Verjetno je še veliko podobnih življenjskih zgodb, vendar je ta samo najina.
Moža sem spoznala pred dvainpetdesetimi leti na svojem prvem delovnem mestu. Dnevno sva se srečevala, si izmenjevala strokovne izkušnje in prijateljevala. Kmalu pa sva ugotovila, da bi si lahko ustvarila skupen dom in družino. Presrečna sva bila, ko sva dobila hčerko. Mladi očka – tati – je s ponosom in poln ljubezni sprejel darilo življenja, sad najine ljubezni. Čez nekaj let se nama je rodila druga hčerka. Čustva veselja in sreče so se ponovila. V tistem času nisva imela najbolj ugodnih ekonomskih razmer, kot tudi večina drugih mladih družin ne. Nisva imela lastnega stanovanja, imela pa sva drug drugega in dve zdravi hčerki, ki sva jima nudila veliko ljubezni in varen dom. Imela sva se rada, bila sva prijatelja, sodelavca in zaščitnika. To so bile za naju največje življenjske vrednote. Še dokaj mlada sva doživela veliko radost ob rojstvu najine prve vnukinje. Postala sva ponosna babica in dedek. Nekaj let pozneje sta prišli na svet še dve vnukinji in končno dva vnuka, dvojčka. Bili so najina sreča in ponos. Kot ljubitelja narave sva si še pred upokojitvijo našla košček narave za najino sprostitev in fizično razgibavanje. Ustvarila sva si košček raja v prelepi Dravski dolini. Zgradila sva si tudi skromno hišico. Najini hčerki in vnuki so se veselili, da imata babi in dedi svojo ljubezen v naravi, rekreacijo in zaposlitev. Najlepši čas za naju oba pa je bila pomlad, ko se je narava prebujala v vsej svoji očarljivosti.
Letos pa najine pomladi ni bilo več.
Bolezen mu je že pozimi vztrajno jemala življenjsko energijo in veselje do življenja. Njegove oči, tedaj tako iskrive in živahne, so bile iz dneva v dan bolj brez sijaja, otožne in motne. Tu in tam je iz njih kanila solza. Njegov neusahljivi humor je počasi izgubljal svojo moč … Globoko v srcu, duši in mislih, je čutil da se poslavlja, da nas zapušča da bo zapustil vse, za kar je živel in delal. To sem slutila tudi jaz, vendar si tega nisem hotela priznati, ker nisem zmogla sprejeti teh neizogibnih dejstev. Načrtov za prihajajočo pomlad nisva več imela …
Odšel je v najinem najlepšem mesecu, v mesecu maju.
Ljubezen.
Ne bom opisovala, kaj se je dogajalo v zadnjem tednu njegovega tako bogatega in izpoljenega življenja. Preveč bi me bolelo. Odpirala bi rane, ki se zelo zelo počasi celijo.
Vseeno pa ne morem pozabiti, koliko so meni in hčeri pomenili obiski prostovoljke Nade Wolf. Bila nam je v veliko pomoč. Tudi na umirajočega moža so njeni obiski vplivali pomirjujoče. Danes nam je žal, da nismo bolje poznali delovanja te tako potrebne humanitarne dejavnosti. Škoda, ker bi drugače pristopile k dragemu umirajočemu, mu drugače prisluhnile in drugače ravnale z njim. Ob smrti moža sem bila fizično prisotna, vendar čustveno izčrpana in odtujena. Sprva sem se obsojala. Danes to počasi prebolevam … Ne obsojam se več, ker vem, da sem samo človek in sem za najin odnos naredila vse, kar je v moji moči.
Ko je umrl, nisem dojela, da je to res. Mislila sem, da so mogoče le sanje … Toda iz dneva v dan je bila srčna bolečina hujša, zdelo se mi je, da je del mene odšel z njim.
Minilo je pol leta, odkar sem sama. S težavo sprejemam dejstvo, da ga ni več ob meni, da za naju ne pride noben “JUTRI” več.
Danes se zavedam, da moram po najini poti hoditi sama. Ta pot je danes, bo jutri, bo pojutrišnjem. Sama bom in pot bo samotna. Tolaži me občutek, da je velikokrat ob meni, da mi prišepetava, kaj delam prav in kaj napak. Čutim ga ob sebi.
Kako bo ob rojstvu nove pomladi brez njegove prisotnosti? Tega čustva se že sedaj bojim. Tesno mi je ob srcu in skeli me v očeh ob misli, kako bom sama preživljala dneve v najinem cvetočem raju, v katerem sva skupaj uživala trideset let.
Hvala gospej Nadi za vzpodbudne besede, ki so naletele na plodna tla in mi dajale moč, da sem lahko v “najini” naravi preživela nekaj dni sama, vendar v mislih z njim.
Naj končam zgodbo z besedami, ki smo jih zapisali v njegovi osmrtnici:
Ne, nisi odšel, ostajaš še naprej z nami, ostajaš v naših mislih in srcih.
Marija
Vir: Revija Hospic – glasilo Slovenskega društva Hospic, Leto XIC, številka 4
