Ženske v pogrebni dejavnosti

Pogrebna dejavnost je do nedavnega veljala za moško obrt, v kateri sta potrebni fizična in psihična moč. V zadnjem času pa se v tem poklicu vse bolj uspešno uveljavljajo tudi predstavnice ženskega spola. Pozorni spremljevalci razvoja smernic na področju pogrebne dejavnosti bi se najbrž strinjali, da je žensk v tej dejavnosti vse več in da prinaša njihova uveljavljenost številne prednosti za pogrebno dejavnost, njen napredek in kakovost. O položaju žensk v pogrebništvu, razlikah od moškega položaja in doprinosu žensk smo se pogovarjali z Ivanko Ropotar, prokuristko v družinskem podjetju Pogrebne storitve Ropotar, in Aleksandro Vučkič Banfi, direktorico samostojnega podjetja Pogrebništvo Banfi. ƒƒ

Zakaj se ženske odločajo za pogrebništvo?

Posebne statistike o deležu predstavnic ženskega spola, ki so zaposlene v pogrebni dejavnosti, niso na voljo. Kljub temu pa je jasno, da so v tej dejavnosti v še ne tako davni preteklosti povsem prevladovali moški in da je bila prisotnost žensk minimalna. Čemu torej lahko pripišemo ta pomemben premik? Vse večja svoboda in raznolikost kariernih možnosti sta nekaterim ženskam omogočili, da so sledile svojim sanjam, ki bi bile nekoč nesprejemljive. Druge so soočene z lastno izgubo začutile potrebo, da pomagajo sočloveku, ki se spopada s smrtjo bližnjih. Spet tretje so ukvarjanje s pogrebništvom nasledile od svojih očetov, kar bi bilo sicer še nedavno rezervirano le za moške potomce. ƒ

Takšna je tudi zgodba Aleksandre Vučkić Banfi, ki se s pogrebno dejavnostjo ukvarja že od leta 1990, torej več kakor dvajset let. Takrat je njen oče odprl pogrebno in pokopališko dejavnost z namenom, da nekaj spremeni. Že kot srednješolka je redno pomagala v družinskem podjetju; kot rada pove, je popoldne po pouku pomagala pri košnji trave na pokopališčih, oblačenju pokojnikov in tudi pri bolj odgovornih opravilih v pisarni. Pozneje, po zaključku šolanja, se je zaposlila v družinskem podjetju in leta 2004 tudi sama odprla dejavnost, ki jo danes uspešno vodi. ƒƒ

Ženske sposobnosti in prednosti

Toda četudi je delovanje žensk v pogrebništvu danes dobrodošlo in široko sprejeto, so se predstavnice nežnejšega spola zlasti na začetku, ko ženske še niso bile pogoste sodelavke, spopadale z mnogimi preprekami. Mnogi namreč zaradi tradicionalnega prepričanja v »moškost« tega poklica ženskam dolgo niso povsem zaupali in so celo menili, da pri svojem delu ne bodo tako uspešne kot moški sodelavci. Kakor povesta sogovornici, to danes ne velja več. Enakopravna udeležba spolov je še kako pomembna; moški lahko poskrbijo za fizični del dejavnosti ali za tiste pogrebne storitve, v katerih protokol narekuje vlogo moškega predstavnika. Vendar pa ženske dejavnosti prinašajo čutnost, ki pri moških pogosto manjka.

Ženske v pogrebni dejavnostiIvanka Ropotar potrjuje, da so ženske v pogrebništvu zaželene, saj imajo za razliko od moških veliko večjo sposobnost sočustvovanja, kar svojcem preminulega in drugim žalujočim daje občutek topline in zaupanja. Prav tenkočutnost, se strinja Aleksandra Vučkić Banfi, je tisto, kar svojci potrebujejo ob prvem stiku. Ob tem pa morajo ženske znati s svojimi čustvi tudi dobro upravljati. »Posameznice, ki delujejo v pogrebni dejavnosti, morajo imeti predvsem trdo kožo. Ob poslušanju žalostnih zgodb žalujočih svojcev ne moreš ostati ravnodušen in ob opravljanju tega poklica se zaveš pomembnosti malenkosti v življenju.«

Kadar uspejo tenkočutnost uskladiti s čustveno stabilnostjo, je empatija ključna prednost uveljavljanja žensk v pogrebni in pokopališki dejavnosti. Ivanka Ropotar pove, da je prav to tisto, kar ji pri delu daje največje zadovoljstvo: »Čeprav je poklicno življenje precej stresno, sem obenem zadovoljna, ko vidim, da sem lahko ljudem v pomoč in tolažbo v najtežjih trenutkih.« Poleg dodatne opore, ki jo lahko kot neke vrste zaupnice nudijo žalujočim ženskam, sta pri zagotavljanju pogrebnih storitev (denimo pri naročanju žalnih aranžmajev, osmrtnic, zahval ipd.) pomembna tudi ženska eleganca in izbran okus, ki lahko v trenutkih žalovanja doprineseta z dodatnim občutkom dostojanstvenosti.

Obe sogovornici se strinjata, da je delo v pogrebni dejavnosti posebej izpopolnjujoče. Ivanka Ropotar meni, da je opravljanje tega poklica velik dar, obenem pa so po njenem mnenju redki tisti, ki so lahko v to dejavnost dolgoročno vključeni z dušo in srcem. Obe sicer iskreno priznavata tudi, da je delo izjemno naporno in stresno. Aleksandra Vučkić Banfi predstavnicam ženskega spola, ki imajo željo, da se podajo na profesionalno pot v pogrebnih storitvah, svetuje, da naj se nanjo ne podajajo, če niso v to povsem prepričane in delu predane. Čeprav ima svoje delo rada in bi se zanj, če bi se lahko vrnila v preteklost, ponovno odločila, realistično zaključi, da je delo tudi njeno življenje in da morajo to biti pripravljene sprejeti tudi druge morebitne pogrebnice. »Za zasebno življenje nimam časa. Pogrebna dejavnost je namreč dejavnost, v kateri čas in zasebne obveznosti ne igrajo vloge. Ves čas moraš biti na razpolago, v delo si vpet od jutra pa do poznih večernih ur.« Toda zavedanje, da za nekoga predstavljajo žarek sonca v črnem obdobju življenja, na koncu pomaga, da so naporom in številnim stresnim situacijam navkljub ženske v pogrebništvu še vedno zadovoljne.

In prav to je tisto, zaradi česar je opravljanje te dejavnosti več kakor zgolj poklic.

Prispevek napisala Katarina Cvikl, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 2

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.