Lansko jesen sem se po diplomi znašla v slepi ulici, saj službe ni bilo na vidiku, vztrajno pisanje prošenj pa tudi ni obrodilo sadov. Prostega časa sem imela na pretek in ker mie je »posedanje« doma šlo pošteno na živce, sem pomislila, da bi lahko svoj čas vložila v prostovoljstvo. Za hospic sem slišala že mnogo prej, vendar nikoli nisem zbrala poguma ne volje, da bi se pridružila kot prostovoljka, čeprav sem o tem že razmišljala. Končno sem se opogumila in poslala elektronsko pošto.
Ko sem se tistega popoldneva že skoraj odpravljala na informativno srečanje v Slovensko društvo hospic, me je poklicala mama: »Nona nam je tri leta prikrivala, da ima na desnem boku neko čudno tvorbo … neke vrste tumor …«. Zadelo me je kot strela z jasnega. Najprej sploh nisem mogla verjeti, da nam je tako dolgo kaj takega sploh prikrivala. Misel, da bi mojo nono pri devetinosemdesetih, še popolnoma samostojno in energično, pokončal rak, pa se mi je zdela naravnost neverjetna. Sledil je pregled pri dermatologu in napotitev na splošno kirurgijo za odstranitev tumorja. Izvidi so bili razveseljivi, saj so pokazali, da je sam tumor sicer maligen, tkivo v okolici pa je zdravo in po mnenju zdravnika ni razloga za skrb. Vse do maja, ko je nona povedala, da se ji je na desni dojki naredila zatrdlina. Opazno je zrasla že v nekaj tednih, ko smo šle na prvi pregled na Onkološki inštitut, pa je merila že za otroško pest. Poleg tega je začela »poganjati« tudi tvorba na boku. Po številnih pregledih in preiskavah so ji avgusta naredili serijo paliativnih obsevanj, saj tumorja na dojki zaradi pritrjenosti na rebro ni bilo mogoče operirati. Po obsevanju je bilo bolje, metastaze so se na videz zmanjšale, vendar smo vsi slutili, da je to le začasno. Oktobra je začela pešati, po prvem novembru pa je šlo samo še navzdol, dokler ni 20. novembra ponoči umrla.
Ves čas, od prve diagnoze do nonine smrti, sem bila v stiku s hospicem. Najprej na usposabljanjih za prostovoljce, kjer sem na vsakem srečanju odkrila kaj, kar mi je pomagalo mirneje prenašati in doživljati nonino odhajanje, kasneje pa na rednih srečanjih prostovoljcev in nenazadnje v osebnem pogovoru z vodjo prostovoljcev. Sama pri sebi sem sicer vedela, da none ne bom mogla spremljati kot prostovoljka, saj sva bili premočno navezani in med nama ni bila mogoča čustvena distanca, ki bi omogočala objektivno pomoč. Kljub temu pa sem bolezen nekako mirno prenašala in se počasi pripravljala na njen odhod. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da nona zelo zelo dolgo ni imela bolečin in je bila do konca septembra (razen shujšanosti in fizične oslabelosti, ki bi jo konec koncev lahko pripisali tudi njeni starosti) še pri močeh. Potem pa so se počasi začele bolečine, dokler ni po prvem novembru postalo tako hudo, da je s Ketonala prešla na protibolečinske obliže.
Šele takrat se začutila in opazila, da se tudi pri nas dogaja ravno to, kar se naj ne bi. Nona je bila popolnoma nepripravljena na odhod, o tem se samoiniciativno ni želela pogovarjati, mi je nismo nič spraševali, ker smo se bali njene reakcije. Namenoma sem uporabila besedo odhod in ne smrt, saj smo se tej besedi vsi po vrsti na veliko izogibali in jo nadomeščali z »ko bo, kar bo«, »ko je ne bo več«, »ko se bo zgodilo« … Ja, tudi pri nas se je ustvaril tisti začaran krog, iz katerega se mnogi ne znajo ali ne morejo izvleči in tako so na trenutek smrti popolnoma nepripravljeni. In sem se zgrozila. Zagrabila me je panika. Naenkrat sem začela misliti samo na to, kako hudo bo, ko bo nona umrla. Kako mi bo, ko bom stopila v njeno hišo in je ne bom našla v njenem vogalu na kavču, kako veze ali bere. Zbala sem se, da bom pozabila, kakšen je njen glas, njen vonj … Bila sem polna strahov in nebrzdanih misli. Počutila sem se nemočno in otopelo. K sreči sem pomislila, da bi mi lahko pomagal pogovor s kom iz hospica. In sem spet napisala elektronsko sporočilo. Še po tistem, ko sem ga poslala, nisem točno vedela, kaj bi sploh povedala, kako bi razložila …
Kmalu me je poklical naš vodja prostovoljcev Marko. Po končanem pogovoru sem se seveda počutila mnogo bolje, kljub temu pa se mi niti sanjalo ni, kakšne koristi mi bo dejansko prinesel. Marko mi je z usmerjanjem pomagal sprevideti, da v vsej tej paniki in strahu zamujam zadnje in nadvse dragocene trenutke s svojo nono. Prepričal me je, da je edino, kar umirajoča od mene potrebuje to, da sem ob njen, da ji pokažem, kako jo imam rada, da jo držim za roko. In da je to popolnoma dovolj in hkrati največ, kar ji lahko dam. In da ni popolnoma nič narobe, če se tudi pred njo zjočem in ji pokažem, da mi je hudo. Predvsem pa, da mi spominov na življenje z njo ne more nihče vzeti in bodo vedno z mano in da ko se bom spomnila nanjo, bo ob meni. Najpomembnejši napotek, ki mi ga je še dal, pa je bil ta, da moram misliti in živeti s srcem in da moram noni v svojem srcu dovoliti, da odide.
Ko sem nato za vikend odšla domov, je bilo nonino stanje precej slabo in takrat sem prvič začutila, da me bolj boli njeno trpljenje (ne vem, ali je težje prenašala fizične bolečine ali izgubo samostojnosti in lastne volje) kot pa dejstvo, da bo v kratkem umrla. In takrat sem prvič začutila, da ji dovolim oditi. V mislih sem se poslovila od nje.
Dnevi so minevali, nona je bila vse šibkejša, vse teže je prenašala svoje stanje, kljub temu pa se je oklepala življenja z vso močjo, ki jo je še premogla. Zadnjo soboto, ko je bila še med nami, se je počutila za spoznanje bolje, z nami se je še smejala in bila nadvse dobre volje. Tisti dan je imela tudi druge obiske, zato je bila zvečer precej utrujena. Ker je zaradi njene oslabelosti in bolečin nismo mogli več objemati, sem jo vedno pozdravila tako, da sem jo prijela za roko in jo večkrat poljubila na nos. Tistega večera pa ji je bil ta pozdrav zaradi utrujenosti in bolečin odveč in me je s strogim in razdraženim glasom celo opozorila, naj neham in naj grem. V tistem trenutku me je prizadelo, kmalu pa sem spoznala, da ji ne morem zameriti. In še dobro, da ji nisem, saj je bilo to zadnjič, da sem jo videla prisebno. Ponoči so namreč bolečine postale tako neznosne, da ji je dežurni zdravnik predpisal morfij v obliki tablet.
Potem none, kot sem jo poznala, ni bilo nikjer več. Pozno popoldne se je po dolgem spancu zbudila, nas, ki smo bili okoli nje, je še prepoznala, vse drugo pa je bilo … odrezano. Ni vedela, kaj se dogaja, zakaj leži, zakaj smo vsi ob njej. Bila je popolnoma druga oseba oziroma, kot sem do njene smrti večkrat pomislila, morfij in rak v njenem oslabelem telesu. Ko sem jo zvečer zopet pozdravila, sem jo prijela za roko, da je ne bi slučajno spet ujezila, sem jo samo nežno poljubila na čelo. Ko sem se že hotela umakniti, me je z roko pocukala, pogledala v oči, prst desne roke prislonila na nos in rekla:
»Kaj pa lupčka na nos?!«
Ta dogodek se mi je vtisnil tako globoko, da je uspel zabrisati tudi tisti dan, ko sem jo pred smrtjo zadnjič videla in sem čutila, da jo zadnjič držim za roke, da zadnjič božam njeno sivo glavico, da ji zadnjič šepetam: »Nona, lahko greš, rada te imam«. Hvaležna sem članom Slovenskega društva hospic, saj bi brez njihove pomoči zamudila morda najpomembnejše trenutke med mano in nono. In četudi se bo komu zdelo čudno, lahko mirno rečem, da imam na nonino umiranje lepe spomine … ja, imam jih. Poleg bolečine zaradi velike izgube, zbeganosti in žalosti imam tudi lepe spomine … in vedno mi bo sladko odzvanjalo: »Kaj pa lupčka na nos?!«
Laura Krečič Černigoj
Vir: Hospic – glasilo Slovenskega društva hospic, leto XIV, številka 4.
