Težko je najti začetne besede za pisanje o žalovanju, prav tako kot je težko najti besede, ki bi jih želeli izreči osebi, ki se sooča z izgubo in žaluje. Predvsem zaradi občutka, da ni kaj reči, saj nobena beseda ne bo prinesla nazaj izgubljenega. In to drži. Toda namen žalovanja ni priklicati nazaj izgubljenega, temveč predelati izgubo in se prilagoditi nanjo, transformirati odnos z izgubljenim. Pri tem pa so lahko besede v veliko pomoč. Zato želim vsem, ki se trenutno soočate s težko izkušnjo izgube, najprej nameniti besede: »Moje sožalje!«
Majhne in velike izgube so sestavni del našega življenja, ki je neprestano v procesu spreminjanja. Vsaka sprememba v življenju zahteva izgubo in izgube bolijo, zato je naraven odziv na izgubo žalovanje.
Žalujemo in nam je žal, ker se moramo odpovedati odnosom, načrtom, možnostim, žalujemo za nečim, kar bi lahko bilo, kar bi moralo biti, kar nam je pripadalo, pa se nikoli ni zgodilo … Najtežja izkušnja izgube pa je zagotovo smrt bližnje osebe.
Obdobje žalovanja ni le trenutno stanje, je proces, v katerem predelujemo svojo izgubo in se nanjo prilagajamo. Omogoči nam, da miselno in čustveno obnovimo odnos z umrlim, se odzovemo na izgubo in se nanjo prilagodimo, da lahko nadaljujemo svoje življenje, ki je zagotovo drugačno, kot je bilo pred izkušnjo izgube. Cilj žalovanja je nova povezanost z bližnjimi in predrugačenje odnosa z umrlim. Ni namen, da odrežemo del sebe, ga pustimo za seboj, pozabimo, ampak da razširimo svoj prostor, oblikujemo večjo povezanost z bližnjimi, ki so še ob nas, ter oblikujemo drugačen odnos z umrlim, ki še obstaja, le v drugačni obliki.
Ključno za proces žalovanja je, da se stvari odvijajo v svojem ritmu in do konca. Pomembno je, da si vzamemo čas. Če je že prišlo do krivice, kot je izguba bližnje osebe, si zaslužimo in nam pripada, da do konca in v svojem tempu odžalujemo. Vedeti moramo, da potrebujemo prostor za predelovanje, protest, odpuščanje, pomiritev, prepoznavanje in prepuščanje čustvom in okoliščinam ter dovolj prostora, da bomo z življenjem lahko nadaljevali. Žalovanje ima telesno, čustveno, razumsko, socialno in duhovno razsežnost. Pogosto se pojavlja v fazah, za katere ni nujno, da si sledijo po vrsti, pogosto se celo prekrivajo ali odvijajo sočasno. Posameznih faz ne moremo preskočiti, postopoma dosežemo fazo prilagoditve, ko se sprijaznimo, da bomo morali življenje nadaljevati brez pokojnega. Faze žalovanja so naslednje:
- začetni šok in faza otopelosti,
- faza zanikanja,
- faza jeze,
- faza krivde in sramu,
- faza strahu in anksioznosti,
- faza žalosti in depresije,
- faza prilagoditve.
V procesu žalovanja se torej ne srečujemo le z žalostjo, temveč tudi z mnogimi drugimi čustvi, ki nas lahko presenetijo ali celo prestrašijo. Zelo pogosto se pojavijo občutki jeze, sovraštva, zamere, krivice in krivde. Pomembno je o tem spregovoriti, saj mnogi žalovanje povezujejo le z občutji žalosti.
Kako bo potekal proces žalovanja, je odvisno od številnih dejavnikov, omenili bomo le nekatere: od načina smrti ljubljene osebe, od vloge in funkcije izgubljene osebe, od kakovosti odnosa, ki smo ga z osebo imeli, od našega spola in starosti, sposobnosti iskanja opore, varne navezanosti na bližnje osebe, predelave stresa, čustvenega procesiranja, fleksibilnosti. Nenadne smrti, še posebej tiste nasilne, izzovejo večji šok in stres. Bolj je smrt nenadna, travmatična, razsežnejše so posledice. Znano je tudi, da ženske lažje govorimo in s tem tudi lažje procesiramo. Pogosteje sicer postanemo nefunkcionalne v procesu žalovanja, a v primerjavi z moškimi prej odžalujemo. Moški ne procesirajo toliko z govorjenjem, zato se soočajo na drugačen način in ob tem potrebujejo prostor, čas in nekoga, ki jim pomaga izgovoriti izgubo, da lahko začnejo govoriti o svojih čutenjih. Ženske tudi bolj svobodno jokamo, moški pa včasih bolečino zanikajo in se izogibajo žalovanju zaradi občutka izgube kontrole. Socialno zanikanje moške ranljivosti, čustvenega izražanja in potrebe po zaupanju in odvisnosti prispeva k še večji stiski. Povsem samostojen članek pa bi lahko napisali o žalovanju pri otrocih, ki ob sebi nujno potrebujejo odraslega, ki jim bo pomagal raziskati in razumeti ter predvsem soočati se in izraziti občutja.
Kadar ob izgubi ne smemo jokati, se povezati z drugimi bližnjimi, čutiti, pogrešati, iti naprej in delujemo zgolj racionalno, kot da se ni nič zgodilo, spremenilo, ter ohranjamo idejo, da je oseba še živa, pride do neizžalovane izgube. Izogibanje bolečini je osnova za številne posttravmatske težave. Kadar žalovanje ne pride čustveno, namreč pride telesno. Charles Darwin je izgubil mamo pri osmih letih, od takrat dalje se je soočal s paničnimi napadi in aritmijo, simptomi pa so prenehali, ko mu je umrla deset let stara hčerka, ker je takrat izžaloval obe izgubi.
Ob vsem tem pa moramo nujno upoštevati, da imamo ljudje različne spektre čutenj in vedno žalujemo v njihovem obsegu.
Ni nujno, da nekdo, ki ne izraža močnih čustvenih ali drugih znakov žalovanja, zanika, lahko ima le manjši spekter čutenj in zato izgube ne doživlja ali izraža tako močno. Zato nikakor ne smemo soditi.
Znano je na primer tudi, da moški po izgubi žene veliko hitreje stopijo v novo razmerje, v povprečju po dveh letih, medtem ko žene najdejo drugega partnerja v povprečju po petih letih. Ne glede na to, kako in kdaj in s kakšno intenzivnostjo posameznik predela svojo izgubo, mora okolica spoštovati način in proces, razen če gre za patološki odziv na izgubo. Takrat oseba potrebuje našo močno oporo in strokovno pomoč.
Že v uvodu smo napisali, da besede bližnjih in besede, ki jih izrekamo, ko žalujemo, pomagajo pri procesu žalovanja. Kadar izrekamo besedi »moje sožalje«, damo osebi vedeti, da smo žalostni ob njeni žalosti, da smo žalostni skupaj z njo, da smo sočutni.
Ko žalujemo, želimo čutiti, da nismo sami, da se lahko kadarkoli na nekoga naslonimo, da so okoli nas osebe, ki mislijo na nas in nas bodo pobrale v tistih dneh, ko nam bo najtežje, in da nam ob soočanju z lastnimi težkimi občutji ni treba skrbeti še za druge, kako grozno se bodo počutili, ko ne bodo vedeli, kaj reči.
Čustvena opora, ki smo je deležni, kadar žalujemo, je pomemben dejavnik, ki vpliva na predelavo stresne izkušnje. Ko smo ob nekom, ki žaluje, je torej pomembno vedeti, da ne potrebuje velikih besed, temveč le nas in občutek, da bomo zdržali z njim v teh težkih trenutkih. Kadar žalujemo, potrebujemo občutek, da je naš proces žalovanja sprejet, da nas nihče ne obsoja, ker smo že predolgo žalostni, saj nam to pomaga, da ga sprejmemo tudi sami in si dovolimo žalovati po svoje. Zato pravijo, da je eden glavnih ciljev procesa žalovanja vzpostavljanje globlje povezanosti z živečimi bližnjimi.
Zelo pomembno je tudi, da o umrlem govorimo, da se ga spominjamo, saj to zelo sprosti občutja žalosti. Pomagajo tudi obletnice in obredi, da se svobodno spominjamo in svobodno pozabljamo, ker to pripomore k predrugačenju odnosa z umrlim.
Kot smo rekli, cilj žalovanja ni odrezati, pozabiti, dejstvo je, da odnos še vedno obstaja, le v drugačni obliki. Kot je zapisal Robert Anderson: »Smrt konča življenje, ampak ne odnosa.«
Prispevek napisala Katarina Žugman, mag. ZDŠ, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3
