Eden tistih pogovorov

Bila sem sredi pisanja nekega projekta. Zazvoni telefon. Dvignem pogled in pišem naprej. Zazvoni drugič. Tu je še sodelavka, ona pa nič. Potem le dvignem telefonsko slušalko, “Halo, halo …”

Na drugi strani je še naprej tišina, potem hripav glas pove, da bi rad nekaj nasvetov. Na tihem pomislim prav, čeprav. Potem začne s svojo zgodbo.

“Veste, imam bolno ženo. Pravzaprav ni žena, le že precej let živiva skupaj. Pa saj to je enako …”

Čutim, da potrebuje potrditev. “Seveda je enako. Morda je v tak odnos potrebno vložiti še več truda, ker ni vseobvezujoče obveze in če ti je dovolj, lahko kadarkoli odideš,” modrujem. Zopet sledi premolk.

“Veste, živiva v majhnem kraju na Štajerskem, in večina gleda na to drugače. Pravzaprav je hudo bolna,” nadaljuje. Sledi tišina. Zdi se mi, kot bi jokal globoko v sebi. “Ne vem, kaj bo z njo.”

“Kje pa je gospa?” sem radovedna.
“V bolnišnici.”
“Že dolgo?”

“Dober mesec, prej je bila doma. Sedaj le s tujo pomočjo še vstane iz postelje.”

Skušam si orisati njuno družino. “Živita sama?” “Z nama je še njena najstniška hči.” Zopet premolk. “Njeni sorodniki so se pa poskrili. Nimajo moči gledati ta propad, pravijo. Sploh jih ni blizu.”

Pa saj jih verjetno ne potrebujeta, pomislim. V takem primeru so res odveč. “Si jih gospa želi?”

“Mislim, da ji je tako prav. Zelo pa je občutljiva, če me ni ob uri, ko sva dogovorjena, da pridem. Veste, zdi se mi, kot da živiva ta čas nek nov začetek v najinem odnosu.”

Kako nenavadno, pomislim, začetek v koncu!

“Zopet ji dvorim. Vsak dan jo obiščem, ji zvečer telefoniram. Napišem ji tudi pismo. Karkoli mi pride na misel. V njem ji neštetokrat povem, kako jo imam rad. Kako mi manjka vsak trenutek, ko je ni poleg.” Sledi tišina. Zaskrbi me, da je zveza prekinjena. Bilo bi škoda. “Je to smešno?”
“Razmišljate kdaj tudi o koncu, ki se bliža?”
“To najbolj boli, ker si želiva deliti vse, pa še ne zmoreva iskreno izraziti čustev, ki se nanašajo na najbolj otežujočo stvar: slovo. Zdi se mi, da bi potem še hitreje priklicala konec. Ves čas mislim na to, kako bo.”
“Mislite, da ona tudi?”
“Ja. Poleg pisem sem ji vsak dan prinašal tudi rože. Drobne cvetke, ki sem jih nabiral ob potoku na poti v bolnišnico in ob tem mislil nanjo. Potem me je pred dnevi prosila, naj jih ne prinašam več. To je bilo zame težko. Zdi se, kot da je to korak stran, stvar manj, ko jo lahko naredim zanjo.”
Težko je, ko ti tako jemljejo možnosti delovanja, pomislim, in te postavljajo pred dejstvo samo biti poleg. “Morda ji je cvetje postalo simbol nečesa drugega, ne več izraz vaše pozornosti ..:”

Zopet tišina. “Tudi na to sem pomislil, pa kar težko izustim.”
“Na pogreb mislite, na vence rož, ki potem venejo na gomili?”
Zazdi se mi, da zadržuje jok. “Nič ni narobe, če izrazite čustva,” ga bodrim. “Tudi za moške se to spodobi, čeprav so vas morda učili drugače.”
“Tako hudo je, ker moram biti pred njo močan,” sedaj joka sogovornik.
Nič več me ne motijo premolki. Čutim, da se v njih pravzaprav največ odvija.
“Zdi se mi neznansko lepa. Moja gospa.”
“Kako pa izgleda?” sem radovedna.
“Nima las zaradi kemoterapije. Na glavi nosi posebno zvito ruto. Zadnjič, ko sva si bila zelo blizu, mi jo je dovolila sneti. Zagledal sem polno drobnih puhastih poganjkov las. Tako sem se razveselil. Kako so bili mehki, prijetni na otip. Vprašal sem jo, zakaj sploh nosi ruto, ko je brez nje tako lepa. Čutil sem, kako sem jo spravil v zadrego, ni našla takoj besed. Vztrajala je, da jo bo raje še naprej nosila. Trmaril sem, da to ni potrebno, dokler ..:”
Očitno je sogovornik potreboval čas, da ozavesti porajajoče se čustvo.
“ … dokler mi ni priznala, da hoče ruto na glavi nositi zato, ker potem ne bo videla, kdaj ji bodo ponovno zrasli lasje. Ko le-ti namreč zrastejo do določene dolžine, so bolnice z enako diagnozo raka na dojki, ki so ležale na sosednjih posteljah v bolniški sobi, umrle.”
Kaj naj rečem? Tokrat molčim jaz.

“Zadnjič me je klofnila. Brez razloga. Pogledal sem medicinsko sestro, ki je vstopila tisti hip v sobo. Bila je mlada in prikupna.”
“Ste se zavedli njene stiske?”
“Šele kasneje, da ni bilo osebno, da je to jeza na cel svet, ker se ji to dogaja. Nemoč nad boleznijo, in kot najbližji sem pač edini strelovod.”
“Ji je bilo potem lažje?” Tipam.
“O tem sem ji potem pisal pismo. Kako udarec boli drugje kot na licu …”
“Tudi ona mora izraziti čustva …”

Zopet premolk. Čutim, da sogovornika še nekaj muči. Čakam.

“Verjetno se ne bo več vrnila domov. Rad bi jo vzel k sebi. Jo dal v avto, jo zibal in bil samo njen …”
Je pametno še bolj krepiti navezanost, sprašujem bolj sebe kot njega, jačati zateg, ko bi morali izpuščati, samo biti?
“Vem, vem, toda kje vzeti moč za to? Nisem je še pripravljen izgubiti. Najhujša je ta dokončnost, ko čutim, koliko stvari bi si lahko še dala. Saj sem povedal, da čutim, kot bi bila na začetku zveze …”
“Morda pa prav zaradi tega odhaja, ker sta naredila dovolj v medsebojnem odnosu, v tem življenju?”
“Pa si ona želi domov?” preskočim temo.
Sogovornik pritrdi: “Prav to mi kaže na to, da se zaveda, da so s strani uradne medicine izčrpane možnosti ozdravitve.”
“Morda bi doma lažje našla besede, se lahko dotaknila možnosti tudi ločitve vajinih poti, ko bo čas zrel za to …” ga spodbujam.
V sogovorniku čutim kljub vsemu nemoč, kljub zanosu in celemu kupu idej, kaj vse bi ali bo še poskušal narediti zanjo, zase, zanju. Sprašujem ga, ali ni navsezadnje dovolj že samo, da ji bo blizu v težkem času. Samo biti, samo biti in biti, odmeva globoko v meni, kako je to vendar težko!

S sogovornikom se posloviva. Zahvaljuje se mi za čas, ki sem si ga vzela. Ko odložim telefonsko slušalko, pravzaprav razmišljam, kakšen nasvet je potreboval.


Tatjana Fink

Vir: Hospic – glasilo Slovenskega društva hospic, leto IV, številka 3

 

 

Oglasi

Oddaj komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.