»Prišel sem po parcelo … zame,« so prve besede Ivana, glavnega junaka filma Srečen za umret, ko pride v pogrebni zavod. Ivan je zagrenjeni sedemdesetletnik, ki niti svoje smrti ne želi prepustiti naključju. Ko svoje življenje simbolično pospravi v nekaj škatel, je prepričan, da se bo v domu za ostarele njegovo življenje zaključilo in se zreduciralo le še na čakanje na zadnjo uro. Toda v jeseni življenja se mu zgodi preobrat. V domu kmalu spozna nove prijatelje, na računalniškem tečaju pa se znova zaljubi.
Intervju z Matevžem Luzarjem, režiserjem filma Srečen za umret
Srečen za umret je slovenski film, ki odpira temi staranja in umiranja. A njegovo sporočilo je širše: Ivanova zgodba nas uči, da nikoli ni prepozno za nov začetek, da nikoli nismo prestari, da bi se naučili česa novega, ušpičili kakšno lumparijo ali se preprosto zaljubili. Če se prepustimo življenju in odstranimo zakoreninjene strahove ter predstave o tem, kaj se spodobi in kaj ne, se nam začnejo odpirati nova vrata. In šele takrat začnemo zares živeti. O filmu, ki nagovarja vse generacije in razbija tabuje o smrti in staranju smo se pogovarjali z režiserjem in scenaristom filma Matevžem Luzarjem.
Leto dni je minilo od premiere vašega filma Srečen za umret. Kako so ljudje sprejeli film?
Odzivi so bili zelo pozitivni, od kritikov in gledalcev. Ko je bil film v kinematografih, nas je najbolj presenetilo to, da so si ga prišli ogledat tudi ljudje, ki že vrsto let niso bili v kinu. Gledalci so mi pisali, da so po dolgem času peljali svoje starše v kino. Spomnim se tudi neke sedemdesetletne ženske, ki je po tridesetih letih bila spet v kinu. Ravno ta film jo je spodbudil, da znova sede pred veliko platno.
Najbolj pomembno se mi zdi to, da film komunicira z občinstvom, da ga čim več ljudi vidi in da se je nekaterih zelo dotaknil.
To je morda eden prvih slovenskih filmov, ki realno prikaže staranje, umiranje in način, na katerega se starejši ljudje soočajo z dejstvom, da se jim izteka čas, pa vendarle ima na koncu neko pozitivno noto. Zakaj ste se odločili odpreti to temo?
Ta tematika se mi je zdela zelo zanimiva, ker vsi nekako od dvajsetega leta naprej razmišljamo o staranju, smrti in je to del človeškega življenja. Poleg tega se mi je vedno zdelo zanimivo, da lahko nekdo pri svojih sedemdesetih letih obrne list in začne na novo živeti, da najde neki nov začetek. Meni se staranje kot tako ne zdi neki tabu ali kaj slabega, ampak je kvečjemu lahko nekaj dobrega. Navsezadnje, ko si starejši, si že toliko preživel, veliko si se naučil, da lahko kakšne stvari bolj izkoristiš. Pri filmu pa je bilo tako, da me je zanimal neki lik, ki nekako nikoli, vse svoje življenje ni živel polno, ni užival življenja, a se mu potem v domu zgodi, da na novo zaživi in spoznava nove stvari. Gre na tečaj računalništva, kjer spozna svojo sedemdesetletno sošolko, kjer začne ta svoj novi začetek in se malo sprosti. Zdi se mi, da se ljudje moramo znati sprostiti in uživati življenje, ne samo iti v službo, delati, iti na dopust pa spet delati.
Torej verjamete, da se lahko ljudje spremenijo tudi v starosti?
Mislim, da se lahko vse življenje spreminjamo. Toda če se hočemo spremeniti, si moramo to dovoliti, moramo si dovoliti, da spoznamo nove stvari, začnemo drugače razmišljati. Naravnani smo na neko rutino, na znane stvari, nočemo tvegati in iti nekam v neznano. Ravno to temo sem želel v filmu tudi odpreti: kaj vse se lahko zgodi, ko gremo v neznano.
Zakaj imamo ljudje to blokado, da si ne dopustimo biti srečni?
Enostavno si ne dovolimo, ker je to v človeški naravi. S tem seveda ni nič narobe. Druga stvar pa je družbena norma, ko nekdo od tebe nekaj pričakuje. Ne glede na to, ali si študent, oče, mama, starec – družba nekaj pričakuje od tebe.
V filmu dobimo dober vpogled v to, kakšno je življenje v domovih za ostarele. Kje ste dobili takšne podrobne informacije?
Zelo veliko sem raziskoval, malo sem obiskoval domove, scenarij pa sem pogosto pisal v kavarni Union, kjer se vsak dan dobijo upokojenci, ki pridejo s tržnice tja na kavo. In tam sem malo vlekel na ušesa njihove zgodbe. Malo pa sem pisal tudi po instinktu, in potem se je po odzivih tisti, ki živijo ali delajo v domovih, izkazalo, da je življenje v domu za ostarele točno takšno, kot sem si ga predstavljal. To tematiko sem sicer že prej raziskoval, ko sem ustvarjal dva kratka filma, Vučko in Prezgodaj dva metra spodaj, ki sta nekako predhodnika filma Srečen za umret.
V glavnem junaku filma Ivanu se lahko najde veliko Slovencev oz. vsak od nas pozna kakšnega »Ivana« v svoji okolici. Je bila inspiracija za ta lik kakšna resnična oseba?
Zdi se mi, da so takšni ljudje vedno prisotni okoli nas. Tak karakter predstavlja nekoga, ki ima svoje mnenje o tem, kako bi moral njegov sin živeti, kako bi morala sinova družina živeti, hkrati ima zelo tesen odnos z vnukinjo, še vedno goji spomin na pokojno ženo in ima ne nazadnje zelo strog odnos do sebe.
Spraševal sem se, zakaj si nekdo, ki je še živ, kupi svojo parcelo. To je bila začetna ideja za film – kakšen je ta lik, ki si kupi grob, kaj misli s tem? Zato smo to postavili kot prvo sceno v filmu in tako se začne zgodba razpletati.
Včasih imam občutek, da ti »zagrenjeni« ljudje, ki so okrog nas, potem ko se enkrat sprostijo, tako kot se Ivan v filmu, doživijo nove stvari, lepe, simpatične, smešne stvari, ljubezen in vse to. Ta lik je sicer nastal čisto preprosto, ko mi je nekdo iz širše družine, en starejši gospod rekel, da si je kupil grob. Meni je bilo to nepredstavljivo.
In ste prišli do odgovora, zakaj se ljudje odločijo, da si kupijo oziroma rezervirajo parcelo za grob?
Mislim, da je to nekaj povsem naravnega, nekaj, kar si ljudje želijo urediti – tako kot so si uredili stanovanje, vikend ali dopust na morju – tako si uredijo tudi parcelo, tam, kjer bi radi bili pokopani. Hkrati pa je razlog najbrž tudi ta, da želijo na ta način prihraniti stroške ali pa delo svojim otrokom in za svoj pogreb poskrbeti sami. Po eni strani pa si tako zagotovijo neko njim lepo mesto, tako kot si je Ivan v filmu izbral parcelo s pogledom na gore. Preveril je, kdo sta njegova soseda. Podobno, kot da bi kupoval hišo.
Kakšno pa je bilo sodelovanje z igralci? Kakšen je bil njihov doprinos k tej zgodbi in kako so oni doživljali ta film?
Ekipa se še vedno počuti mlado in za njih je bil mogoče tudi majhen šok, ko smo snemali v domu, ker si sebe tam ne predstavljajo. Vsi so še zelo aktivni v svojem delu, vsi še igrajo ali v teatru ali v filmih, pa tudi režirajo. In to je bila tudi za njih neka drugačna izkušnja. Hkrati pa je vsak dodal neke svoje ideje v scenarij, kar je film zelo poživilo.
Še preden je film doživel premiero, se je eden od igralcev poslovil: Polde Bibič. Kaj ste se pri snemanju naučili od njega?
Ta film je bil v bistvu njegova zadnja filmska vloga. Užitek je bilo delati z njim in štejem si v čas, da mi je bila dana ta izkušnja. Ko sem razmišljal o sceni, ko se Milena skrega z glavnim likom in na računalniškem tečaju prisede k nekomu drugemu, sem se spraševal, h komu lahko Milena prisede. V bistvu lahko prisede samo k Poldetu Bibiču. Tudi Polde sam je kljub svojim letom še vedno bil zelo kreativen in je tudi predlagal veliko stvari in sprememb, ki so mi bile zelo všeč.
Poleg Bibiča so v filmu zaigrali tudi Evgen Car, Ivo Ban, Milena Zupančič in Dušan Jovanović in od vseh sem se veliko naučil.
Predvsem sem se prepričal o tem, kaj ti neke izkušnje prinesejo v filmu, do kam lahko prideš. In tudi vsi ti igralci so dokaz, da se ti življenje ne konča, ko se postaraš. Vsi še delajo, vsi so še zelo aktivni. Tudi Polde je bil do zadnjega igralec.
Kako pa si vi predstavljate svojo starost?
Jaz si tega sploh ne morem predstavljati. Vem samo eno stvar, da bom do konca delal, da bom do konca ustvarjal za film. Tudi če ne bom mogel snemati. Bom pa pisal scenarije. Tako si predstavljam, da nikoli ne bom upokojenec v smislu, da bi si to želel ali pa da bi to pričakoval. Tudi ne vem, kaj se bo zgodilo. Hočem pa do konca delati in biti kreativen.
V filmu ste dobro prikazali tudi naš odnos do starostnikov, pogosto se zgodi, da otroci svoje starše »pospravijo« v dom in potem pozabijo na njih, jih zelo redko obiskujejo … Kako spremeniti ta družbeni odnos do starostnikov?
Mislim, da je to stvar vsakega posameznika, vsak mora sam doma najprej spremeniti svoj odnos. In če pogledamo širše: svetovno prebivalstvo se stara, neke druge teme prihajajo na površje in z medgeneracijskim sodelovanjem lahko vsi veliko pridobimo. Je pa res, da trenutno še vedno živimo v družbi, ki poveličuje mlado, nerealno žensko oz. moškega, predvsem pa lepoto. Sami moramo poskrbeti, da ne bomo sledili nekim takšnim idealom, ki v resnici ne obstajajo.
Medgeneracijsko sodelovanje pa je ključno. Jaz sem se od vseh igralcev v tem filmu zelo veliko naučil.
Njihove izkušnje so bile dragocene in so pripomogle tudi k temu, da sem danes boljši režiser, kot sem bil, preden sem posnel ta film. Od starejših se lahko res veliko naučimo. Njihovo znanje moramo izkoristiti.
Vedno mi bo žal, da se nisem od babice naučil delati take potice, kot jo je delala ona, ali pa takšnega »restanega« krompirja, kot ga je delala ona.
Ker sem zamudil to priložnost, sem potem porabil tri leta, da sem nekako po spominu in s spraševanjem drugih prišel do takšnega okusa, kot ga je pričarala ona.
Film ima močno sporočilo, da ni nikoli prepozno začeti novega poglavja v življenju. Vendar je v naši družbi nekako še vedno zakoreninjena ta miselnost, da se nekaj ne spodobi, da si za nekaj prestar.
Vsaka družba ima neke norme, ki jih velikokrat nezavedno spoštujemo, se jih držimo, vendar mislim, da moramo izstopiti iz teh pričakovanj, ki jih ima družba do nas.
Kakšen je torej vaš recept za srečno življenje?
(smeh) Če bi to vedel, bi bil srečen za umret. Ne vem … Mislim, da predvsem to, da nikoli ne obtičiš in da si vedno dovoliš nove stvari. Ves čas moraš izstopati iz svoje cone udobja. To pa je tisto, kar je najtežje, ker nam je bolj všeč udobje že znanega.
Pogovarjala se je Karmelina Husejnović, intervju je objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3