Kot klinična psihologinja v Kliniki Golnik se pri svojem delu pogosto srečujem tudi z bolniki z napredovalo neozdravljivo boleznijo, nekatere spremljam od diagnoze njihove bolezni pa vse do smrti, prav tako pa imam stike tudi z njihovimi bližnjimi, s katerimi se srečujem v času bolezni in po smrti bližnjega.
Ob soočenju z resno boleznijo ali celo dokončno izgubo bližnje osebe se ljudje pogosto zavedo tudi lastne minljivosti. Če je bila izguba bližnjega zanje travmatična (lahko v primeru smrti mlajše osebe, nenadne smrti zaradi samomora, prometne ali druge nesreče, umora ali pa težke bolezni, ob kateri je bolna oseba hitro izgubila svojo samostojnost ali kako drugače trpela), se žalujoči svojci in drugi pomembni bližnji pogosto soočijo tudi z zlomom smisla lastnega življenja. Vendar pa se s podobnimi občutji kot žalujoči po izgubi bližnjega srečujejo tudi težko bolni, ko izvedo, da so zboleli za resno boleznijo, in se zavedo, da je njihova prihodnost negotova, njihov čas pa omejen. V nadaljevanju bi rada zapisala nekaj o teh zelo težkih občutjih, ki lahko zelo obremenijo in pomembno vplivajo na človeka, ki jih doživlja.
Kot sem že zapisala, soočenje osebe z resno boleznijo ali izgubo bližnjega pogosto pripelje do zavedanja, da je življenje minljivo, da smo ljudje veliko bolj ranljivi in krhki. V ospredje stopi ena od temeljnih eksistencialnih skrbi, to je strah pred smrtjo. To skrb lahko občutimo kot neke vrste napetost med zavedanjem, da je smrt neizogibna, in željo, da bi se naše življenje nadaljevalo.
Medtem ko nekatere kulture, npr. tibetanska, gledajo na smrt kot na močan vir navdiha ter se z njo zavestno ukvarjajo in nanjo tudi pripravljajo, pa je v kulturah zahodnega sveta, kot je tudi naša, smrt odrinjena na stran. Nimamo veščin, kako se soočati s smrtjo.
Smrt pogosto vidimo kot nekaj negativnega, pred čimer je treba bežati in si zatiskati oči, oziroma kot nekaj, kar se bo že odvilo, kot se bo, ko nam bo to namenjeno. Irwin Yalom (1980) (eksistencialistično usmerjeni analitični psihoterapevt) pravi, da se v odnosu do smrti ravnamo po načelu, da se ne praskamo tam, kjer nas ne srbi. Drugače povedano to pomeni, da se s svojim lastnim odnosom do smrti običajno ne ukvarjamo, dokler nismo v to prisiljeni. Frank Ostaseski (2004) (budistični učitelj, ki se posebej posveča oskrbi ob koncu življenja) pravi, da se vedemo po načelu: »Pustimo smrt umirajočim.« Vendar ni mogoče, da bi smrt pustili umirajočim.
Biološka meja med življenjem in smrtjo je sorazmerno natančna, toda psihološko se življenje in smrt stapljata med seboj.
Od rojstva naprej smo z vsakim trenutkom bližje smrti. V življenju smo pogosto soočeni s številnimi prehodi, kar pomeni, da nenehno nekam prihajamo in od nekod odhajamo, nekaj dobivamo in nekaj izgubljamo. Metka Klevišar (1998) (zdravnica, ki je ustanovila Slovensko društvo hospic) govori o umetnosti izpuščanja v življenju: že kot otroci se moramo začeti učiti izpuščati igračo, prijateljstva, domačo žival, tudi materino in očetovo ljubezen, ki je ne moremo imeti samo zase, ampak jo moramo deliti še z drugimi. Dr. Klevišarjeva (1998) poudarja, da izpuščanje vedno boli, vendar predstavlja sestavni del življenja. Dodala bi, da v življenju lažje izpuščamo takrat, ko smo se dovolj nahranili, dovolj dobili. S tem mislim predvsem na zaupanje, podporo, naklonjenost, ljubezen in pozornost, ki smo jih, skupaj z jasnimi mejami, že od ranega otroštva dobivali od svojih najbližjih, še posebej staršev. Samo v varnem ozračju sprejemanja in nenehne prisotnosti se lahko otrok uči pomirjanja sebe v situacijah, ko mu je nelagodno, težko, tesnobno. Zmožnost pomiriti se nam je v pomoč pri soočanju z izgubami in smrtjo.
Pa vendar ni nenavadno, da smrt odrivamo na stran, kajti strah pred smrtjo je v sami srži našega bivanja. Vsi ljudje si ga delimo med seboj. Strahu pred smrtjo dejansko ni lahko preseči. Vendar pa nam spoznanje, da življenje ni večno, in nelagodje ob misli na smrt lahko pomagata, da živimo odgovorneje, polnejše.
Namesto zaključka vam ponujam v razmislek Yalomovo (2008) misel, ki pravi: Zavedanje sebe je naše največje darilo, zaklad, dragocen kot življenje samo. Zaradi njega postanemo ljudje. Vendar je cena za to visoka: s seboj nosimo rano umrljivosti. Naš obstoj je za vedno zasenčen z zavedanjem, da bomo rasli, se razcveteli in neizogibno oveneli ter umrli.
Prispevek napisala Anja Simonič, klinična psihologinja, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3
