Sprašujem se, ali bi lahko bilo drugače?

Z upanjem zremo v prihodnost, vidimo dlje. Upanje je tisto, ki človeka drži pokonci. Včasih se nam pokaže, da smo upali v prazno, da se nam upi in pričakovanja niso izpolnila. Srečujemo se z upanjem, ki ni prepričljivo, ki se zrcali v visoko zvenečih besedah, obljubah, se ne dotakne dejanj.

Najboljši pokazatelji, kot so poštenost, iskrenost, resničnost obvisijo v zraku. To nam ne prinaša sreče, zadovoljstva, ozdravitve. Naše upanje je bilo lažno. A preden pridemo do tega spoznanja, je morda že prepozno ali pa se nam mora kaj spremeniti, zgoditi. Nekaj se nam dogaja zato, da nas življenje preizkuša. Znajdemo se v slepi ulici, kot da se kdo z nami poigrava.

Kako naprej, ko je načeto naše zdravje, ko nam zdravnik napove, da smo neozdravljivo bolni, da se nam morda življenje izteka?

Ne moremo verjeti. “Še je upanje, vse bomo poskusili, morda pa ni tako hudo, iskali bomo rešitve, poti …”, si prigovarjamo sami, nam govorijo drugi. V tej zmedi? Kako, kje? Potrebujemo informacije, iščemo nasvete, študiramo literature, brskamo po internetu. Nimamo več pravega zaupanja v medicino. Poskušamo z alternativnim zdravljenjem, z bioenergijo, z domačimi zdravili, iščemo pomoč v tujini … Ob vsem tem zapademo v pravi kaos, zgubljamo moč, zapravljamo dragocene trenutke.

Ni mi lahko razmišljati in pisati v tej smeri. V prihajajočem prazničnem času sem pred leti izgubila prijateljico, ki se ji je vse to dogajalo. Veliko energije pa tudi finančnih sredstev je porabila ob iskanju svojega zdravja. Sprašujem se, ali bi lahko bilo drugače? Želela je še živeti, živeti za druge, za družino. »Ti, Anica, si moj angel varuh,« mi je nekoč dejala. Čutila sem, da me sprejema drugače, da skupaj slutiva resnico. Nisem ji dajala nasvetov, nobenega takega upanja ji nisem dajala, za kar bi mi bilo žal. Pripovedovala mi je o zdravljenju v tujini, o ljudeh, ki jih je tam srečala, o njihovih stiskah. O knjigi, ki bi jo napisala o tem, sva se dogovarjali. V bolnišnici je ležala ob bolnici, ki je bila vsa napihnjena, rumena, težko jo je bilo gledati in ob spominu nanjo je doma padla v depresijo.

»Bom tudi jaz kdaj takšna?« je spraševala. Bila sem tiho, tiho v svoji in njeni žalosti.

Vsako jutro je doživljala s posebnim zadovoljstvom, vsak dan, tudi deževen, ji je bil dragocen. »Še živim,« je govorila, a ne vsakomur. Imela je vedno skrbno pospravljeno stanovanje. Tako dober kapučino, z rožico iz čokolade na vrhu smetane, je znala pripraviti.

»Anico pokliči,« je naročila svojemu možu, ko je bila zadnjikrat na poti od doma do bolnišnice. Dobila sem njeno sporočilo, za katero se mi še danes zdi, da je bilo prejeto po čudežu.
Ostali sva povezani, zaupala mi je svoja otroka. Ne v preživljanje ali v varstvo, na poseben način sem z njima, ju imam rada. Angel varuh morda …

Človek mora upati tudi proti neupanju, spoznati nova obzorja upanja, da preživi, da lahko živi. Po tem pa … pride božični večer …

 

Anica
Vir: Hospic – revija Slovenskega društva hospic, leto XIV, številka 4.

 

 

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.