkrati zadnji, in naj nikoli ne prenehajo biti ustvarjalni, zagnani, učeči se in uživajoči. Umirajoči pa je v današnji družbi že vnaprej obsojen na eno samo doživljanje in eno samo razlago – smrt je konec in to je edina resnica.

Pri čem obsmrtna spremljevalka pomaga?

Spremljanje in podpora

Thanadoula umirajočemu in njegovim bližnjim (to je ljudem, za katere je umiranje osebe globoka in pomembna življenjska izkušnja) nudi svojo prisotnost, pogovor, uteho, brezpogojno sprejemanje ter nepreklicno zaupnost in zasebnost. Thanadoula deluje kot blažilec intenzivnosti procesa umiranja in smrti ter katalizator za razreševanje nerešenih težav in vprašanj ter sprejemanje in integracijo umiranja in smrti. Thanadoula je v času umiranja in smrti ves čas na voljo – osebno in preko telefona ali elektronske pošte. Njen odnos je odnos medija, posrednika – transparenten, brezpogojen, zaupen, zaseben, sprejemajoč, blag in sočuten.

Pomoč pri informirani izbiri

Thanadoula pomaga umirajočemu in njegovim bližnjim pri informiranju glede obsmrtne oskrbe, medicinske pomoči, organizaciji in možnosti pogreba ter pravnih vidikih umiranja. Umirajočemu pomaga ustvariti čim idealnejše okoliščine umiranja in smrti – te naj bi bile čim mirnejše in spokojnejše ter v strogem skladu z željami in potrebami umirajočega. Umirajoči se mora zavedati svoje pravice do zahteve oziroma zavrnitve kakršnegakoli medicinskega postopka. Umirajoči ima pravico vedeti, kakšne učinke bodo določeni medicinski postopki imeli na njegovo doživljanje umiranja in smrti, ter jih ima pravico odkloniti. Pri umiranju je najpomembneje, da umirajoči ostane zavesten in priseben, in če je informiran, lahko zavrne postopke, ki bi zmanjšali njegovo prisebnost in zavestnost med umiranjem.

Thanadoula torej nudi podporo pri informiranju o naravni smrti. Naravna smrt je spokojna smrt, zavestna smrt. Med naravnim procesom umiranja in smrti so potrebe in želje umirajočega slišane in uslišane, zagotovljeni so mir, domačnost, sprejemanje in toplina. Umirajoči globoko doživlja proces in njegova podporna skupina (bližnji, thanadoula in medicinsko osebje) mu mora omogočiti okoliščine, ki si jih sam izbere. Naravnemu procesu umiranja in smrti umirajoči lahko sledi in se z njim sooča, ta izkušnja pa ga lahko notranje osvobodi in obogati. Umirajoči ima pravico do umiranja in smrti doma, brez medicinske oskrbe. Umirajoči ima na voljo več načinov pogreba, o katerih ima pravico vedeti in med njimi izbirati. Pri vsem tem in drugih vprašanjih obsmrtne oskrbe pomaga thanadoula. Osnovno načelo informirane izbire je zavedanje, kakšne so pravice in možnosti umirajočega in kako se čim bolj približati njegovim željam in potrebam.

Zagovorništvo in načrt umiranja

Kot del poslanstva informiranja je thanadoulino delo umirajočemu pomagati sestaviti svoj načrt umiranja, v katerem zapiše vse svoje želje in potrebe glede obsega medicinske oskrbe, kraja umiranja, oseb, ki jih želi ob sebi v času umiranja, okoliščin umiranja in smrti, glede tega, kako naj bo urejen prostor, kakšno naj bo vzdušje itd. Načrt umiranja pomaga obsmrtni podporni skupini poznati in upoštevati želje umirajočega, thanadoulina naloga pa je med drugim tudi zagovarjanje želja umirajočega, kadar obstaja možnost, da bi se te spregledalo.

Pogreb in čas po smrti

Thanadoula umirajočemu pomaga oblikovati njegove želje glede njegovega pogreba ter želje glede posmrtnega obdobja – kako naj poteka čas tik po smrti, kaj si želi od svojih bližnjih? Prav tako thanadoula pomaga bližnjim, da sprejmejo dejstvo smrti ter ga integrirajo v svoje življenje. Thanadoulina naloga je tudi, da opozori bližnjega, ki ga je žalovanje preveč prevzelo, da si poišče ustrezno pomoč. Tako kot obporodna spremljevalka ali doula po porodu, v tako imenovanem četrtem trimesečju, pomaga novi materi soočiti se s svojo novo vlogo ter jo integrirati v svoje življenje tako, da bo ta vloga izpolnjujoča in osrečujoča in da prepreči možnost poporodne depresije, tako thanadoula po smrti bližnjim pomaga soočiti se z dejstvom smrti, najti njihov lastni odnos do smrti ter ga smiselno integrirati v njihovo življenje. Prav tako thanadoula pomaga pri formalnostih in urejanju posmrtnih okoliščin, z informiranjem ter podporo. }

Članke Ane Drevenšek o odnosu tibetanskega budizma do smrti ter zavestnem umiranju in zavestnem spremljanju umirajočih si lahko preberete tudi na spletni strani pogreb-ni-tabu.si. Z Ano lahko stopite v stik tudi preko elektronske pošte: ana.drevensek@gmail.com.

Prispevek napisala Ana Drevenšek, obsmrtna spremljevalka, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 2

Oglasi

Oddaj komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.