Samomori v Sloveniji

V Sloveniji smo kar nekaj desetletij imeli količnik samomora, ki se je gibal okoli 30 na 100.000 prebivalcev in nas s tem uvrščal med prve tri države z najvišjim količnikom na svetu. Po letu 2000 je ta številka začela upadati in se v zadnjih letih ustalila na nekaj več kot 20 na 100.000 prebivalcev.

Slovenija je na neljubi lestvici zdrsnila za nekaj mest, vendar še vedno sodi med deset držav z največjim tveganjem za samomor. Znanstveniki in raziskovalci skušajo pojasniti, kaj loči države z različnimi količniki med seboj in kaj so razlogi za upad števila samomorov v določenem obdobju. Gotovih odgovorov sicer nimamo, vemo pa, da pri vseh teh pojavih pomembno vlogo igrajo individualni, situacijski in družbeni dejavniki. Med slednjimi lahko v zadnjih letih opazimo večjo povezanost ljudi preko socialnih omrežij, obenem pa so se tudi stališča do samomora in do iskanja pomoči morda nekoliko spremenila – ljudje več govorijo o svojih stiskah in načinih reševanja svojih težav. Pomembno vlogo pri tem imajo tudi mediji, saj sooblikujejo naše dojemanje sveta.

Samomor namreč ni le zdravstveni problem, temveč problem vse družbe. To pomeni, da smo vsi dolžni pomagati osebi v stiski.

Absolutno je bilo v letu 2011 največ samomorov v skupini moških, starih med 55 in 59 let (IVZ, 2012). Najvišji količnik pa je med starejšimi, starimi med 80 in 84 let. Več samomorov je med moškimi, več poskusov pa med ženskami. Razlike med spoloma izhajajo predvsem iz dejstva, da moški uporabljajo bolj nevarne metode. Bolj ogrožene so severovzhodne regije, kjer je tudi žal več zlorabe alkohola, manj psihiatrične pomoči, večja socialna ogroženost in tudi bolj odobravajoča stališča do samomora. Kulturni dejavniki, torej, ki neugodno vplivajo na samomorilno vedenje.

Navkljub statistikam in kulturnim vplivom pa je samomor možno preprečiti. Za to ni odgovorno samo strokovno osebje, na primer zdravstvene službe ali sociala. Samomor namreč ni le zdravstveni problem, temveč problem vse družbe. To pomeni, da smo vsi dolžni pomagati osebi v stiski. Velikokrat se moramo opogumiti, da si drznemo iskreno vprašati, kako se nekdo počuti in ali je v takšni stiski, da razmišlja o tem, da bi si kaj naredil. Vendar je ravno takšno iskreno vprašanje tisto, ki najpogosteje prepreči samomor.

Ko nekomu daste možnost iskrenega pogovora o njegovi stiski, ste že naredili prvi korak. Najbolje je, da v takšnih situacijah oseba poišče tudi strokovno pomoč. Prvi korak je lahko vaš osebni zdravnik. Če je stiska velika, pa osebe ne puščajte same.

112 Reševalna služba
01 520 99 00 Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj)
116 123 Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (skupna številka; 24h na dan)
080 12 34 TOM, telefon otrok in mladostnikov (med 12. in 22. uro)Pomoč je na voljo pri osebnem zdravniku, psihologu, psihiatru, v času akutne stiske tudi pri dežurni zdravniški službi.

Prispevek napisala Vita Poštuvan, univ. dipl. psih., namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 2

Oglasi

Oddaj komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.