»Kaj naj rečem,« je pogosto vprašanje, ki ga slišimo na izobraževanjih v zvezi s spremljanjem umirajočih in žalujočih. Problematika je predstavljena skozi tri ločene kratke zgodbe.
Sin in snaha sta stala skupaj z zdravnikom pred vrati dnevne sobe, v kateri je ležala 78-letna mati. Pospremila sta zdravnika, ki je želel govoriti z njima. Stara gospa je poznala svojo diagnozo in napredovanje bolezni; trpela je zaradi številnih simptomov in je zelo oslabela. Nepričakovano je presenetila otroke in zdravnika, ko si je zaželela naslednji teden potovati v Brazilijo, o čemer je že dolgo sanjala. Naj ji pri tem pomagajo? Zdravnik je prijateljsko seznanil otroke, da verjetno naslednjega tedna ne bo dočakala in jim svetoval, da »igrajo z njo«. In kaj naj ji potem rečejo?
*
Mlada socialna delavka se je polna vtisov vračala s pogovora ob obisku na domu. Hudo bolan moški, oslabel zaradi bolezni, je želel sam govoriti z njo. V pogovoru je bilo zanj najbolj pomembno, da se nič ne pove ženi, popolnoma nič o bolezni in njeni dokončnosti. Ni več mlada in najbolj pri močeh, s tem je ni želel obremenjevati. Takoj po dani obljubi, je žena socialno delavko potegnila v kuhinjo in rekla, da mož na noben način ne sme izvedeti, kako resno je stanje, ker tega ne bi prenesel. Pri tem je potožila, kako ji je to težko prikrivati. Na nesrečo se je v igro zapletla tudi socialna delavka. »In kaj naj rečem nekomu za hrbtom drugega?«
*
Neka prostovoljka hospica se je ob nekajmesečnem spremljanju pacienta njenih let z njim zelo spoprijateljila. Imel je tumor na obrazu. Obiskovala ga je večkrat na teden, čeprav ji je bilo zelo težko prenašati njegov spremenjeni videz in vonj. »Boste ostali do konca z mano? Se vam gnusim? S čim sem si to zaslužil? Zakaj Bog to dopušča? Mi boste pomagali umreti, ko ne bom več vzdržal?«. »In kaj naj rečem?«
Živimo v kulturnem okolju, kjer imajo visoko vrednost primerna vprašanja in odgovori. Izčrpen in jasen odgovor pomeni razumevanje stvari, vpogled, kompetenco in vključuje varnost. Vsi nosimo v sebi predstavo, da so vprašanja nekaj, kar zahteva odgovor z besedami, mnenjem, rezultati preiskav, spoznanjem. Menimo, da smo poklicani pojasnjevati, če poznamo zakaj in čemu, da je občutek lažji in svobodnejši. Vzdržati ganljiva vprašanja umirajočega ali ljudi, ki jih ob tem srečujemo in so na meji svojih moči, pomeni, spopasti se skupaj z njimi o življenjskih vprašanjih, s poplavo predstav in stisk, brez upiranja.
Kdor daje odgovor, prevzema tudi odgovornost. »Zakaj Bog dopušča, da moj mož tako trpi?« je vprašanje, na katerega se ne da odgovoriti. Če kljub temu to storimo, moramo računati, da tisti, ki postavlja takšno vprašanje, potrebuje veliko energije in moči, da se znajde v odgovoru ali ga celo sprejme. Verjetno pa mu odgovor ostaja še vedno tuj. Druga možnost pa je, da se ob velikem naporu vživljanja v odgovor razočaran umakne, pozabi vprašanje ali ga ne želi več postaviti.
Pred leti so me poklicali k najtežjemu spremljanju. V družini, ki je bila vsa razrvana, je najmlajši sin, star 12 let, naredil samomor. Obesil se je. Dogodek, ki je to izzval, je bilo pričakovano spričevalo. Sin je zapustil poslovilno pismo, v katerem je zapisal, da je strah pred jezo staršev za slab uspeh in nesprejemanje sošolcev večji strah pred smrtjo. Poklicala me je učiteljica, ki me je poznala s seminarja. Opisala mi je strahotno prizadetost, ki je vladala v družini, pri starših in treh bratih. Prosila me je za nujen obisk družine, da jim ponudim pomoč. Poskušala sem se temu izogniti, ker sem mislila, da temu, kar me čaka tam, nisem dorasla. Še manjša je bila moja predstava, kako jim lahko pomagam. Po drugi strani so mi manjkali argumenti, da bi se učiteljici uprla in pri tem ne bi delovala hladnokrvno. Torej sem s težkim srcem šla k družini. Kar me je tam dočakalo, je preseglo moja pričakovanja obupa in brezupa. Ravno pred sinovo smrtjo je bil oče odločen zapustiti družino in se dokončno preseliti k drugi ženski, s katero je že imel dva otroka. Mati je bila zaznamovana z močnim alkoholizmom, eden od otrok je več ali manj živel na cesti, se ukvarjal s prodajo drog. Druga dva sta še živela doma, hodila v šolo, vendar je bil stil med njima minimalen. Niso govorili med seboj, izogibali so se drug drugega. Vsak je živel svoje življenje. Le sovraštvo drug do drugega in sedaj žalovanje za sinom, jih je nekako povezovalo. »Sinu se nas ni bilo treba bati. Nikoli ga nismo tepli, kako da tega ni vedel?« se je kar naprej spraševal oče. »Zakaj se ni obrnil na nas?« je vprašal brat. »Kaj ni vedel, da mi je bil najljubši?« je tožila mati. In na vse to seveda nisem poznala odgovora. Družino sem obiskovala dolga tri leta v rednih presledkih, brez odgovorov, pretresena, tudi jezna nase, ker mi nič posebej podpornega ni padlo na pamet. Sedela sem pri njih, redko z vsemi, največkrat z enim samim, poslušala vprašanja in razlage k temu ter poskušala na nek način vse to prenesti. Čez čas mi je uspelo prijazno in z razumevanjem poslušati posamezne življenjske usode in bolj in bolj sprejemati vse, tako kot je. Nisem imela občutka, da se žalovanje na kakršen koli način razvija ali prikazujejo nove perspektive življenja. So se pa uprli temu, da bi prenehala z obiski in tudi ponudbi, da bi predala spremljanje kolegici, ki je bolj kompetentna. Verjela sem, da s tem odvzamem edino trajno povezanost z vsemi petimi. Z leti se je neopazno nekaj spremenilo. Oče je bil pogosteje doma, mama je bila večkrat trezna, brat, ki je živel svobodno, si je iskal prosto učno mesto, druga dva sta pomagala v gospodinjstvu in na vrtu. Vse pogosteje sem jih, ko sem prišla, našla skupaj v veliki kuhinji. Nazadnje so načrtovali dopust v Španiji in si zanj sposodili velik avtodom. Ko smo se pred tem za nekaj tednov posloviti, mi je mati v pogovoru rekla: »Včasih mislim, da je sin to storil zato, da nas zopet združi in nas sedaj gleda od zgoraj.« Njen pogled je bil ob tem skoraj blažen.
Zgodbe in misli Monike Mueller je povzela Marija Cehner.
Naslov izvirnika: Dem Sterben Leben geben (Umiranju dodati življenje).
