Bi imeli na pogrebu rajši popevko ali arijo?

Glasba na pogrebnih slovesnostih v Sloveniji je večinoma omejena na petje moških zasedb (lahko gre za pevca solista, največkrat pa za komorno zasedbo tria, kvarteta ali kvinteta) in na instrumentalno zasedbo trobil. Na pogrebih pomembnih ljudi iz sveta politike, vojske in podobno pogosto glasbo izvaja komorna trobilna zasedba orkestra slovenske vojske.

Na pogrebih »običajnih smrtnikov« je najpogosteje slišati trobento, ki tradicionalno zaigra Tišino. Pevci največkrat izvajajo slovenske ljudske pesmi, kakor so na primer ponarodela Lipa zelenela je, Kje so tiste stezice, Pojdem pa v Rute, Gozdič je že zelen, Zagorski zvonovi in podobne pesmi s tematiko smrti. Medtem ko pogrebni voz pelje ali pogrebniki nesejo žaro ali krsto h grobu, včasih pot spremlja glasbeni posnetek (na primer Bachov »Air« iz 3. orkestralne suite v D-duru BWV 1068), včasih pa ta zadnja pot poteka v popolni tišini. Glasba se običajno izvaja v poslovilnem prostoru, pred mrliško vežico, ob katafalku in/ali ob grobu. Nekateri pogrebi so brez žive glasbe, glasba le zveni (ali hrešči) iz zvočnikov.

Pogreb po meri človeka

Z novodobnim trendom personaliziranja pogrebov oziroma »pogreba po meri človeka« tradicionalna glasbena praksa postaja nekonvencionalna. Glasba na pogrebih ni nujno, da je le žalostna; lahko je na primer tudi vesela in živahna, če se taka poda k pokojnikovemu značaju in njegovi osebnosti. Prav tako glasba na pogrebih ni nujno izrecno pogrebna, saj se lahko izvajajo tudi pokojnikova najljubša dela ali tista, ki žalujoče spominjajo nanj. Zato je pomembno, da se glasbenik pogovori s svojci in skupaj izberejo glasbo, ki je za posameznika najprimernejša. Pri izbiri je treba kolikor je mogoče upoštevati želje in predloge bližnjih, ki organizirajo pogreb. Ponavadi se izvajajo tri skladbe, če je glasbenih zasedb več, na primer dve zasedbi, pa od pet do šest skladb.

Glasba na pogrebih ni nujno, da je le žalostna; lahko je na primer tudi vesela in živahna.

Nekateri ljudje že pred smrtjo jasno izrazijo svoje želje glede vrste pogreba, nekateri si že zamislijo scenarij in morda celo povedo želje glede glasbe. To se nekaterim morda zdi nekoliko morbidno, čeprav je pri pomembnih osebnostih to nekaj povsem običajnega in ustaljena praksa. Kraljevi in državniški pogrebi, na primer, so do potankosti določeni že mesece ali celo leta vnaprej! Tudi za običajne smrtnike nekateri pogrebni zavodi nudijo storitev vnaprejšnjega načrtovanja pogreba. Ti so dejavni predvsem v Ameriki, a tudi v Sloveniji je že mogoča vnaprejšnja institucionalna organizacija pogrebne slovesnosti. Po smrti stranke, ki si je pogreb organizirala že za časa življenja, zadošča le sporočilo svojcev pogrebnemu zavodu, ki poskrbi za vse in uredi pogreb po željah in navodilih umrlega. Ne tako redko si ljudje na pogrebih želijo popularne glasbe oziroma njihovih najljubših popevk. Med temi se jih veliko odloči za pesmi avtorjev Andreja Šifrerja, Vlada Kreslina, Céline Dion in Stinga.

Med tradicijo in sodobnostjo

Misel skladatelja Edgarja Varèseja »Za nove čase je potrebna nova glasba« velja tudi za novodobne pogrebe in glasbo na njih. V novih časih z novimi oblikami pogreba, kakor je na primer diamantni pogreb, se morata predrugačiti tudi podoba in potek pogrebne slovesnosti. Glasbo na pogrebu lahko izvaja tako rekoč kateri koli instrument.

V Gornji Radgoni je aprila 2013 potekal prvi mednarodni pogrebni sejem »Post viva«, na katerem je bila predstavljena pogrebna glasba s flavto. Kot glasbeni instrument par excellence namreč prav to glasbilo s svojim pronicljivim in čarobnim zvokom zagotavlja posebej lepo in ganljivo slovo, ki se dotakne vseh, tako živih kakor tudi mrtvih.

V različnih delih sveta skozi celotno zgodovino prevladuje prepričanje, da umrli potrebuje moč za premagovanje preizkušenj na poti v svet prednikov. Tako so na primer, še nedavno, v Bretanji dali umrlim v usta košček posvečenega kruha za na dolgo pot v Nebo. Moč za pot v onostranstvo, pravijo nekatera verovanja, lahko umrli poleg s hrano dobi tudi s spremstvom psa; prav tako mu daje moč beseda, zvok ali hrup – gre za željo nahraniti pokojnega z besedami, zvoki in hrupi. Na afriških pogrebih s simbolno pomočjo bobnov, zvoncev, krikov, petja in pokanja pušk zagotovijo varni in gotovi prehod na drugi svet.

Značilni jezik pogrebnih obredij tradicionalno niha med neartikuliranim jezikom (kriki) in tišino – to so spontane reakcije na smrt. V zahodni tradiciji imajo takšni odzvi na smrt vzporednico v objokovalkah in žalovalkah, ki so lahko prostovoljke ali plačane. Že Hebrejci so spremenili neartikulirani jezik v urejenega: to so lamentacije, ki so jih spremljale flavte, in so imele značaj urokov.

V krščanskem obredju ima psalmodično petje, izmenjaje z molitvijo, sporočilo ljubezni in upanja, ki je namenjeno mrtvim in živim. Amiši imajo običaj, da se pred pogrebom v hiši pokojnika zbere tudi od 300 do 500 mladih nad 16 let, ki včasih umrlega sploh ne poznajo, in pojejo hvalnice. Tudi star latinski pregovor de mortuis nihil nisi bene (o mrtvih vse najboljše) sporoča, da že od rimskih časov velja, da je treba o mrtvih govoriti le dobro oziroma se spominjati le njihovih dobrih lastnosti in dejanj.

Večpomenskost glasbe na pogrebu

Glasba na obredu slovesa od pokojnika ima več funkcij, to so predvsem izražanje čustev in njihova teatralizacija, ki olajša muke in napetosti; estetska vloga glasbe kot lepe umetnosti, ki olepša obred; simbolika in spomin. Nekatere melodije, izvajane na pogrebih, prikličejo v spomin pokojnika, kakor nezavedno oživi pri ponovno najdenem času v romanih Marcela Prousta, včasih glasba počasti pokojnika ali pa so čudoviti zvoki glasbe le slovesna spremljava zadnjega slovesa od pokojnika.

Kljub drugačnim sodobnim trendom je tradicionalno pogrebna glasba slovesna in v umirjenih ritmih ter izraža žalost, izgubo, minljivost, pa tudi upanje na večnost in odrešitev.

Petje žalostink izhaja že iz antike. Začelo naj bi se z žalnim petjem za Linosa; to so bili spevi, mešani s kriki in plesom. Nasproti Korinta so imeli na polotoku, kjer je stal Herin tempelj, v 2. stoletju pred našim štetjem običaj, da je po sedem dečkov in deklic iz uglednih družin po eno leto služilo v tem svetišču. Oblečeni so bili v črnino, opravljali so obredna darovanja Medejinim otrokom in peli žalostinke. V klasični glasbi so med najbolj znanimi žalostinkami Monteverdijeva »Il lamento d'Arianna« in Purcellova »When I am laid in earth« – Didonina žalostinka iz opere Dido in Enej. }

Prispevek napisala Anita Prelovšek, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3

Članek je del doktorske disertacije flavtistke Anite Prelovšek, edine glasbenice muzikologinje v Sloveniji, ki se ukvarja z raziskavami glasbe na pogrebnih slovesnostih in ene redkih s tega področja v svetu.
Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.