Ena izmed glavnih vesti v slovenskih medijih ta teden je novica o sumu na evtanazijo na nevrološki kliniki ljubljanskega UKC. Z vbrizganjem smrtonosne mešanice kalija in morfija naj bi zdravnik sredi decembra lani namerno skrajšal življenje bolnika s sicer neozdravljivo in neobvladljivo boleznijo. Ker je evtanazija pri nas prepovedana in zakonsko izenačena z umorom, je UKC že uvedel notranji strokovni nadzor, zdravnika pa so suspendirali.
O evtanaziji smo na našem portalu, pa tudi v reviji pisali že večkrat in vas bralce želeli spodbuditi k izmenjavi mnenj o tej temi. Med drugim smo pisali o uvedbi evtanazije brez starostne omejitve v Belgiji in o mladi Američanki , ki se je ob spoznanju, da umira za neozdravljivim možganskim tumorjem, odločila za evtanazijo. Čeprav še ne moremo trditi, da je v primeru na nevrološki kliniki šlo za evtanazijo, pa je s tem dogodkom postalo jasno, da zapoznela razprava o evtanaziji sedaj z vso silo trka na naša vrata.
Zaposleni v pogrebni in pokopališki dejavnosti se vsakodnevno srečujemo s smrtjo, umiranjem in žalujočimi. Pri opravljanju svojega dela postanemo ne le pomočniki, ampak tudi zaupniki za številne srce parajoče zgodbe, ki vsakogar izmed nas bremenijo na svoj način. Breme, ki ga nosimo na plečih in v srcih iz dneva v dan, pa je še vedno neprimerljivo s pritiskom in stisko zaposlenih na intenzivnih, onkoloških in podobnih 'težjih' oddelkih slovenskih bolnišnic, ki so priča neizmernemu trpljenju hudo bolnih, umirajočih, pa tudi njihovih bližnjih. Isti zdravstveni delavci imajo tako ali drugače v rokah naša življenja, vendar jim je nemogoče – kljub strokovnosti, dolgoletni izobrazbi in izkušnjam – naložiti še breme odločanja o samovoljnih posegih v življenja bolnikov.
To je seveda le eden izmed vidikov te zapletene in občutljive teme, ki s seboj odpira tudi celo paleto drugih vprašanj o zrelosti naše družbe in naši sposobnosti doseganja družbenega soglasja. Vsa ta vprašanja, ki so neizbežno povezana z našimi moralnimi in etičnimi vrednostmi, bodo zahtevala dolgotrajno razpravo najrazličnejših delov družbe in akterjev: od zdravnikov, pravnikov, sociologov, psihologov do filozofov in predstavnikov verskih skupnosti.
Dobrodošlo je, da je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc že poudarila, da bi bilo o evtanaziji »treba razpravljati na širši ravno z vso potrebno občutljivostjo in spoštovanjem do človekovega življenja ter upoštevanjem njegove volje«. Želim si, da takšne izjave in prelomni dogodki, ne bi prehitro odšli v pozabo, kakor je to veljalo do sedaj. Gre za ključne trenutke, ki jih je treba izkoristiti za odprto soočenje mnenj in iskanje skupnega jezika. Ne nazadnje tudi zato, ker je smrt pri nas – kakor že leta poudarjamo – velik tabu.
Starajoče in umirajoče po eni strani odrivamo na sam družbeni rob; v sinočnjih Odmevih je Alojz Ihan z Medicinske fakultete v Ljubljani navedel zanimiv podatek, da več kot polovica Slovencev umre v bolnišnicah, kamor jih odrinemo, čeprav si večina želi umreti doma in brez bolečin in trpljenja. Po drugi strani pa pogosto agresivno zdravimo tiste, ki jim pomoči več ni in jim s tem nanašamo dodatno trpljenje. Kje je torej tista 'prava' mera medicinske pomoči in kakšna je smrt, ki si jo zaslužimo? Iskanje odgovorov bo trnova, naporna in dolga pot; toda nekje je treba pričeti in sedaj je pravi trenutek.
Smrt ne bo obšla nikogar izmed nas. Vsi bomo morali umreti in za začetek razprave je dovolj naše lastno izhodišče in predstava o dostojnem umiranju. Izposodila si bom Ihanove besede, ko je dejal: »Pomislimo nase, pomislimo na svoje sorodnike in na to, v kakšnem položaju in na kakšen način bi želeli umreti.«
|
Vir fotografije:
- www.delo.si
