»Moj grob bo reka Sava«

V karirasti obleki, s klobukom na glavi in urejenimi, kratko pristriženimi brki Tone Hočevar že na prvi pogled daje vtis, da je človek, ki v življenju ve, kaj hoče. Njegova odločnost, trma in želja po dokazovanju sta ga v mladosti pripeljala tako daleč, da je leta 1972 nastopil na olimpijskih igrah v Münchnu. Tam je nekdanji skupni domovini priboril 14. mesto na svetovni lestvici v veslanju na divjih vodah. Disciplina in potrpežljivost sta njegova največja sopotnika tudi pri vzreji psov, s katero se ukvarja že vrsto let in je za svoje dosežke prejel že pet naslovov svetovnega prvaka v vzreji psov. Sedaj, pri svojih triinšestdesetih letih ne želi ničesar prepustiti naključju. Medtem ko namreč mnogi njegovi vrstniki neradi pomislijo na smrt, se Tone zaveda, da je ta neizbežna, zato se nanjo želi čim bolje pripraviti. Kot pravi, bi se od tega sveta rad poslovil tam, kjer je preživel najmanj petdeset let svojega življenja – na tacenskih brzicah. ƒƒ

Zakaj ravno tacenske brzice? Od kod ta ljubezen do divjih voda?

tone_hocevar1.jgpVeslanje na divjih vodah sem prvič poskusil konec osnovne šole. Zaradi bolezni – meningitisa, sem imel motorične motnje in se s športi z žogo nisem mogel ukvarjati. Napori v vodi pa niso bili takšni, da bi mi povzročali večje težave, in tako sem vzljubil ta šport. Prvič sem na svetovnem prvenstvu nastopil leta 1969, nato pa sem svoj vrhunec dosegel z nastopom na olimpijskih igrah leta 1972, kjer sem osvojil 14. mesto, kar je bil za takratne razmere velik uspeh. To so bili časi, ko Jugoslavija še ni imela veliko vrhunskih rezultatov na tem področju. ƒƒ

Na divjih vodah si marsikdo ne upa stopiti niti po bregu. Vas je bilo kdaj med veslanjem strah za svoje življenje?

To je nesporno adrenalinski šport. Ni pa pretirano nevaren, ni poškodb, posebej zdaj, ko so te umetne proge in dobra oprema. Je pa dejstvo, da moraš iti na divje vode pripravljen. Mene je bilo strah tekmovati, imel sem namreč tekmovalno tremo. Same vode pa se nisem bal. A kljub temu sta mi dva dogodka do danes ostala v spominu. Eden se je zgodil v Avstriji pred olimpijskimi igrami. Dva dni pred kvalifikacijami se mi je kanu obrnil, tako da sem se začel utapljati. K sreči so me pravočasno opazili reševalci in me zvlekli na breg. A to me ni ustavilo. Čez dva dni sem šel na start, kot da se ni nič zgodilo. V Skopju pa sem se na treningu zagozdil v skalo in začelo me je premetavati po vodi. No, takrat se mi je ta dogodek poznal tudi na tekmi. Morda zato, ker sem bil že nekoliko starejši in se mi je to zgodilo že drugič. Takrat sem tudi prvič pomislil, da prav dolgo življenja ne morem izzivati. V takšnih primerih začneš malo verjeti, da obstaja višja sila, ki bdi nad nami. ƒ

Na tacenskih brzicah ste torej začeli svojo športno kariero, nato ste na njih občudovali svoja sinova. Kdaj pa se je porodila želja, da bi radi tam tudi zaključili svojo življenjsko pot?

Od nekdaj sem si to želel. Že zdavnaj sem namreč ugotovil, da ves ta šov okoli klasičnega pogreba zame ni sprejemljiv. O tem sem začel razmišljati, ko sem kot sanitarni inženir med drugim nadziral tudi pokopališče Žale in opazoval številne pogrebne slovesnosti. Poleg tega sem v svoji okolici videl, kako so kamnoseki bogateli na račun svojcev pokojnikov. In rekel sem si, da jim jaz ne bom dal zaslužka. Da ne govorimo o 1. novembru in o tonah plastičnih sveč ali vencev. Pri klasičnem pogrebu me torej motita predvsem materialni vidik in neiskren odnos mnogih do pokojnika. ƒƒ

Pravite, da ne žalujete tako kot večina ljudi, ampak da to ne pomeni, da ne spoštujete pokojnikov. Kakšen je vaš odnos do pokojnikov, na kakšen način se jim poklonite?

Tako bom rekel: opravičilo je vredno le toliko, kolikor je iskreno. Enako je s pieteto. Meni ni treba nič razlagati, koliko mi je žal, če mi nekdo od bližnjih ali znancev umre. Tega navzven ne kažem. Nedavno sem na pogrebu opazoval ljudi in sem videl, kako nekateri trpijo, kako nekatere res prizadene, videl sem pa tudi tiste, ki so si – kot pravimo po domače – s čebulo mazali oči.

Meni je bolj pomembno, da si ob človeku, dokler je še živ, in mu takrat pokažeš, koliko ti pomeni, kako ga ceniš. ƒƒ

V družini ste se že pogovorili o tem, kako bi radi, da vas pokopljejo. Zakaj pa želite o tem še javno spregovoriti?

Kaj je vaše sporočilo? Seveda, lahko bi se o tem pogovoril samo z ženo in otroki. Poskrbeli bi, da ne bi bilo javnega naznanila o pogrebu, saj zakon to omogoča. Toda glede na to, da sem zaradi svojih športnih in kinoloških dosežkov precej izpostavljen, me veliko ljudi pozna. Zato želim s tem ljudem dati misliti: ni pomembno, kako razkošen je grob in koliko sveč je na njem, če v času življenja te osebe nismo znali ceniti. Tudi moja žena se je sprva upirala in še vedno nisem prepričan, da je povsem sprejela mojo odločitev. A če me bo preživela, bi raje videl, da si za denar, ki bi ga namenila za moj pogreb, vsako leto privošči nekaj dni v toplicah. Zagotovo pa mi bo kdo očital tudi, da sem od nekdaj želel biti nekaj posebnega. Brat je rekel: »Saj smo vedeli, da si mal' zmešan, da si pa toliko, pa ne.« (smeh) ƒƒtone_hocevar

Vaš grob bo torej reka Sava?

Tako je. To bo v Tacnu, na tacenski progi. Tam, kjer sem tudi prebil največ časa in ga bom še nekaj, saj zdaj veslata že vnuka. Seveda pa moram pridobiti še dovoljenje za posip, zato se bom obrnil na ministrstvo za okolje in direkcijo za upravljanje z vodami. ƒƒ

Pa bo kje kakšna spominska plošča z vašim imenom?

Ne, ker potem nisem ničesar naredil. Ravno tako bi potem tja vabil ljudi. Na ta račun zdaj krožijo v družini različne šale: ko bo šla moja žena na izlet v Beograd ali še nižje, vse do Črnega morja, bo samo stopila do brega reke ali morja in se mi poklonila. Ljudi ne želim trajno spominjati nase ali jih razburjati – zato ne bo plošče. ƒƒ

Kaj pa se po vašem prepričanju zgodi, ko človek umre?

Verjamem v višjo silo ali če rečem božjo milost za čas življenja. O posmrtnem življenju ne razmišljam in se mi ne zdi pomembno, da se s tem obremenjujem. Ker če obstaja posmrtno življenje, potem na to tako ali tako ne morem nič vplivati. To možnost sicer dopuščam. A bolj pomembno se mi zdi, da imam tudi za časa življenja kakšno pomoč od zgoraj. Spoštujem ljudi, ki so verni in hodijo v cerkev. Tudi sam sem vzgojen v tem duhu.

Moti pa me vsako pretiravanje. Moja molitev pa gre nekako tako: daj mi sproščenost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, da spremenim stvari, ki jih lahko, in razum, da spoznam razliko. 

Pogovarjala se je Karmelina Husejnović, prispevek objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3

Oglasi

Oddaj odgovor

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.