Zadnji trije dnevi

Četrtek: Danes se mi zdi jezen. Reče mi: “Pred dvema urama sem mislil, da je moja zadnja ura. Samo za stanovanje se jim gre. Če bom to noč umrl, vedite, da je to zato, ker svojci želijo, da jim zapustim stanovanje. Kam pa naj grem?”

Petek: Zaskrbljen je. “Nikoli nisem mislil, da bom obležal. Mislil sem, da bom umrl kar stoje, naenkrat, zato si nisem uredil niti prenosnega telefona. Hotel sem iti še na banko. Kaj bo sedaj, ko ne morem več iz postelje? Tako sem žejen! Še do kozarca čaja ne morem.” 
Prinesem mu čaj in olupim mu pomarančo. Želi še eno. “Še nikoli mi ni bila tako dobra. Prosim vas, ostanite še malo, prižgite luč, tako se bojim teme. Recite mami, daj bolj tiho govori. Želim si miru.”
Sedim ob njegovi postelji in ničesar ne rečem. Prime me za roko.
“Odprite okno, tako me duši. O, kako je zunaj dober zrak.”
“Imate še kakšno željo?” ga vprašam.
“Ja.” 
Molčiva. Nato plane v jok.
“Rad bi bil pokopan na hribčku moje rodne vasice. Ne želim biti pokopan poleg krušnega očeta tukaj v mestu.”
“Ali poznate koga, ki bi vam to željo lahko izpolnil?”
“Ja.”
“Kaj, če bi ga sedaj poklicali in ga prosili, da vam jo uresniči?”
Joka in telefonira. “Ali bi imeli še kaj prostora zame? Ali me boste res sprejeli?”
“Sedaj je vse urejeno. Vzemite listek in pišite.”


Iz zdravniške torbe vzamem majhen listek.
“Ta bo premajhen. Bojim se, da boste kaj pozabili napisati.”
Ponudi mi večji list papirja. “Malo počakajte, misel se mi je ustavila. Pišite, da si želim cerkveni pogreb, krsta naj bo preprosta, lesena in na njej le ena vrtnica. Želim si v dom za stare, tako da bom bližje pokopališču. Rad bi napravil oporoko.”
Po telefonu pokliče prijatelja odvetnika. Danes nima časa za oporoko. Dogovorita se za soboto.

Sobota: Padel je v komo. Oporoke ni napisal. Zmanjkalo mu je časa. Svojci me sprašujejo: “Ali bo prestal prevoz v dom za starejše?”
“Ne vem. Vem le, da si tja močno želi.”
Spomnim se njegovih besed: “Ne bi prenesel, da bi mama jokala za mano.”
Umrl je v reševalnem vozilu v kraju, kjer je želel biti pokopan. Cerkvena ura je odbila tri popoldan. Izpolnila se mu je zadnja želja. Vrnil se je domov.

Boris A. Novak pravi:

Pet je letnih časov: pomlad in poletje in starost in smrt in večno petje. On, ki v miru počiva na hribčku nad rodno vasjo, ga že sliši. Vsak odnos, ki se dotakne duše, nas uvede v pogovor z večnostjo. Kakšni bodo moji posledji dnevi? Tlakujejo jih ure in želje današnjega dne.

 

Janja Ahčin
Vir: Hospic – glasilo Slovenskega društva hospic, leto V, številka 2.

 

 

Oglasi

Oddaj komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.