Imel je sarkom. Njegovih korakov je bilo vse manj in vedno težje je dihal. Oba z ženo sta vedela, da je to zaradi metastaz na pljučih. Ponudila sem jim oskrbo hospica. Nista je mogla sprejeti. Žena mi je rekla »Ne želim, da bi mož vedel, da je že tako hudo z njim.«
Veliko noči je prebedela ob soprogu. Postajala je vse bolj utrujena, okoli oči je imela vedno več črnih kolobarjev. Strah jo je bilo, da ne bo zmogla. Rekla je:
Želim si, da bi se vsaj eno uro na dan lahko naspala. Ne znam si vzeti nekaj trenutkov zase sredi vrveža menjavanja plenic, umivanja, kuhanja in obračanja v postelji. Celo noč poslušam ali mož še diha.
Ponovno ji ponudim oskrbo hospica, ki jo odkloni. Reče mi: »Odločila sem se, da bom poiskala še drugo mnenje.« Ker ji to veliko pomeni, se strinjam z njo. Skupaj pregledujeva in izbirava izvide. Po enem mesecu dobi odgovor, s katerim ni zadovoljna. Drugo mnenje pravi, da bolnik potrebuje dobro paliativno oskrbo, ki jo lahko dobi v hospicu.
Žena postaja vse bolj prestrašena in nemirna. Njen nemir se prenaša tudi na njenega moža. Težko obvladujemo bolečino. Žena se boji, da bo imel mož po opioidih motnje zavesti in da ne bo mogel povedati, kaj potrebuje.
Čez nekaj dni pride zopet v ambulanto in želi, da napišem za moža predlog za zdravilišče. Ne morem skriti začudenja. Njen mož umira, s težavo diha s pomočjo kisikovega aparata, ne more se niti sam obrniti v postelji. Razumem jo, da je že preutrujena od vsega in da si želi počitka. Povem ji, da to vendar sedaj ni primeren kraj za njenega moža. Močno se razjezi name, ker možu ne privoščim zdravilišča. Trudim se ostati mirna. V nekaj trenutkih njena jeza mine. Začne jokati in se opravičuje, ker se ne more več obvladati. Premišljujem, v kakšno pomoč bi bila tej družina hiša hospica. Ali bi jo sploh sprejeli? Spomnim se na Franka Ostaseskega, ki pravi: »Pri spremljanju umirajočega bolnika najbolj pomaga mirna prisotnost spremljevalca in ne več informacij.« Sprašujem se, kako vnesti več miru v to družino. Pomislim na bolnišnico, kjer je možno najeti apartma za svojce, tako da so lahko ob bolniku. Zavrtim telefon in se dogovorim za bolnikov sprejem. Žena si oddahne, tudi mož se strinja, saj vse težje diha.
V bolnišnici sta se oba umirila. Žena je bila ves čas ob njem in je pomagala pri negi. Po treh dneh je mož mirno umrl. »Kar zaspal je,« je povedala. »Do sedaj še nikoli nisem videla nikogar umreti. Mislila sem, da je smrt vedno nekaj groznega. Sedaj pa vem, da ni tako hudo, kot sem si predstavljala. Hvaležna sem za zadnje ure, ki sva jih preživela skupaj. Zapomnila si jih bom za vse življenje. Tiho sem sedela ob njegovi postelji, poslušala sem njegovo dihanje in še sama dihala skupaj z njim. Držala sem ga za roko in spoznala, da je moževo življenje dopolnjeno. Dovolila sem si ga izpustiti iz rok.«
Še vedno se srečujem z družinami, ki ne zmorejo sprejeti oskrbe hospica. Njim tudi hiša hospica ne bi bila v pomoč. Vedno znova je treba graditi zaupanje v hospic. Ta družina me je naučila, kako pomembna je notranja umirjenost spremljevalca ob umirajočem bolniku. Če te umirjenosti ni, je vse simptome težje zdraviti.
Henri Nouwen je zapisal: »Umirati pomeni popolnoma zaupati v tistega, ki lovi.« Da lahko mirno umreš, te mora bližnji izpustiti iz svojega objema in ti dovoliti, da odideš v objem večnosti. Ko je ta žena dovolila, da se jo razbremeni, je zmogla spustiti moža iz svojega krčevitega objema.
Janja Ahčin
