Varuhinja človekovih pravic in dolgoletna tožilka Vlasta Nussdorfer se pri svojem delu srečuje z različnimi aspekti življenja, tudi s smrtjo. Zaupala nam je svoje razmišljanje o minljivosti in smrti, kaj si še želi doseči, preden odide, in zakaj je dobro napisati oporoko, dokler si še mlad.
Intervju: Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic
Kaj je tisto, kar bi radi videli, poskusili, doživeli, preden odidete s tega sveta?
Zdaj nimam posebnih ciljev, ker se mi zdi, da sem na neki pravi poti, da sem že dosti naredila, tako da sem lahko zadovoljna. Nekih posebnih želja tako nimam. Vsak dan živim za nov dan, in vsak dan mi je lep. Ena od stvari, ki pa bi jih zelo rada naredila, je, da napišem še kakšno knjigo. O tem sem sicer veliko več razmišljala, ko sta bila otroka majhna. Takrat je bilo na mojem »bucket listu«, da bi doživela, da odrasteta, da postaneta samostojna. Zdaj, ko sta odrasla, polnoletna in lahko sama skrbita zase, pa je moja največja želja, da me zdravje dobro služi, da me ne doleti demenca. Srečala sem veliko ljudi, ki so izjemno veliko dosegli v življenju, pa jih je ta demenca zdaj povsem spremenila, da so nebogljeni kot otroci.
Kaj pa kraji, ki bi jih radi videli, obiskali?
Nimam takšnih seznamov. Jaz sem zelo malo potovala, nisem si kaj veliko privoščila v življenju. In tudi nimam tak- šnih želja, da bi si npr. želela videti New York, Peking … Videla bom tisto, kar mi pride na pot. Sem pa zelo vesela, da sem precej spoznala Slovenijo. Glede na vse letalske nesreče in izginotja letal v zadnjem času pa ta hip niti nimam velike želje hoditi po letališčih. Je pa moja velika želja, da bi imela en teden čisti odklop. Da bi lahko izklopila vse telefone in računalnik in ležala nekje ob morju ter brezskrbno uživala v soncu, brala kakšno knjigo, si privoščila kakšno masažo in živela brez urnika. Mene namreč vsak dan preganja skrbno načrtovan urnik. Vse imam načrtovano, od jutra do večera, tudi vse vikende. Že v začetku leta imam plan za leto vnaprej, tako da skoraj nimam časa zase. Zato bi se zelo rada za en teden odklopila, ampak mislim, da se bo to uresničilo šele v pokoju.
Mnogi potujejo po vsem svetu, pa ne poznajo lastne domovine.
Ena od stvari na vašem seznamu je, kot ste dejali, da bi radi napisali knjigo. Ampak, nekaj ste jih že do sedaj. Kakšno knjigo imate torej na seznamu želja?
Ta knjiga bi bila drugačna. To ne bi bila knjiga, ki jo namenjam nekim temam, kot sem do zdaj. Ta knjiga bi bila en pregled moje poti, kar ljudje o meni še ne vedo. To bi rada morda napisala tudi zaradi svojih otrok, ker marsičesa niti ne vedo, kako je bilo in kaj vse doživiš v 36 letih delovne dobe.
Vas je strah smrti, umiranja?
Jaz sem marsikaj videla pri svojem delu, bila sem v Hospicu, obiskujem domove za ostarele, bolnišnice in poznam kar nekaj ljudi, ki so mogoče blizu smrti. Če bi lahko izbirala, bi raje umrla nenadoma, kot da umiram v hudi, težki bolezni, da sem breme družini … K sreči imam malo časa ta hip za tovrstno razmišljanje. Res pa je, da vsakič, ko slišim, da je kakšna prijateljica ali znanka zbolela, razmišljam, kaj bi jaz naredila na njenem mestu. Starejši ko si, bolj se ukvarjaš s tem.
Če pa verjameš, da nekaj je, potem tudi ko greš na grob, je to en lep obred, ko razmišljaš o pokojniku in si predstavljaš, da je nekje na lepšem in tudi on misli nate.
Kakšna pa je vaša predstava o tem, kaj se zgodi, ko umremo?
Zdi se mi, da je vsaj zate zaključeno. Nisem pa prepričana, da neka duhovna materija vseeno ostane na tem svetu ali pa se nekam preseli. Včasih, zlasti kadar so mi umrle zelo drage osebe, sem kar dolgo razmišljala, ali me še vedno spremljajo. Tako da ne glede na vse kar malo verjamem v neke angele, ki so z nami, nam pomagajo. Nikakor torej ne zavračam povsem te duhovne plati, te misli, da smrt ni konec vsega. Je lepše verjeti, da nekaj je, kot pa reči, da nič ni, da vse propade in se nič ne zgodi. To je potem res klavrno razmišljanje.
Se vam torej zdi pomembno, da o smrti in umiranju veliko razmišljamo?
Zelo pomembno se mi zdi, da začneš dovolj zgodaj misliti na to. Tudi zato, da preprečiš marsikatere travme, ki nastanejo. Morda je dobro o tem razmišljati že takrat, ko dobiš otroke. Zavedati se moraš minljivosti in poskrbeti, da bi ob morebitni (prezgodnji) smrti otroci imeli pravo oskrbo. Pred mnogimi leti, ko sta bila otroka še zelo majhna, sem šla prvič na pot z letalom. Takrat se mi je to zdelo grozno, zato sem napisala oporoko. Zdi se mi, da je pomembno, da to načrtuješ. Videla sem namreč veliko primerov, ko se starši niso odločili za oporoko in je to potem marsikateri družini zagrenilo življenje. Tudi kot pravnica sem se vedno zanimala za takšne zgodbe. Zato sem sklenila, da je najbolje, da napišeš oporoko, dokler si še mlad, nato pa jo lahko dopolnjuješ ali spreminjaš. Če jo pišeš pet pred dvanajsto, torej ko si že enkrat star, je to kot da bi se poslavljal in takrat morda preveč čustveno odreagiramo. So pa tudi druge skrajnosti. Imela sem teto, ki mi je dala denar za pogreb in je hotela, da prej kupim žaro, in je nanjo že vnaprej napisala svoje ime. No, to pa meni ne pade na pamet: da bi si vnaprej pripravila pogreb.
Res pa je, da če bi me postavili še enkrat 35 let nazaj, na začetek moje kariere in bi takrat vedela, kaj vse me čaka, ne vem, če bi si upala čez vse to.
Kako bi radi živeli življenje oziroma kako bi radi, da bi se vas ljudje spominjali?
Mislim, da sem naredila kar veliko v življenju, čeprav nisem ničesar načrtovala. Ko si mlad, začneš neko pot in potem se stvari odvijajo. Če pomislim, koliko težav sem imela zaradi te svoje poti … Ponosna pa sem na to, da nisem bila navadna uradnica, da sem pri delu vedno gledala s človeške plati in da sem z veseljem delala. Zato bi rada, da bi se me ljudje spominjali kot poštene, delavne in prijazne.
Intervju pripravila Karmelina Husejnović, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3
