Deprecated: Methods with the same name as their class will not be constructors in a future version of PHP; wpfaqPaginate has a deprecated constructor in /home/c0pogreb/pogreb-ni-tabu.si/wp-content/plugins/wp-faq/vendors/class.paginate.php on line 3

Postavi vprašanje

Uporabi obrazec in postavi vprašanje

Fill in your email address

captcha

Please fill in the code in the image

Displaying 1 - 20 of 2712

Kdaj umrlo osebo najbolj pogrešate?

Ker smo v obdobju praznikov, bo za nas, ki imamo tako ali drugačno izkušnjo samomora, težko obdobje. Spominjali se bomo vsake malenkosti, ki smo jo skupaj počeli z umrlo osebo, spominjali se bomo, kako bi ta oseba praznik naredila še bolj prazničen, celo, kako bo postavila okrasje na mizo. Obdobje, ki nas čaka bo peklensko, nabito s čustvi jeze in žalosti. Zato se v teh dneh obkrožimo s prijatelji, zapolnimo si dneve, ko pa nam bo tesno pri srcu, prižgimo svečko ali pa se celo pogovorimo z osebo, kot da bi bila v tem trenutku z nami. Lahko smo jezni, jokamo, smo nemirni… a polagam vam na srce, ne uničujte svoje duše, naj ta čustva v vas ne ostajajo predolgo, ker boste ubili same sebe.  Vsi samo ljudje in vsak ima pravico, da na situacijo odreagira drugače, ampak najprej je potrebno pomisliti na sebe in svojo prihodnost, svoja čustva. Sedaj si na prvem mestu samo TI!

Barbara Karu

Pred dvema dnevoma sem izgubila očeta. Bilo je nenadno, samo padel je skupaj in nas zapustil. Za oživljanje je bilo prepozno. Skrbi me za mami in sebe, sem namreč v petem mesecu nosečnosti. Jokam in se lomim ves čas. Ene izmed njegovih zadnji besed so bile, da si želi objeti dojenčka. Spati ne morem, ker me vse spominja nanj. Pred mano je še pogreb in soočenje s sorodniki. Ne vem kako naj se soočim s tem, kako naj si pomagam?

Lepo pozdravljeni,

zelo nenadno, nepričakovano ste izgubili očeta. Vsaka smrt je po svoje težka, nenadna izguba pa nas še posebej lahko pretrese, saj nanjo ne moremo biti pripravljeni. Verjamem, da vam je zdajle izjemno hudo, poleg tega ste v zelo posebnem življenjskem obdobju, ko pod srcem nosite svojega otroka. Gre za čas, ko bi se naj v večji meri posvetili sebi in pripravam na materinstvo, ki pa ni samo lepa izkušnja, ampak marsikdaj tudi težka. Če nas v takšnem času pretrese še nenadna smrt očeta, kar ste doživeli vi, se ravnovesje, ki ga sicer morda čutimo, podre. V ospredje vstopi očetova izguba, skrb za mamo, ki je izgubila življenjskega sopotnika, hkrati pa bi naj poskrbeli še zase (da ste npr. naspani in kolikor toliko umirjeni v času nosečnosti).

Vendar se v življenju kdaj hkrati dogajajo zelo lepe in zelo težke stvari. Normalno je, da jokate in da se počutite zlomljeno, pa tudi, da ne spite in da vas vse spominja na očeta. Gotovo zelo težko sploh dojemate, da očeta več ni, ko sta se morda le še kratek čas nazaj pogovarjala in ko je izrazil tudi željo in veselje ob misli na vašega dojenčka. Hudo je, da ga ne bo mogel spoznati in da vi svoje materinske izkušnje ne boste mogli podeliti s svojim očetom.

Pogreb in soočenje s sorodniki je del ritualov slovesa ob izgubi bližnje osebe. Vse skupaj je lahko precej stresno, a hkrati pomaga dojeti realnost izgube in podpora bližnjih nas lahko tudi opolnomoči. Če bo skrb za vse na vaših ramenih, bo to precej težja situacija kot pa če vam lahko kdo od domačih pomaga pri organizaciji pogreba. Poskusite prisluhniti sebi, temu kar v dani situaciji zmorete, kaj je res nujno in kaj bi morda lahko izpustili, da ste vsaj kak trenutek tudi v miru sami s seboj in svojimi čustvi.

Bodoče mamice lahko skrbi, da bi bile stresne situacije v času nosečnosti, stresne tudi za nadaljnji potek nosečnosti. A žalosti in stiske ob tako veliki izgubi ne moremo preprečiti ali kar tako prestaviti na nek prihodnji čas. Je pa res, da je potrebno v večji meri ohranjati ravnovesje v smislu, da nas stiska ne preplavi v celoti in preveč intenzivno za daljši čas, saj potrebujete energijo tudi za nosečnost ter vse vsakodnevne obveznosti.

Če bi se vam zdelo, da nastale situacije ne zmorete obvladovati, bi vam bil morda v pomoč pogovor s strokovnjakom. Ne vem, od kod prihajate. Lahko se obrnete na društvo Posvet v Ljubljani, tam dela tudi klinična psihologinja Onja Tekavčič Grad, ki ima izjemno veliko izkušenj s psihološko pomočjo žalujočim. Preverite, mislim, da bi tam lahko morda najprej prišli na vrsto. Sicer pa se obrnite na svojo osebno zdravnico ali zdravnika in preverite, h kateremu strokovnjaku za duševno zdravje vas lahko usmeri v domačem okolju.

Če lahko konkretno še kako pomagam (tudi z usmeritvijo k strokovnjaku glede na to od koder prihajate), mi lahko pišete na:

anja.simonic@klinika-golnik.si

Želim vam veliko moči in trdnosti v tem času, naj vas huda stiska, ki jo zdaj doživljate, ne prestraši – je normalna v dani situaciji, hkrati pa jo je težko v kratkem času omiliti. Če imate možnost sprejeti pomoč v smislu pogovora ali praktične pomoči od bližnjih ali prijateljev, jo sprejmite oziroma jih poprosite zanjo.

Prisrčen pozdrav, Anja Simonič

Kako ste odreagirali ob izgubi svojca. Vemo, da se vsak drugače, na podlagi izkušenj in vzgoje v tej situaciji obnaša drugače. Se vam je bilo težko vrniti v delovno okolje/ šolo?

Kot sem lahko razbrala iz ankete, ki sem jo izvedla za diplomsko delo, se ljudje na splošno niso zaprli vase, saj so se o situaciji pogovarjali z ostalimi družinskimi člani in prijatelji. Pohvalila bi dejstvo, da so nekateri poiskali strokovno pomoč, kar je več kot dobrodošlo. Zanimivo pa je dejstvo, da se velika večina težko vrne v normalno življenje, saj je v slovenij samomor še vedno tabu. Vsi, ki smo se kdaj srečali s samomorom, vemo, da smo v očeh drugih ljudi ubogi in da nas pomilujejo, kar nas postavi v še težjo situacijo. Hkrati se moramo zavedati, da je samomor šok za vse prizadete. Ni važno, kako smo si blizu z ostalimi ljudmi, oni ne vedo, kako odreagirati in ker je v človeški naravi, da na žalost in izgubo odreagiramo s pomilovanjem, jih poskušajmo nekako razumeti. Želijo nam dobro, a ne znajo ozavestiti svojih besed.

Barbara Karu

Mama že 2 leti žaluje za očetom, ki je preminil po krajši bolezni. Nosi črnino , je večinoma doma, preureja svoje spominke in slike na očeta in ... ne živi, kot bi lahko, veselo, z vnuki in drugimi bližnjimi. Kako ji lahko pomagamo? Hvala za odgovor. Marija

Marija, morda pa mama sploh ne potrebuje pomoči?

V njenih letih je značilno za vse, ne le za žalujoče, da se vračajo v preteklost, podoživljajo, obujajo spomine na umrle sopotnike... To je del procesa lastnega spoprijaznjevanja s smrtjo, ki ga smrt partnerja še malo pointenzivira.

Načini, kako želimo žalovati, in sploh živeti, morajo biti odločitev vsakega posameznika. To je mamina izbira. Vi ste smrt očeta predelovali na svoj način, saj ste tudi v drugačnem odnosu do njega, imate svojo družino, ste še mladi...

Razumem vašo potrebo, da bi bila mama zadovoljna in bi z vami in otroci bolj delila svoje življenje. Predlagam, da najprej preverite, ali je njeno žalovanje, po strokovnih kriterijih, v mejah normale (2 leti je še v meji normale).

Peljite jo na mehek svetovalni pogovor h dobremu terapevtu, ki vama bo pomagal. Poleg tega bo ocenil, ali mama morda ni depresivna (kar je tudi pogosto v njeni starosti, ne glede na žalovanje). Dobro bi bilo tudi vzpostaviti boljšo komunikacijo, o očetu, o vama, o njenem odnosu z vnuki in vsem svetom.

Poskusite se sami pogovoriti, povejte ji, kaj vas skrbi, morda bo že to zadoščalo. Morda je potrebno samo malo več GOVORITI, pa bodo vse stvari spet , kot bi naj bile.

Pozdravljeni! Pred priblizno letom in pol se je za vedno poslovila moja mami. Ker sva bili izredno povezani in druga drugi v veliko oporo pri vseh stvareh, je njen odhod zame se toliko veji sok. In kot da to se ne bi bilo dovolj, si je oce nekaj dni po pogrebu na spletu zacel iskati novo partnerico. Mene so te stvari tako vrgle iz tira, da mi je vse skupaj tezko dvojno - najprej izguba mami, potem pa se njegovi podvigi. Tri mesece po njeni smrti je nasel zensko in takoj zatem zacel nama z bratom vsakodnevno utrujati, kdaj jo bova spoznala, da bo prisla enkrat ziveti k nam in podobno. Ni pomagal ne miren pogovor, da naju to pač ne zanimain naj zadrži zase, ne jok in prepiri, ko me je spravil ob živce s ponavljajočimi predlogi za srečanja. Ko resnično nisem zmogla več in sem se bala vsakega pogovora, srečanja z njim že v kuhinji, na hodniku, sem pristala nakavo z njo. Zdela se mi je v redu, predvsem pa nevsiljiva ženska. Romanca je trajala še kakšne pol leta, ni hodila k nam, ni se kako drugače vsiljevala in počasi sem postala mirna. Ko se ga je naveličala, sta šla narazen in takoj zatem se je začelo na novo - neumorno iskanje nove. Zopet smo na začetku, sami prepiri, oče se odtujuje. Mene pa neizmerno skrbi - vozi jo tudi k namna vikend, jaz pa ne prenesem občutka, daneka tujka šarif po stvareh, ki jih je kupila, postavola, uredila moja mami. To semmu večkrat tudi povedalapa vednodobim servirano, da je vikend njegov. To je ze res, vendar sta ga kupila skupaj z mami, ampak ker je bil pisan nanj, nibil predmet zapuščine. Nisem materialist, ne prenesem pa, da bi se katera vtikala vnaše stvari,še huje, da bi ji oče kdaj karkoli zapisal ali pa bi po njem karkoli dobila. Po njem naj, na maminih žuljih pa ne bo sedela nobena. In tega me je tako preklemansko strah, da postanem nervozna čisto ob vsaki stvari, ki biimela lahko kakšno vezo znovo žensko, ki jo ima. Vem, da se zaradi sekiranja ne bo nič spremenilo, ne morem pa iz začaranega kroga. Morda imate zame kakšen nasvet, ker tako ne morem več naprej.

Spoštovani!

Povsem si lahko predstavljam, v kakšni stiski ste se znašli. Morda vam bom v nadaljevanju napisala kaj, kar niste pričakovali. Vsekakor pa srčno upam, da boste sprejeli nasvet z odprtim umom in poskušali zaradi sebe in svojega boljšega počutja pogledati na situacijo tudi z drugega zornega kota.

Iz prebranega ocenjujem, da ste še vedno močno v procesu žalovanja, morda je boljši izraz v procesu izgube. Za vas je mamina smrt velika izguba, s katero se po mojem mnenju niste še povsem soočili in jo sprejeli. Kaj bi si želela vaša mama? Da še vedno trpite in vztrajate v strahu in skrbeh ali poskušate najti ravnovesje v dani situaciji? Vaša mama je odšla samo fizično, vaši dragoceni spomini in prijetni občutki ljubezni pa ostajajo nedotaknjeni. Tega vam nihče ne more ne vzeti in ne nadomestiti. To je le vaše in edino vi veste, kaj in koliko ljubezni nosite v sebi.

Poskušajte razumeti, da vaš oče žaluje na svoj način. Poglejte nanj iz drugega zornega kota in videli boste ogromno bolečine, ki jo skriva. Ljudje se odzivamo na zelo različne načine, ki pa so v skladu z našo stopnjo zavesti. Nekateri se predajo alkoholu ali drugim drogam, drugi se zaprejo vase in zapadejo v psihotična stanja, tretji se »tolažijo« z drugimi partnerskimi odnosi (predvsem, ker jih je zelo strah samote in enostavno ne znajo živeti sami), četrti se soočijo z bolečino, gredo pogumno skozi proces žalovanja in nato sprejmejo smrt kot del življenjskega ciklusa in resnično hvaležni živijo naprej svoje življenje…

Svetujem vam, da si poiščete strokovno pomoč, kajti občutek mi pravi, da doživljate globoko stisko. Soočite se z njo in dovolite, da vam pri tem procesu pomagajo usposobljeni ljudje. Nekoč se boste enostavno morali soočiti z bolečino, kajti življenje vas ne bo pustilo, da bo šlo »mimo vas«. Zagotovo ste zelo dragoceni za človeštvo in nosite odgovornost, da se dobro počutite, ne glede na to, v kakšni situaciji se nahajate. S tem soustvarjate svojo prihodnost in vplivate na vaše najbližje.

Če želite, si za začetek pomagajte sami, z obilo iskrenosti in sočutja. Zastavite si vprašanje, kaj v resnici tiči zadaj za strahom, da bi oče imel drugo žensko?

Prav tako vam svetujem iskren pogovor z očetom, brez napadov in očitanj… povejte mu, kako se počutite, s kakšnimi čustvi se soočate in česa se bojite. Napad in očitanje vam bosta prinesla le še več priložnosti, kjer boste lahko izkušali omenjeno. Spremenite vibracijo in delovanje v sebi in posledično se bo spremenil vaš zunanji svet (v vašem primeru tudi odnos z očetom).

Lepo vas pozdravljam in vam želim vse dobro,
Alexandra Pi Bachel

Minilo je eno leto od nepričakovane smrti mojega moža. Res mi je z veliko truda uspelo to nekako razumsko dojeti in sprejeti. Ne najdem pa moči in volje, oziroma sem zgubila cilj nadaljnjega življenja. Kako naprej, kaj naprej? Nekako ne morem in ne znam sama naprej. Stara sem 63 let (mož je imel ob smrti skoraj 65 let), imam dva otroka in 5 vnukov. Počutim se varno, spoštovano, ljubljeno, ampak nimam cilja. Lepo prosim za vaš odgovor za kar se vam že v naprej najlepše zahvaljujem. Marija

Spoštovana gospa Marija!

Smisel življenja moramo ljudje vedno iskati v sebi, v svoji notranji zakladnici. Mnogo stoletij so nas učili, da bomo našli ta smisel zunaj sebe, v delu, otrocih, partnerju… in pričakovali smo, da nas bomo drugi osrečili, izpolnili, zadovoljili. Slej kot prej prepoznamo, da smo živeli v iluziji. In ne preostane nam drugega, kot da se vrnemo na začetek. Spomnite se, kako se obnaša dojenček… izraža svoje počutje in potrebe, izraža se z jokom, smehom ali čebljanjem. Zelo hitro pokaže, če mu je kaj všeč ali ne. Preprosto je on, takšen kakršen je. Iz okolice sprejema ljubezen in prevzema prepričanja, verjetja in vzorce od svojih najbližjih. Raste in se razvija in pogosto vedno manj izraža resničnega sebe. Nauči se skrbeti za druge, paziti na druge, varovati druge, pomagati drugim… a vse prevečkrat pozabi nase in sklepa kompromise s samim seboj, za voljo nekoga drugega. Tako na poti odraščanja in zorenja izgubi pristen stik s seboj in sebe.

Zato vam iz srca svetujem, da si zopet vzamete čas zase- kot da bi sami sebe povabili na zmenek. Udobno se namestite v prijeten kotiček v svojem domu ali v naravi. Umirite se in najprej le opazujete svoje dihanje… kako poteka vaš naravni vdih in izdih… kako se polnijo vaš pljuča in praznijo…opazujte bitje svojega srca in začni opažati svoje telesne odzive. Prepoznavajte občutke v sebi. Opazujte svoje misli. Ocenite, kako dobro/ slabo poznate sebe. Kaj si VI želite/ ne želite, po čem hrepenita vaše telo in duša, kaj radi/ ne radi počnete, jeste ali berete, kaj v vas vzbuja prijetne/ neprijetne občutke, kakšne misli vam zaposlujejo um, katere emocije se vam razkrivajo…

Kaj vonjate? Kaj slišite? Kaj občutite? Kaj okušate? Kaj vidite v danem trenutku?

Na novo začnite odkrivati, kaj vam ni všeč, kaj vi niste, kaj vi ne želite, kaj vas ne osrečuje…da boste ugotovili kdo NISTE. Kajti na tak način boste morda tudi vi lažje ugotovili kdo STE. Pojdite v naravo, povežite se z energijo zemlje in napolnite si pljuča. Občutite trenutek zdaj in uživajte v trenutku, ko se spontano povezujete s seboj. In ko se boste napolnili, boste lahko začeli graditi svoj notranji svet. Na novo.

Vsaka sprememba se najprej začne v našem notranjem svetu in se potem kot posledica odraža v naši fizični realnosti. Svetujem vam, da znova začutite sebe in sprejmete vse dele sebe, tako sence kot veličino. Usmerite pozornost na opazovanje in prepoznavanje trenutnega počutja in stanja. Tako boste začeli graditi na novo svoj notranji tempelj. Ne jemljite več sebe kot samoumevne, niti vašega življenja ne jemljite kot samoumevnega… nič ni samoumevno, vse ima svoj namen in smisel. Tudi vi ga imate, a ga morda nikoli niste imeli niti možnosti prepoznati, ker ste se srčno predajali pomoči in skrbi drugim. Kdaj boste pa vi prišli na vrsto? Kdaj pa bo pravi čas za vas?

Meditacija- sedenje s samim seboj v tišini dela čudeže. Če vam ta način še ni blizu, si najdite za vas primerno vodeno meditacijo ali vizualizacijo na spletu ali pa prisluhnite mojih aktivacijam Trinajstih notranjih moči ljubezni (posamezne dele najdete na you tube, pod kanalom »CELOSTNO ZAŽIVI ŽIVLJENJE«. Za celotno 45 minutno vizualizacijo Aktivacij pa mi lahko pošljete elektronsko pošto in vam jih posredujem.)

Ogromno je načinov, metod in poti, da najdete svoj smisel. Najbolj preprosto in naravno pot sem vam opisala. Samo vi pa imate možnost izbire, kako se boste počutili in kako se boste odzvali na vaš trenutni izziv. Z razlogom ste tu, na tem mestu, pred tem izzivom in želim vam, da prepoznate bistvo, ki je očem nevidno (kot je rekel Mali Princ).

Čudovita gospa ste, polna potencialov in želim vam vse najboljše, predvsem pa da najdete sebe.

Alexandra Pi Bachel

Rodila sem mrtvega otroka. Vsi se trudijo , da bi čim prej pozabila na to, češ, mlada si, imaš lahko druge otroke, vključno z mojim možem, ki je jokal enkrat in sedaj nadaljuje svoje življenje, kot da se ni nič zgodilo. Razmišljam, da bi se ločila, ampak trenutno nimam niti volje do življenja. Kaj naj ? Svetlana

Draga Svetlana,

najprej priporočilo. Obstaja Društvo Solzice, (www.solzice.com), ki je bilo ustanovljeno ravno zato, ker je neka mama tako izgubila hčerko. Skozi lastno trpljenje, podobno vašemu, skozi lastno izkušnjo, kako se prebiti skozi tako bolečino, je okoli sebe zbrala starše nikoli živih otrok, ki pa imajo skrivno življenje v srcih staršev.

Tudi vas prosim, da ne obupate nad moževo reakcijo in vajinim odnosom. Razlika med vama je, da ste vi vašega otroka poznali že 9 mesecev, on pa ga ni nikoli spoznal. Na žalost moškim še vedno"ni dovoljeno" žalovati oz. kazati, da žalujejo. Predvidevam, da je tudi on v hudi stiski, ki jo poskuša potlačiti tako, da "normalno" živi. Žalujemo pač vsak po svoje in nobeno žalovanje ni "boljše".

Res je, da obstajajo načini žalovanja, ko hitreje sprejmemo dejstvo izgube, načini, ko cenimo to kratko skupno izkušnjo, ko črpamo iz nje navdih, tako, kot ga je ta mama, ki je ustanovila Solzice.

Včasih se mi zdi, da so nam tako hude preizkušnje poslane z določenim namenom, ki presega trpljenje. Trpljenje ima vrednost le, če se kaj iz njega naučimo, ga uporabimo za neko dobro.

Včasih se mi zdi, da ni hujšega, kot izguba otroka, ampak poznam ljudi, ki kljub temu živijo naprej in še bolj polno življenje, kot so ga živeli pred to izkušnjo.

Sem vzgojiteljica v vrtcu. Rada bi vedela, kako pomagati otroku ob izgubi bratca. HVALA.

Že za odrasle je smrt otroka zelo boleča in težko sprejemljiva. Kako torej pomagati in razložiti otroku ob smrti bratca, če še sami ne znamo in nas boli? Na žalost odrasli  dobronamerno mislimo, da je bolje  govoriti čim manj o tem, da bi le to bilo manj boleče  in seveda, da bi v čim krajšem času minilo. S tem pa otroke prepuščamo samim sebi in dejstvu, da nimajo izkušenj, znanja ter  notranjih moči, da bi s tako hudo izgubo zmogli ravnati. Pravila  sicer ni,  je pa nekaj pomembnih okoliščin,  ki jih moramo odrasli upoštevati.  Najprej je potrebno, da sebi priznamo nemoč, nevednost in bolečino ter  jo poskušamo podeliti z otrokom. Tako bo začutil, da so tudi njegova, podobna čustva in doživljanja normalna reakcija v takšni situaciji.  Povprašati ga moramo, kaj on misli in čuti ob izgubi. To je za nas izhodišče, kako se pogovarjati ter  pomagati naprej. Otroci, posebno manjši težko ubesedijo svoje  misli in čustva, zato jim pri tem moramo pomagati. Lahko jim povemo zgodbo o otroku s podobno izkušnjo in jih vprašamo, če sami čutijo podobno.

Spomnim se svoje učenke v prvem  razredu, ki ji je umrla sestrica. Iskala  je besede  in na koncu je rekla, da je ponosna. Malo sem se bala, kako bodo drugi otroci reagirali, saj v takšni situaciji pač ne moreš biti ponosen. Ampak se to ni zgodilo. Vsi smo  jo razumeli. Želela je povedati, da gre v tej situaciji za posebno stanje,  izkušnjo in prav zato se ji je zdela ta beseda najbolj ustrezna. Verjetno pa kateri drug otrok ne bi rekel nič.

Odrasli moramo vedno poskrbeti za dve stvari:
-za razumevanje tako zahtevne situacije
-za čustveno podporo. 

Glede razumevanja manjšemu otroku povemo zgodbico, ki jo bo lahko razumel in ki mu bo še dolgo v uteho, ne sme pa biti laž. Če rečemo na primer : eni ljudje pravijo, da otroci postanejo angelčki in nas potem iz nebes varujejo, bo za majhnega otroka to tolažilna misel. Lahko ga ob tem naučimo molitev Sveti angel varuh moj, ki jo bo zmolil vsak večer in se tako povezal z bratcem. Vsi otroci potem narišejo, pobarvajo anglčka in ga podarijo temu otroku, da bo imel slikice ob postelji. Spominjale ga bodo na bratca in podporo skupine

Drugi del je čustvena podpora .Vedeti moramo, da so starši ob izgubi otroka v neravnotežju in večinoma drugega otroka malo spregledujejo ali pa pretirano dušijo s svojo ljubeznijo. Vrtec naj bi v otrokovem življenju pomenil nekaj normalnega, trajnega, konstantnega. Pogosto se otroci ob smrti bratca ali babice ustrašijo zase in svoje življenje. Spet odvisno od starosti, zrelosti otroka, se v ljubečem odnosu pogovarjamo tudi o tem. Dovolimo otroku da govori, riše, z lutkami preigrava ta dogodek, da ga bo lahko ustrezno predelal. O bratcu se pogovarjajte še nekaj časa, kako je bilo, ko je bil še z nami in kako mu je sedaj, ko je angelček

Še beseda za vzgojiteljice. Pogosto mi učitelji in vzgojitelji povedo, da se o tem niso učili, da so nemočni, da se bojijo iti v službo...Tudi vi ste potrebni podpore kolektiva, skupnega razmišljanja o najboljših korakih, skratka prosite za podporo v kolektivu!

Staršem otroka povejte, kaj vse delate v vrtcu, da bi družini in bratcu olajšali dogodek. Dobro jim bo delo, da bodo vedeli, da je za njihovega otroka tudi v tem smislu poskrbljeno.

Sabina

-----------------------------------------------------------------------------------------------------------

Hvala lepa za odgovor. Deklica je že v vrtcu, je nasmejana, dobrovoljna in o bratcu ne govori. S sodelavko ji nudiva veliko podpore in dejavnosti v katerih uživa. Sva pa opazili, da je postala bolj agresivna do vrstnikov, verjetno je to posledica, ki pa mislim, da s pravim pristopom in načinom najinega dela ne bo prevelik problem. Lep pozdrav.

Renata

Izgubili smo mami. Z očetom sta bila izjemno navezana. Družina je bila vse. Po njeni smrti, se je oče pričel zapirati vase, zanikati vse, od sebe odrivati vse prijatelje. Išče odgovore zakaj je moral ostati sam in za vse dogodke krivi sebe. Na kakšen način mu lahko pomagamo?

Očetu dajte čas za razmislek in žalovanje. Zanj naredite to, kar čutite da želite in zmorete. Oče potrebuje pomoč. Če je ne bo sprejel, je to njegova odločitev in odgovornost za nadaljne življenje. Pomoč ni nujno, da mora priti od vas, kajti vaša prioriteta je skrb zase, saj ste tudi vi izgubili mater.

Oče je odrasel. Skozi življenje je doživel, videl, slišal za .. različne situacije. Vse informacije ima v sebi, samo"izbere" jih ne. Žena je imela določene vloge v njegovem življenju in sedaj mora to nekako nadomestiti/opustiti.To bo naredil v skladu s svojo osebno zrelostjo...V bistvu je malo, kar lahko naredite, nadomestiti matere nemorete(njenih vlog v njegovem življenju).

Največ boste verjetno pomagali, da boste pomagali do "meje" vaših možnosti in volje.

Lp Sabina

Spoštovani, maja 2010 smo izvedeli, da ima mož raka.To je bil šok in je trajalo, da smo se sprijaznili. Hkrati je šlo moje podjetje v stečaj in sem ostala brez službe. Nakopičili so se tudi finančni problemi, vendar v ospredju vsega je bila moževa bolezen. Umrl je julija 2011. Imam 2 otroka, ki sta študenta. Hčera me dostikrat obtožuje da sem jaz kriva za njegovo smrt. Hčera je že nasploh težak tip. Vem, da je bila na očeta bolj navezana. Mislila sem,da bo vsaj zdaj bolj umirjena, ko je noseča, vendar imam občutek, da je še slabše. Jaz ne vidim nobenega smisla v življenu, nič me ne veseli, čeprav imam tudi sina, ki je zlata vreden. Zatekam se tudi v alkohol, ker se mi zdi da vsaj takrat mi je lažje čeprav vem, da to ni res saj je potem še hujše, ker še pride več žalosti.

Draga gospa,

včasih je res vse nakupu in izgleda, da huje ne more biti. Ampak je še vedno kaj...
Pogosto umiranje in smrt družinskega člana odzveneva podobno, kot če vržemo kamen v vodo in se krogi širijo daleč navzven. Vsak v vaši družini je umiranje in smrt vašega moža moral doživeti, preživeti in nekam umestiti, da lahko živi naprej.

Ne morem vedeti, za kaj vaša hčerka tako reagira, vendar vem, da je sedaj čas, še posebej, ker je noseča in mora, zaradi novega življenja v sebi zaključiti z očetovo smrtjo.

Mislim, da potrebujeta spravo, pogovor s pomočjo strokovnjaka, ki bi vama na konstruktiven način pomagal predelati vsebine, ki jih je sprožila smrt vašega moža.

Tudi vi sami potrebujete pomoč, saj kot veste, alkohol ni rešitev. Lahko greste po antidepresive k zdravniku, čeprav menim, da bi bilo najbolje, da greste nekajkrat na terapijo, da boste lahko zaključili z vsebinami teh težkih let.

Prosim, kontaktirajte me direktno na sabina.silc@siol.net, da vam tudi povem, kaj lahko sami naredite zase, saj obstajajo lažji načini žalovanja.

Vse dobro, Sabina

28.Novembra 2011 mi je umrl oče. Skozi dan se trudim da ne mislim o njem pa vendar, dokler ne pogledam njegove slike ali stvari ki bi me spominjala nanj je vse ok, potem pa se strem in jočem. ali bom lahko kdaj pogledala njegove slike in obiskala njegov grob ne da bi jokala, Anita

Seveda, draga Anita.

Oče je umrl šele nedavno in ne glede na to, ali ste smrt pričakovali, ali ne, jo je težko sprejeti zaradi njene dokončnosti.

Proces žalovanja ob izgubi bližnjega je obvezen. Nekateri ga sicer prestavijo, potlačijo, oblike so različne, vendar moramo vsi čeznje. Jokanje vam pomaga, da se nekoliko razbremenite, saj solze vsebujejo veliko kortizola - stresnega hormona. Tako lažje razmišljate in čustvujete. Zato se solzam ne upirajte.

Prišel bo dan, ko  boste nehali žalovati in boste sprejeli dejstvo, da očeta ni več z vami. Prišel bo dan, ko boste pozabili vse hudo, kar je povezano s spominom nanj.

Prišel bo dan, ko se boste veselili, da je oče bil, da sta skupaj prehodila del življenjske poti. Prišel bo dan, ko boste cenili vse dobro, kar vam je dal in kar vi sedaj lahko dajete naprej ljudem, ki jih imate radi.
Sabina

 

Pozdravljeni, imam prijatelja, ki mu je nedavno umrl oče. Zdi se mi, da se je ta začel obnašati čudno. Ima drugačen ton govora, v njem ni čutiti nič veselja, energije. Ali prijatelj žaluje? Občutek imam, da je popolnoma izgubil voljo do življenja. Kako mu lahko pomagamo? Noče govoriti o tem kaj razmišlja, kako se počuti. Hvala za nasvet.

Definitivno žaluje. Žalujemo na različne načine, tudi po spolu se naše žalovanje razlikuje... Moški včasih menijo, da morajo čez smrt bližnjega "po moško", kar koli že to je.

 Problem lahko nastane, ker tak moški(vašega prijatelja ne poznam), o izgubi ne govori, ne izraža čustev, ne procesira izgube v resnici, bolj vse to potlačuje.

Take vsebine porabijo veliko energije, po navadi je spanec( ko sanjamo predelujemo razne težave, spomine, travme) moten, lahkoga je premalo ali pa preveč, ni pa uravnotežen, zdravilen. Slabo spanje zadeve še poslabšuje, ker se tak človek po noči ne spočije, obnovi, ampak nasprotno , pridela dodatne stresne hormone. To pa še bolj krni življenjsko energijo, kar pa lahko človeka pahne v depresijo, saj je izguba bližnjega( tudi v primeru, koodnosi niso bili najboljši) zelo stresen dogodek za dušo in telo.

 Predlagam, da se s prijateljem o tem pogovorita, povejte mu, kako ga doživljate in ga vzpodbudite, da govori in žaluje. Velika verjetnost sicer je, da tega ne bo zmogel(sicer bi že do sedaj).  Glede na to, da je oče umrl pred kratkim, je vse še zelo sveže in gre , morda, le za začetno reakcijo.

Če bi se stanje nadaljevalo in poslabševalo, predlagam obisk psihoterapevta.

Lep dan

Svetuje Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.

10.julija 1012 ob 6:30 mi je umrl oče. V 35 dneh od diagnoze raka nas je zapustil. Zelo mi je težko. Bolečina je huda, mama pa še vedno ne more verjeti da ga ni.Kako lahko pomagam mami, ki živi sedaj sama in kar ne ve kako naprej?Damjan

Dragi Damjan,

res je hudo, da ste očeta tako nenadoma izgubili. Če bi umiral dalj časa in ob tem dolgo trpel, bi bilo na drug način hudo. Pri nenadni smrti se  je ob izgubi, ki je že tako težka, potrebno soočiti z vsem "preko noči", kar dodatno otežuje prebolevanje.

Oboje je neizogibno, smrt in prebolevanje. Od očetove smrti je šele nekaj dni in je zato bolečina še čisto sveža. Ničesar se ne da pohiteti, treba bo iti skozi. Predlagam, da se v družini pogovorite, kako boste to obdobje preživeli, saj vsak žaluje po svoje. Nekateri želijo družbe, drugi osame. Pogovorite se, kako si lahko stojite ob strani v čustvenem in tudi čisto funkcionalnem smislu. Naredite kratkoročni načrt, ki naj bo dnevno prilagodljiv potrebam vseh domačih. Ni še čas za dolgoročne plane. Čez nekaj mesecev pa se bo potrebno dogovoriti tudi o dolgotrajnejših rešivah posledic izgube očeta. Vendar je tudi takrat pomermbno, da boste že vsi pripravljeni na te spremembe.

V takih časih, je najpomembnejše, da družina stopi skupaj in se močneje poveže.

Lp

Sabina

Pred mesecem in pol sem nenadno izgubila sestro staro 14 let. V bolnišnici je bila zaradi slabega počutja (vsega 16 ur). Jaz imam 32 let in ne živim daleč od staršev. Ko smo skupaj se pogovarjamo o njej kot da bi bila še med nami, ampak jaz večkrat dobim občutek velike praznine, takrat jokam, se spominjam... Skratka jaz imam partnerja in nekako živim dalje, sestra ki je stara 20 let se zaitra v svoj svet, tako mati in oče. Nekako gremo skozi to kot da je pač to ritual, življenje-smrt. Bojim se zaradi tega, kako mama, oče in sestra to doživljajo, ko so še vedno v istem prostoru in še vedno ujeti v trenutek da je ONA še prisotna. Kako pomagati predvsem mami, saj sta bili onidve kot eno (zaradi bolezni sestre). Rada bi materi pomagala s kakšno pozitivno knjigo, saj že mesec in pol dela in gara samo da se ne ustavi in spominja. Hvala za odgovor.

Draga sestra,

nikoli nobena knjiga ne more potolažiti ob taki izgubi, saj branje  deluje bolj na možgane, kot na srce, da na kratko povem. Sestre pač ničesar ne more nadomestiti. In z ničemer se ne moremo zamotiti, da bi nam  to olajšalo.

Vendar pa pomaga, če v resnici, globoko vemo, da smo smrtni in da so naše poti le kratek čas vzporedne.

Pomaga tudi vera. Nobena specifična, ampak vedenje o neki višji sili in univerzalnihh zakonih. Skozi prizmo duhovnosti so stvari razumljivejše, jasnejše in sprejemljivejše.

Kljub rečenemu  pa lahko priporočim odlično knjigo Urške Lunder, Odprto srce, izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti, ker pripomore našemu lastnemu procesu dojemanja smrti, svoje ali naših bližnjih.

Sicer pa velja, da vse lažje prebolimo in predelamo, če smo skupaj.

Veliko se pogovarjajte, dajajte si medsebojno oporo.

Domačih ne silite v "boljše" načine žalovanja. Vsak ima svojega in svoj čas.

Svetuje Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.

Umrl mi je dedek. Umrl je v 24 urah, prej sploh ni bil nikoli bolan niti nič in še pred 1 dnevom se je veselil kako bo naslednji teden praznoval rojstni dan v krogu družine. vsi smo zelo šokirani in še zdaj tega ne dojamem, da je res odšel. najbolj mi je pa hudo to , da se nisem mogla posloviti od njega. vsak vikend smo hodili na obisk k njima, zadnji vikend pa se mi ni dalo iti, in še dva dni pred smrtjo sem ostala doma zaradi slabega počutja in ju nisem poklicala, kar sem ponavadi storila. strah me je da se nisva mogla posloviti. ne vem kako bomo živeli v prihodnje saj smo bili zelo navezani. strah me je prihodnosti in ne vem kako naj pomagam babici, da ji bo šlo bolje. kaj naj storim?

Predvsem je pomembno, da si dovolite "samo" žalovati zaradi izgube. Občutki krivde, ker dedka niste obiskali in strahu pred prihodnostjo, kako boste živeli so seveda normalni, vendar otežujejo žalovanje. Smrt je  normalna in obvezna in se redko napove. Ljudje živimo, kot da je nikoli ne bo in nismo pripravljeni nanjo, zato jo toliko težje sprejmemo. Sprejeti in predelati pa jo moramo, če želimo naprej živeti.Vsak mora to narediti sam v sebi.

Pomaga, da se imamo radi in si stojimo ob strani, kolikor si moremo. Pomaga, da sprejmemo smrt kot del vsakodnevnega življenja.

Vzemite si čas in se sedaj poslovite od dedka. Umirite se, preglejte vajino skupno življenje, obudite lepe in malo manj lepe spomine. Odpustite mu in od-pustite ga.

Pa tudi sebi.

To je pravo slovo in je pomembnjše, kot ono, ki ga niste opravili v živo.

Svetuje Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.
E: sabina.silc@siol.net | M: 040-224-903 

Pred dvema letoma izgubil sina, star je bil 7 let pravi sladkor. Sem oče im ne boste verjeli vsaki dan ga sanjam o njem.Večkrat sem hotel narediti samomor vendar me ustavi le ker še imam še enega ,star je 11 let.Star sem 38 let zdravje mi je začelo pešat ,po sinovi smrti me je dvakrat infachkt,mislim pregovor pravi leta celijo rane :meni več nemorejo,preveč mislim na njega.Z ženo se večinoma kregava mislim da nama zakon peša.Žal ne vem več naprej: oprostite SVETUJTE MI hvalaVlado

Vlado,

izguba otroka je verjetno najtežja stvar, ki se nam lahko zgodi v življenju. Vendar pa sami pravite, imate še enega, ki vas potrebuje, ženo in... SEBE!!!!!!!!!!!!!

Včasih smo deležni hudih preizkušenj v življenju in takrat moramo v njih najti smisel, jih razumeti, sprejeti, kot del življenja. Mislim, da bi bil vaš sine žalosten, če bi vedel, da je za seboj pustil družino v razsulu. In vesel bi bil, če bi se vzpostavili in nadaljevali z življenjem, ki vam je namenjeno.

Mislim, da ste zapadli v depresijo (to pa je, na kratko rečeno podrtje telesne nevrofiziologije). 

Nujno obiščite psihoterapevta, da vam pomaga.

 Čim prej!

 Tolikšno tpljenje je enostavno nepotrebno, sinka vam ne bo vrnilo. Ozdravitev pa lahko vam in vašim vrne življenje, zato , prosim ne odlašajte.

 Če ste blizu Domžal vas vabim k sebi , najdete me na www.sabinasilc.com

 

Objem,

Sabina

 Svetuje Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.

E: sabina.silc@siol.net | M: 040-224-903 | pon. – pet. med 14 – 15 h

Pred 3 dnevi sem zgubila oceta, starega komaj 46 let. Slo je zelo nahitro, v cetrtek je padel v nezavest, ugotovili so pok mozganske anevrizme in edem, nato pa so v ponedeljek ugotovili, da so zaradi pritiska odmrli mozgani. Vceraj so se mi je zacelo vrteti, oblivala me je vrocina, slabost, srce mi je bilo zelo hitro in malo me je zgrabila panika, da bom imela kak napad ali kaj podobnega. Stara sem 22 let, zdrava sicer, in me zanima, ali sem imela le napad panike, tesnobe ali je kaj narobe? Sicer sem edinka, z mamo sva ostali sami in zdi se mi, da njegove smrti sploh se nisem dobro dojela. Ne zelim, da bi bilo z mano kaj narobe, saj me mama potrebuje. Na nek nacin se tolazim, da je prisel njegov cas, vendar je tezko, ker je prislo tako nenadno in hitro, ker je bil tako mlad...

Ja, nenadne smrti nam spodnesejo noge. Edina tolažba pri njih je, da naš bližnji ni dolgo trpel. Ob takšnih dogodkih se globoko zavemo, da ni vse od nas odvisno in , da tudi z največ ljubezni in vloženega truda ni mogoče spremeniti usode.

Izgleda že tako, kot bi bil napad panike. Občutja so grozna, nevarno pa ni. Gre za to, da ste zaradi smrti očeta pridelali veliko stresne fiziologije, ki ste jo po tem na psihičnem področju doživeli kot napad. Posebno je to zato, ker še niste začeli procesa žalovanja, ki pa je nujen. Razumem, da želite biti močni, vendar je žalovanje nujen in naraven proces. Z jokom izločimo ogromno stresnih hormonov in nam je (malo) lažje.

V zadnjem času se (spet) ogromno govori o blagodejnem vplivu duhovnosti na naše življenje in tudi na žalovanje.

Takih smrti ni mogoče RAZUMETI, lahko pa jih SPREJMEMO, če se povežemo z višjo silo.

Vse dobro,

Svetuje Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.

E: sabina.silc@siol.net | M: 040-224-903 pon. – pet. med 14 – 15 h

Displaying 1 - 20 of 2712