Več ducat skupin, ki omogočajo upokojencem nove prijatelje ter nenazadnje cenejše pogrebe, je zrastlo po celi državi.
Nekatere krste so pravo umetniško delo. Fotografija: Katie Williams
Šivanje, urejanje okolice in sedenje na klopci ni vse kar nam preostane v jeseni življenja. Starejši prebivalci Nove Zelandije z odprtimi rokami pozdravljajo nov način preživljanja časa: izdelava lastnih krst.
Številni upokojenci po celotni državi so oblikovali klube z namenom druženja in izdelave lastnih krst. Povejo, da tovrstna aktivnost zmanjšuje stroške in pomaga pri boju z osamljenostjo.
Prvi Klub Krsta je bil ustanovljen v mestu Rotorua leta 2010. Ustanovila ga je upokojena medicinska sestra za paliativno nego Katie Williams, 77. Od takrat dalje se je tovrstni model kluba razširil po celotni državi, trenutno jih je približno ducat.
“Zaradi mojega dela in let, sem postala stalna žalovalka” pove Williams-ova.
Katie Williams, ustanoviteljica Kiwi Coffin Club, ob svoji krsti. Fotografija: Katie Williams
“Videla sem veliko umirajočih ljudi in njihove pogrebe. Ampak ti pogrebi niso izražali kdo je ta oseba bila. Nobenega sledu o tem kakšna so bila njihova življenja v resnici. To, da so živeli, se smejali in ljubili. V meni se je zbudil občutek, da si zaslužimo bolj osebno slovo.”
Williamsova je prvi klub Kiwi Coffin Club ustanovila v lastni garaži, brez orodij, prostovoljcev, brez ideje in znanja kako narediti krsto. Nato pa so se pridružili lokalni mojstri, “the darlings” kot jim ljubkovalno reče in klub je zaživel. Kmalu za tem so se preselili v večje prostore zaradi hitro rastočega števila članov.
Člani Kiwi Coffin club-a. Fotografija: Katie Williams
“Veliko je osamljenosti med starejšimi ljudmi, ampak v našem klubu se ljudje počutijo uporabne in hkrati so v stiku z ostalimi. Dan začnemo z jutranjim čajem in skozi dan uživamo od ročnem delu, ki ga spremlja prijetna glasba.”
Med tem, ko člani izdelujejo svoje krste (doma narejene stanejo okoli 150€), prav tako izdelujejo otroške krste za lokalne bolnišnice brez zahteve po plačilu.
Jeanette Higgins, 77, je v roku dveh let izgubila moža in hčerko. Pred kratkim se je udeležila dogajanja v klubu, kjer se je “ustrašila” in se vrnila nazaj šele po parih mesecih.
“Na začetku sem bila preobremenjena, nisem se mogla odločiti kako dekorirati svojo krsto,” pove Higginsova.
Član kluba s svojo krsto. Fotografija: Katie Williams
“Ko začneš z izdelavo, sploh ne razmišljaš o smrti. Moje mnenje je, da je soočanje z neizogibnim, zdravo. To je čustvena izkušnja, ki pomaga pri reševanju...nečesa. V tem trenutku se počutim pripravljeno, krsta je shranjena doma in me čaka.”
Williams-ova še doda, da je klub najbolj zanimiv za Maore. Maori imajo številčne družine in stroški pogreba jim predstavljajo velik finančni zalogaj. Veliko je tudi takšnih članov, ki se nikoli niso pogovarjali o smrti oz. je to vedno bila tabu tema.
“Naš moto: Dokler ni nekdo v njej, je to le škatla. In dokler je to škatla, nas združuje.”
