V Sloveniji živi le nekaj sto pripadnikov judovske vere, ki pa zaradi majhnosti verske skupnosti živijo precej sekularno življenje. Nekateri judje vseeno ohranjajo vsaj del simbolno bogatega obsmrtnega obredja, ki ga je bralcem revije Pogreb ni tabu predstavil Kris Killer iz Judovske skupnosti Slovenije.
Pokojnika stražijo do pogreba
Ko umre pripadnik judovske vere, pokojniku najprej zaprejo veke, nato pa njegovo telo položijo na tla, ga prekrijejo in prižgejo sveče. Posegi v telo, kot je obdukcija, so neželeni, saj mora biti telo pokopano v čim bolj »naravnem« stanju. Žarni pogrebi so v judovski veri zato prepovedani, do pogreba pa mora priti čim prej, celo še isti dan, ko nastopi smrt.
Mrtve oblečejo v bela oblačila, moške pa ovijejo tudi v molilni šal talit, na katerem odstranijo resice ter na ta način sporočijo, da pokojnik ni več dolžan izpolnjevati tostranskih verskih zapovedi.
Do takrat pokojnika spremljajo t. i. stražarji (hebrejsko: šomrim), saj se telesa ne sme pustiti samega. »Pokojnikovega telesa se ne razkazuje, šomrim, ki so ob njem prisotni, so pogosto člani t. i. pogrebne skupine (hebr.: hevrá kadišá), ki jo imajo večje skupnosti v stalni pripravljenosti,« je o času pred pogrebom še povedal predstavnik Judovske skupnosti Slovenije.
Tako napravljeni pokojniki so pripravljeni na pokop.
Slovo od pokojnika je skromno in brez rož
V Sloveniji smo v preteklosti imeli nekaj izključno judovskih pokopališč (na primer v Novi Gorici in Lendavi), ki pa so danes zgolj lokacije zgodovinskega pomena. Ker v teh krajih ni več judovske skupnosti, pokopališča ne delujejo več. Edino obstoječe judovsko pokopališče se nahaja na ljubljanskih Žalah, od preostalega dela pokopališča pa je ločeno z ograjo oz. živo mejo. Pri nas prav tako nimamo stalno prisotnega rabina, ki bi lahko vernikom neprestano nudil versko oskrbo, pač pa zanjo občasno skrbi rabin Ariel Haddad iz Trsta. Glavni rabin skrbi predvsem za skupno obhajanje večjih praznikov v Ljubljani, kar je vsekakor eden od razlogov za sekularizacijo judovskih pogrebov.
Glede na zgodovinsko geografsko razpršenost judovskih skupnosti se tovrstni običaji bistveno razlikujejo od skupnosti do skupnosti in se pogosto prilagajajo lokalnim navadam, je pojasnil gospod Killer in dodal, da so nekateri obredi kljub temu univerzalni.
Tradicionalni judovski verski pogreb se sicer v osnovah ne razlikuje veliko od ostalih pogrebov v Sloveniji. »Omembe vredno je načelno umanjkanje rož, ki niso standardne na judovskih pogrebnih slovesnostih, pa tudi prižiganje sveč ni tradicionalni sestavni del pogreba. V pogrebno jamo se meče prst, ne rože,« je pojasnil gospod Killer.
Ker verjamejo, da mora biti telo v neposrednem stiku z zemljo, tradicionalno v judovski skupnosti niso uporabljali krst. Danes je zgodba nekoliko drugačna, saj judje pokojnike pokopavajo v krstah, ki pa morajo biti naluknjane, tako da telo dejansko pride v stik z zemljo. »Krste naj bi bile kar se da preproste, saj smo na tem svetu vsi različni (bogati, revni, suhi, močnejši, pametnejši ali ne ipd.), v onem svetu pa so te razlike nične in razkazovanje teh razlik z opulentnimi krstami ni primerno,« še pravi Killer.
Judovski grob boste na pokopališču torej najhitreje prepoznali po hebrejski pisavi na preprostem nagrobniku in po dejstvu, da na njem verjetno ne boste videli rož.
Otroci za starši žalujejo eno leto
V judovski veri žalovanje za bližnjimi sorodniki delijo na več obdobij, v katerih se postopoma zmanjšuje stopnja intenzivnosti žalovanja.
Prvo dejanje žalovanja je t. i. »trganje oblačil« (hebr.: kerijá), v katerem žalujoči ob vesti o smrti bližnjega sorodnika natrga ali zareže del oblačila ter izgovori poseben blagoslov.
Za daljne sorodnike ali pokojnikove bližnje, ki pa z njim niso bili v sorodu, ni zapovedanega žalovanja, od njih se pričakuje, da bodo žalujoče do pogreba pustili pri miru. Sožalje se tako izreka šele po pogrebu, po posebnem obedu, ki ga za žalujoče pripravijo sosedje ali prijatelji, udeležijo pa se ga le žalujoči. To obdobje imenujemo s hebrejsko besedo aninút.
Drugo obdobje žalovanje je znano kot šivá (sedem), ker traja sedem dni.
V tem času žalujoči ne opravljajo nobenih dejanj, ki bi izkazovala radost ali udobnost – sedijo na nizkih stolih ali na tleh, odrečejo se uporabi kozmetike, spolnim odnosom, kopanju ter udobnim ali novim oblačilom. Ves čas šive nosijo oblačila, ki so jih natrgali ob vesti o smrti oziroma na pogrebu.
Tretje obdobje žalovanja se imenuje šloším (trideset), saj traja do tridesetega dne po smrti:
»V tem obdobju se žalujoči ne udeležujejo proslav ali praznovanj, ne strižejo las ali se brijejo ter ne poslušajo glasbe. Smisel je podoben konceptu prvih dni, vendar manj intenziven – gre torej za izogibanje pretiranemu izkazovanju veselja oziroma udobja.«
Zadnje obdobje žalovanja avelút traja dvanajst mesecev in je obvezno le v primeru smrti enega od staršev. V tem času se pokojni ne udeležuje zabav, praznovanj, koncertov, ne hodi v gledališča in podobno, prvih enajst mesecev po pogrebu pa sin pokojnega vsak dan izreče molitev kadíš.
Smrt je »hodnik« v srečno večnost
Po letu dni formalno izkazovanje žalovanja velja za neprimerno. »Življenje teče dalje, mrtvi so mrtvi, živi pa morajo živeti za žive in z živimi. Smrt je naraven tek življenja in z njo se je treba sprijazniti,« je pojasnil Killer.
Kljub temu da judovstvo ne pozna praznika, podobnega dnevu spomina na mrtve, pa poznajo jorcajt, obletnico smrti. »Ob tej priložnosti naj bi se obiskalo grobove pokojnikov, izgovorilo molitev kadiš ter prižgalo posebno jorcajt svečo,« še pravi Killer in dodaja, da je obiskovanje grobov nekoliko bolj pogosto v mesecu elulu, ki sovpada z avgustom in septembrom po gregorijanskem koledarju.
Prispevek napisala Andreja Šober, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3
Kako to da neveste, da se v Dolgi vasi pri Lendavi nahaja še delujoče pokopališče, kjer je bil zadnji pogreb pred nekaj leti??????