Ljubezen. Le kdo si je ne želi? In kakšna je definicija ljubezni? Sploh obstaja prava? Koliko vrst ljubezni pravzaprav obstaja? In koliko in kakšnih objemov? Življenje se pravzaprav vrti v veliki meri okrog ljubezni in smrti. Na nek način gresta lepo z roko v roki, če pogledaš drugače, pa sta si povsem nasprotni. Verjamem, da sta si v hospicu blizu. Pravzaprav bližje ne moreta biti. Tako zelo ljubiti, da pustiš ljubljeno osebo oditi, ni lahko. To pomeni, da moraš pozabiti nase, na svoje potrebe, želje, pričakovanja …
Ljubiti pomeni biti z nekom. Predvsem ga sprejemati takšnega, kot je, ne takšnega, kot si sami želimo, da bi bil, ali takšnega, kot ga pričakuje družba. Gre za odnos. In ravno ti so ob koncu življenjske poti lahko tako zelo obremenjujoči za tistega, ki odhaja in tiste, ki ostajajo. V hospicu pomeni oskrba umirajočega odnos med spremljevalcem in umirajočim. Tukaj ni vlog. Tako kot ni vlog v ljubezni. V ljubezni naj bi si bili enaki, sprejeti, spoštovani, dopustili in oproščali naj bi si napake, dovolili naj bi si biti človek. Popoln, univerzalen, edinstven, ranljiv, zmotljiv, odpuščajoč sebi in drugim …
V hospicu si spremljevalci dovolimo biti ljudje. Z vsemi napakami, ki smo jih naredili v življenju, z vsemi ranami, ki nam parajo srca, z razumom, ki nam je dan. In to bolniki občutijo. Koliko prenosov misli se zgodi. V vsakdanjem povprečnem odnosu se takim rečem čudimo. Če se nam sploh še uspejo kdaj zgoditi.
Pri bolniku pa sediš ob postelji in za hipec pomisliš, da zjutraj nisi spil kave. Sledi vprašanje bolnice, ki komajda še kaj govori: “Pijete kavo?” Zdrznem se ob vprašanju. Zgrozim se sama nad sabo, a že naslednji trenutek sprejmem svojo napako, si jo odpustim in spet sem tam, kjer naj bi bila tudi nekaj trenutkov nazaj. Odgovorim: “Pijem, zakaj?” Gospa tiho in z užitkom: “Diši.” Jaz ne zaznam ničesar. Vprašam, ker v tistem “diši” zaznam nekaj več kot samo vonj. Željo? Mojo ali njeno? “Bi jo pila?” Nežno zapre oči, rahlo privzdigne kotičke ustnic in prikima. Rečem: “Ja, potem je pa čas, da malo pokofetkava.” Vprašam še njenega moža, če bi kavo tudi on, a mi naveličano odvrne: “Saj je ona tudi ne bo, si kar izmišljuje.” Nič ne rečem, samo vstanem in nama grem po kavo. Delam si skrbi, kakšno in koliko sladkano kavo naj ji prinesem, nato pa se prepustim. Zdaj je kava res zadišala na hodniku bolnišnice. Gospa me še ne sliši, verjetno samo vonja kavo. Odpre oči. Mož brez besed poda slamico. Hoče ji dati lonček s slamico bližje, a mu odrine roko. Za hip mi zastane srce. Mož je imel prav. Izmišljuje si in jaz ji vsiljujem nekaj, česar si sama želim. A že naslednji hip me gospa odločno pogleda. Razumem, da bi pila. “Prinesla sem nama kavo. Jo boste pili?” Gospa prikima. Pogledam moža, mu vzamem lonček in ga previdno približam gospej. Ustnice željno posrkajo prvi požirek kave. Nekaj išče z očmi. Ja, seveda, mojo kavo! S stola vzamem še svojo skodelico. Nasmehne se. In tako počasi brez besed skupaj srkava vsaka svojo kavo. Samo čutiva se, kako zelo uživava v svojem ritualu. Vsake toliko časa se spogledava, popraviva slamico in se počutiva (vsaj upam, da tudi gospa) ljubljeni, sprejeti, razumljeni, toplo objeti ženski. Tudi zaradi moža. Ničesar več ni rekel. Samo tiho je sedel zraven, se potopil v svoje misli in dovolil ženi, da je užila še nekaj srečnih trenutkov svojega iztekajočega se življenja.
Mar ni to ljubezen? Toliko sem se naučila iz te dragocene izkušnje. Tako zelo narobe bi lahko odreagirala – ali jaz ali bolničin mož, če ne bi bila oba tam zaradi nje. Če bi si jaz ne odpustila, da so mi misli odplavale k jutranji kavi (šele pri pisanju tega članka sem se vprašala, če me ni morda gospa privedla na to misel, ker je zaduhala kavo) in bi zanikala svojo željo. Če bi poslušala moža o njenem izmišljanju, če bi mož užaljeno odreagiral, ko ga je odrinila, če ne bi razumela, da si obe želiva enega pravega ženskega “kafetkanja”.
Lahko dobiš ali daš kot človek še kaj več? To je zame hospic oskrba. Te bi si želela ob svojem odhodu.
Natalija Marovt
Vir: Hospic – glasilo Slovenskega društva hospic, leto XV, številka 4
