»Potreben je resničen pogum, da sprejmemo, kako se izgublja vse, kar je ključnega pomena in sestavni del življenja. Nekateri izmed nas bodo imeli srčnost, s katero bodo premostili strah pred smrtnostjo in se pogumno podali na to neznano pot,« se glasi uvertura v spletno stran, ki jo je ameriški fotograf Andrew George posvetil svojemu projektu Tik preden umrem (Right Before I Die). S serijo fotografij izraža občudovanje dvajsetim možem in ženam, ki so se brez zanikanja in mirno soočili z bližajočo se smrtjo. Portrete običajnih ljudi v njihovih zadnjih trenutkih življenja spremljajo odlomki intervjujev oziroma pisem. Skupaj pričajo neprecenljive zgodbe o življenju, minljivosti, smrti in izgubi.
Skrita lepota fotografiranja pred smrtjo
Avtor je idejo za projekt dobil, ko je preminila mati njegovega bližnjega prijatelja in ko ga je na spominski slovesnosti očarala iskrena ljubezen, ki so jo mnogi čutili do nje.
Tudi ko je že vedela, da se njeno življenje nezadržno izteka, je ohranila svoj humor, se smejala, potovala in se družila s prijatelji. S svojo energijo, ki je na žalost ugasnila, je Georgea pritegnila k raziskovanju; pričel se je zanimati za »povprečne « ljudi, ki živijo s strašljivo vednostjo o bližajoči se smrti, a jih na avtobusni postaji, v prodajalni, na cesti nihče ne opazi. S svojo diagnozo so ti »povprečni« ljudje postali nepriznani junaki, prisiljeni v boj med pehajočim telesom in neverjetno življenjsko močjo.
S projektom je fotograf želel tem junakom naslikati obraz in jim podariti sicer neslišni glas.
Da bi lahko bolje razumel to zadnje obdobje življenja, se je Andrew George spustil v iskanje hospica, ki bi mu omogočil, da se spozna z njegovimi prebivalci in z njimi preživlja čas. Po številnih neuspelih poskusih je na posluh naletel v enem izmed zdravstvenih centrov v Los Angelesu. Z vsakim izmed pacientov, ki se je strinjal s sodelovanjem v projektu, se je pričel družiti in se z njim pogovarjati, da bi ga spoznal, da bi spoznal njegovo pot, zgodbe in strahove ter poskusil vse to ujeti v objektiv.
Posameznike, čigar zgodbe prikazuje, ločujejo leta, ozadja, življenjske poti in izkušnje – toda v svojem bistvu so vsi enaki. Vsi se iz oči v oči gledajo s smrtjo in iščejo pozabljen smisel življenja. Avtor fotografij to iskanje prikazuje z brutalno iskrenostjo.
Portreti so posneti v sterilnosti in monotonosti bolnišničnega okolja, kjer je avtor skušal zajeti osnovne barve – tiste enostavne odtenke sestavnih delov bolnišnične sobe.
Portreti pogumno, toda preprosto prikazujejo zgodbe neizmerne življenjske moči, veselja kljub neizbežnemu koncu in tudi bližajoče se smrti ter popuščanja. Zgodbe, ki jih je napisalo usihajoče življenje, je mojstrsko zaobjel v moč bolnišničnih luči. S fotografijami nas izziva k opazovanju, razumevanju in obravnavanju smrti, kar je še posebej pomembno v zahodnih kulturah, katerih pripadniki smo nagnjeni k zanikanju minljivosti.
S svojim projektom je Andrew George nedvomno uspel zarisati obraze, dati glas in zapisati zgodbe tistih hrabrih duš, o katerih zgodovinske knjige nikoli ne bi pisale. Opazovalcu nudi drugi zorni kot in ga spodbudi, da razmisli o tem, kaj je v življenju pomembno – resnično pomembno.
Moč njegove serije fotografij je v tem, da so bili portretiranci do včeraj isti, kakor smo sedaj mi. In slej ko prej lahko tudi mi, ki danes občudujemo boleče, a obenem življenja polne portrete, postanemo portretiranci.
Portretiranci so ljudje, mimo katerih so – tako kot danes mimo nas – hitela desetletja. Potem pa se je življenje naenkrat ustavilo in pričeli so ponovno ceniti vse tiste na prvi pogled male trenutke in reči, ki smo jih cenili nekoč. Spoznali so, kako nehvaležni so postali za lepote, ki nam jih vsak dan nudi življenje. Bržkone bomo nekoč preživljali podobne občutke, doživeli podobna spoznanja in podobno zaključevali življenje.
To, kar nam je Andrew George podaril s svojim projektom, je navdih, da s preprostim zakladom modrosti, ki ga lahko beremo s slik, obogatimo svoja življenja.
Prispevek napisala Katarina Cvikl, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3
-
- Irene – »Čudovit dan je. Opazujem, kako se listje na drevju ziblje sem ter tja v vetru. Srečna sem, da sem živa in lahko občudujem drevje.«
-
- René – »Sreča v življenju pravzaprav ne obstaja. Tisto, čemur pravimo sreča, so prispevki; vse, kar imamo, je tisto, kar smo in kar smo dali v določenem trenutku.«
-
- Sarah – »Čas je tako dragocen. Moj Bog, tako je dragocen …«
-
- Wanda – »Niti iz ene v drugo minuto ne vem, kakšno bo moje življenje, vendar me to ne plaši. Pomirjena sem, ker sem storila in doživela vse, kar sem si želela, ter poskušam biti kar najboljša oseba.«
-
- Abel – »Občutek imamo, kakor da se odpirajo vrata; skoznje se vrnemo, ko smo tukaj izpolnili nalogo, ki nam je bila dana – tako preprosto je. Bila bi velika prevara, če to ne bi bilo res.«
