Deprecated: Methods with the same name as their class will not be constructors in a future version of PHP; wpfaqPaginate has a deprecated constructor in /home/c0pogreb/pogreb-ni-tabu.si/wp-content/plugins/wp-faq/vendors/class.paginate.php on line 3

Postavi vprašanje

Uporabi obrazec in postavi vprašanje

Fill in your email address

captcha

Please fill in the code in the image

Displaying 1 - 20 of 3712

Kdaj umrlo osebo najbolj pogrešate?

Ker smo v obdobju praznikov, bo za nas, ki imamo tako ali drugačno izkušnjo samomora, težko obdobje. Spominjali se bomo vsake malenkosti, ki smo jo skupaj počeli z umrlo osebo, spominjali se bomo, kako bi ta oseba praznik naredila še bolj prazničen, celo, kako bo postavila okrasje na mizo. Obdobje, ki nas čaka bo peklensko, nabito s čustvi jeze in žalosti. Zato se v teh dneh obkrožimo s prijatelji, zapolnimo si dneve, ko pa nam bo tesno pri srcu, prižgimo svečko ali pa se celo pogovorimo z osebo, kot da bi bila v tem trenutku z nami. Lahko smo jezni, jokamo, smo nemirni… a polagam vam na srce, ne uničujte svoje duše, naj ta čustva v vas ne ostajajo predolgo, ker boste ubili same sebe.  Vsi samo ljudje in vsak ima pravico, da na situacijo odreagira drugače, ampak najprej je potrebno pomisliti na sebe in svojo prihodnost, svoja čustva. Sedaj si na prvem mestu samo TI!

Barbara Karu

Pred dvema dnevoma sem izgubila očeta. Bilo je nenadno, samo padel je skupaj in nas zapustil. Za oživljanje je bilo prepozno. Skrbi me za mami in sebe, sem namreč v petem mesecu nosečnosti. Jokam in se lomim ves čas. Ene izmed njegovih zadnji besed so bile, da si želi objeti dojenčka. Spati ne morem, ker me vse spominja nanj. Pred mano je še pogreb in soočenje s sorodniki. Ne vem kako naj se soočim s tem, kako naj si pomagam?

Lepo pozdravljeni,

zelo nenadno, nepričakovano ste izgubili očeta. Vsaka smrt je po svoje težka, nenadna izguba pa nas še posebej lahko pretrese, saj nanjo ne moremo biti pripravljeni. Verjamem, da vam je zdajle izjemno hudo, poleg tega ste v zelo posebnem življenjskem obdobju, ko pod srcem nosite svojega otroka. Gre za čas, ko bi se naj v večji meri posvetili sebi in pripravam na materinstvo, ki pa ni samo lepa izkušnja, ampak marsikdaj tudi težka. Če nas v takšnem času pretrese še nenadna smrt očeta, kar ste doživeli vi, se ravnovesje, ki ga sicer morda čutimo, podre. V ospredje vstopi očetova izguba, skrb za mamo, ki je izgubila življenjskega sopotnika, hkrati pa bi naj poskrbeli še zase (da ste npr. naspani in kolikor toliko umirjeni v času nosečnosti).

Vendar se v življenju kdaj hkrati dogajajo zelo lepe in zelo težke stvari. Normalno je, da jokate in da se počutite zlomljeno, pa tudi, da ne spite in da vas vse spominja na očeta. Gotovo zelo težko sploh dojemate, da očeta več ni, ko sta se morda le še kratek čas nazaj pogovarjala in ko je izrazil tudi željo in veselje ob misli na vašega dojenčka. Hudo je, da ga ne bo mogel spoznati in da vi svoje materinske izkušnje ne boste mogli podeliti s svojim očetom.

Pogreb in soočenje s sorodniki je del ritualov slovesa ob izgubi bližnje osebe. Vse skupaj je lahko precej stresno, a hkrati pomaga dojeti realnost izgube in podpora bližnjih nas lahko tudi opolnomoči. Če bo skrb za vse na vaših ramenih, bo to precej težja situacija kot pa če vam lahko kdo od domačih pomaga pri organizaciji pogreba. Poskusite prisluhniti sebi, temu kar v dani situaciji zmorete, kaj je res nujno in kaj bi morda lahko izpustili, da ste vsaj kak trenutek tudi v miru sami s seboj in svojimi čustvi.

Bodoče mamice lahko skrbi, da bi bile stresne situacije v času nosečnosti, stresne tudi za nadaljnji potek nosečnosti. A žalosti in stiske ob tako veliki izgubi ne moremo preprečiti ali kar tako prestaviti na nek prihodnji čas. Je pa res, da je potrebno v večji meri ohranjati ravnovesje v smislu, da nas stiska ne preplavi v celoti in preveč intenzivno za daljši čas, saj potrebujete energijo tudi za nosečnost ter vse vsakodnevne obveznosti.

Če bi se vam zdelo, da nastale situacije ne zmorete obvladovati, bi vam bil morda v pomoč pogovor s strokovnjakom. Ne vem, od kod prihajate. Lahko se obrnete na društvo Posvet v Ljubljani, tam dela tudi klinična psihologinja Onja Tekavčič Grad, ki ima izjemno veliko izkušenj s psihološko pomočjo žalujočim. Preverite, mislim, da bi tam lahko morda najprej prišli na vrsto. Sicer pa se obrnite na svojo osebno zdravnico ali zdravnika in preverite, h kateremu strokovnjaku za duševno zdravje vas lahko usmeri v domačem okolju.

Če lahko konkretno še kako pomagam (tudi z usmeritvijo k strokovnjaku glede na to od koder prihajate), mi lahko pišete na:

anja.simonic@klinika-golnik.si

Želim vam veliko moči in trdnosti v tem času, naj vas huda stiska, ki jo zdaj doživljate, ne prestraši – je normalna v dani situaciji, hkrati pa jo je težko v kratkem času omiliti. Če imate možnost sprejeti pomoč v smislu pogovora ali praktične pomoči od bližnjih ali prijateljev, jo sprejmite oziroma jih poprosite zanjo.

Prisrčen pozdrav, Anja Simonič

Lepo pozdravljeni, stara sem 32 let, in skoraj dva meseca nazaj sem izgubila mami. Bili sva zelo povezani, tako kot je bila povezana z vsemi štirimi hčerkami. Mami je umrla po enem letu, ko so ji odkrili raka pljuč. Hvaležna sem, da sem imela čas, da se od nje poslovim, saj je do enega tedna pred koncem bila zelo v redu z počutjem. Smrt sem sprejela mirno, in nisem imela nekih hudih reakcij. Do sedaj. Ko sem mislila, da sem skozi najhujše in da je to pač to, kar sem čutila bilo vse in bo šlo samo še na boljše, se mi je začel pojavljati strah. Čez dan lahko normalno funkcioniram, sem mama dvema otrokoma, žena, še tretji otrok je na poti. Gre, sem se nekako spet našla na prejšnjih tirih. Ko pa pride noč, me je enostavno strah. Sploh ne vem česa točno, ne upam biti odkrita z odejo, niti roka ali noga da gleda ven, na WC ne morem, če ne prižgem luči v hiši do tja. Vsak neznan zvok,pok me ustraši. Noro kot v grozljivki. Če mož pride bolj pozno iz službe ne upam sama iti spat. Ne vem, kar nekaj me stiska, kot da jo bom nekje videla in se bom preveč ustrašila, da prenesem. Po dnevu se spomnim lepih stvari z njo, zelo pogosto je prišla na obisk po cel mesec, nimam nobene slabe vesti, ker sva res imeli lep odnos, tudi z mojo družino in z možem. Sveče ne morem prižgati, težko grem okoli hiše kjer se je ona rada zadrzevala, pa ne vem zakaj. To me boli, občutek imam kot bi jo izdala, da sedaj ko je umrla, sem se pa kar nekaj prestrašila in kot bi njo in spomin nanjo odrivala nekam stran. Ali je to pogosto? Ali mine, ali bi bilo dobro poiskati kakšno pomoč?

Vpišite odgovor

Kako ste odreagirali ob izgubi svojca. Vemo, da se vsak drugače, na podlagi izkušenj in vzgoje v tej situaciji obnaša drugače. Se vam je bilo težko vrniti v delovno okolje/ šolo?

Kot sem lahko razbrala iz ankete, ki sem jo izvedla za diplomsko delo, se ljudje na splošno niso zaprli vase, saj so se o situaciji pogovarjali z ostalimi družinskimi člani in prijatelji. Pohvalila bi dejstvo, da so nekateri poiskali strokovno pomoč, kar je več kot dobrodošlo. Zanimivo pa je dejstvo, da se velika večina težko vrne v normalno življenje, saj je v slovenij samomor še vedno tabu. Vsi, ki smo se kdaj srečali s samomorom, vemo, da smo v očeh drugih ljudi ubogi in da nas pomilujejo, kar nas postavi v še težjo situacijo. Hkrati se moramo zavedati, da je samomor šok za vse prizadete. Ni važno, kako smo si blizu z ostalimi ljudmi, oni ne vedo, kako odreagirati in ker je v človeški naravi, da na žalost in izgubo odreagiramo s pomilovanjem, jih poskušajmo nekako razumeti. Želijo nam dobro, a ne znajo ozavestiti svojih besed.

Barbara Karu

Mama že 2 leti žaluje za očetom, ki je preminil po krajši bolezni. Nosi črnino , je večinoma doma, preureja svoje spominke in slike na očeta in ... ne živi, kot bi lahko, veselo, z vnuki in drugimi bližnjimi. Kako ji lahko pomagamo? Hvala za odgovor. Marija

Marija, morda pa mama sploh ne potrebuje pomoči?

V njenih letih je značilno za vse, ne le za žalujoče, da se vračajo v preteklost, podoživljajo, obujajo spomine na umrle sopotnike... To je del procesa lastnega spoprijaznjevanja s smrtjo, ki ga smrt partnerja še malo pointenzivira.

Načini, kako želimo žalovati, in sploh živeti, morajo biti odločitev vsakega posameznika. To je mamina izbira. Vi ste smrt očeta predelovali na svoj način, saj ste tudi v drugačnem odnosu do njega, imate svojo družino, ste še mladi...

Razumem vašo potrebo, da bi bila mama zadovoljna in bi z vami in otroci bolj delila svoje življenje. Predlagam, da najprej preverite, ali je njeno žalovanje, po strokovnih kriterijih, v mejah normale (2 leti je še v meji normale).

Peljite jo na mehek svetovalni pogovor h dobremu terapevtu, ki vama bo pomagal. Poleg tega bo ocenil, ali mama morda ni depresivna (kar je tudi pogosto v njeni starosti, ne glede na žalovanje). Dobro bi bilo tudi vzpostaviti boljšo komunikacijo, o očetu, o vama, o njenem odnosu z vnuki in vsem svetom.

Poskusite se sami pogovoriti, povejte ji, kaj vas skrbi, morda bo že to zadoščalo. Morda je potrebno samo malo več GOVORITI, pa bodo vse stvari spet , kot bi naj bile.

Pozdravljeni! Pred priblizno letom in pol se je za vedno poslovila moja mami. Ker sva bili izredno povezani in druga drugi v veliko oporo pri vseh stvareh, je njen odhod zame se toliko veji sok. In kot da to se ne bi bilo dovolj, si je oce nekaj dni po pogrebu na spletu zacel iskati novo partnerico. Mene so te stvari tako vrgle iz tira, da mi je vse skupaj tezko dvojno - najprej izguba mami, potem pa se njegovi podvigi. Tri mesece po njeni smrti je nasel zensko in takoj zatem zacel nama z bratom vsakodnevno utrujati, kdaj jo bova spoznala, da bo prisla enkrat ziveti k nam in podobno. Ni pomagal ne miren pogovor, da naju to pač ne zanimain naj zadrži zase, ne jok in prepiri, ko me je spravil ob živce s ponavljajočimi predlogi za srečanja. Ko resnično nisem zmogla več in sem se bala vsakega pogovora, srečanja z njim že v kuhinji, na hodniku, sem pristala nakavo z njo. Zdela se mi je v redu, predvsem pa nevsiljiva ženska. Romanca je trajala še kakšne pol leta, ni hodila k nam, ni se kako drugače vsiljevala in počasi sem postala mirna. Ko se ga je naveličala, sta šla narazen in takoj zatem se je začelo na novo - neumorno iskanje nove. Zopet smo na začetku, sami prepiri, oče se odtujuje. Mene pa neizmerno skrbi - vozi jo tudi k namna vikend, jaz pa ne prenesem občutka, daneka tujka šarif po stvareh, ki jih je kupila, postavola, uredila moja mami. To semmu večkrat tudi povedalapa vednodobim servirano, da je vikend njegov. To je ze res, vendar sta ga kupila skupaj z mami, ampak ker je bil pisan nanj, nibil predmet zapuščine. Nisem materialist, ne prenesem pa, da bi se katera vtikala vnaše stvari,še huje, da bi ji oče kdaj karkoli zapisal ali pa bi po njem karkoli dobila. Po njem naj, na maminih žuljih pa ne bo sedela nobena. In tega me je tako preklemansko strah, da postanem nervozna čisto ob vsaki stvari, ki biimela lahko kakšno vezo znovo žensko, ki jo ima. Vem, da se zaradi sekiranja ne bo nič spremenilo, ne morem pa iz začaranega kroga. Morda imate zame kakšen nasvet, ker tako ne morem več naprej.

Spoštovani!

Povsem si lahko predstavljam, v kakšni stiski ste se znašli. Morda vam bom v nadaljevanju napisala kaj, kar niste pričakovali. Vsekakor pa srčno upam, da boste sprejeli nasvet z odprtim umom in poskušali zaradi sebe in svojega boljšega počutja pogledati na situacijo tudi z drugega zornega kota.

Iz prebranega ocenjujem, da ste še vedno močno v procesu žalovanja, morda je boljši izraz v procesu izgube. Za vas je mamina smrt velika izguba, s katero se po mojem mnenju niste še povsem soočili in jo sprejeli. Kaj bi si želela vaša mama? Da še vedno trpite in vztrajate v strahu in skrbeh ali poskušate najti ravnovesje v dani situaciji? Vaša mama je odšla samo fizično, vaši dragoceni spomini in prijetni občutki ljubezni pa ostajajo nedotaknjeni. Tega vam nihče ne more ne vzeti in ne nadomestiti. To je le vaše in edino vi veste, kaj in koliko ljubezni nosite v sebi.

Poskušajte razumeti, da vaš oče žaluje na svoj način. Poglejte nanj iz drugega zornega kota in videli boste ogromno bolečine, ki jo skriva. Ljudje se odzivamo na zelo različne načine, ki pa so v skladu z našo stopnjo zavesti. Nekateri se predajo alkoholu ali drugim drogam, drugi se zaprejo vase in zapadejo v psihotična stanja, tretji se »tolažijo« z drugimi partnerskimi odnosi (predvsem, ker jih je zelo strah samote in enostavno ne znajo živeti sami), četrti se soočijo z bolečino, gredo pogumno skozi proces žalovanja in nato sprejmejo smrt kot del življenjskega ciklusa in resnično hvaležni živijo naprej svoje življenje…

Svetujem vam, da si poiščete strokovno pomoč, kajti občutek mi pravi, da doživljate globoko stisko. Soočite se z njo in dovolite, da vam pri tem procesu pomagajo usposobljeni ljudje. Nekoč se boste enostavno morali soočiti z bolečino, kajti življenje vas ne bo pustilo, da bo šlo »mimo vas«. Zagotovo ste zelo dragoceni za človeštvo in nosite odgovornost, da se dobro počutite, ne glede na to, v kakšni situaciji se nahajate. S tem soustvarjate svojo prihodnost in vplivate na vaše najbližje.

Če želite, si za začetek pomagajte sami, z obilo iskrenosti in sočutja. Zastavite si vprašanje, kaj v resnici tiči zadaj za strahom, da bi oče imel drugo žensko?

Prav tako vam svetujem iskren pogovor z očetom, brez napadov in očitanj… povejte mu, kako se počutite, s kakšnimi čustvi se soočate in česa se bojite. Napad in očitanje vam bosta prinesla le še več priložnosti, kjer boste lahko izkušali omenjeno. Spremenite vibracijo in delovanje v sebi in posledično se bo spremenil vaš zunanji svet (v vašem primeru tudi odnos z očetom).

Lepo vas pozdravljam in vam želim vse dobro,
Alexandra Pi Bachel

Minilo je eno leto od nepričakovane smrti mojega moža. Res mi je z veliko truda uspelo to nekako razumsko dojeti in sprejeti. Ne najdem pa moči in volje, oziroma sem zgubila cilj nadaljnjega življenja. Kako naprej, kaj naprej? Nekako ne morem in ne znam sama naprej. Stara sem 63 let (mož je imel ob smrti skoraj 65 let), imam dva otroka in 5 vnukov. Počutim se varno, spoštovano, ljubljeno, ampak nimam cilja. Lepo prosim za vaš odgovor za kar se vam že v naprej najlepše zahvaljujem. Marija

Spoštovana gospa Marija!

Smisel življenja moramo ljudje vedno iskati v sebi, v svoji notranji zakladnici. Mnogo stoletij so nas učili, da bomo našli ta smisel zunaj sebe, v delu, otrocih, partnerju… in pričakovali smo, da nas bomo drugi osrečili, izpolnili, zadovoljili. Slej kot prej prepoznamo, da smo živeli v iluziji. In ne preostane nam drugega, kot da se vrnemo na začetek. Spomnite se, kako se obnaša dojenček… izraža svoje počutje in potrebe, izraža se z jokom, smehom ali čebljanjem. Zelo hitro pokaže, če mu je kaj všeč ali ne. Preprosto je on, takšen kakršen je. Iz okolice sprejema ljubezen in prevzema prepričanja, verjetja in vzorce od svojih najbližjih. Raste in se razvija in pogosto vedno manj izraža resničnega sebe. Nauči se skrbeti za druge, paziti na druge, varovati druge, pomagati drugim… a vse prevečkrat pozabi nase in sklepa kompromise s samim seboj, za voljo nekoga drugega. Tako na poti odraščanja in zorenja izgubi pristen stik s seboj in sebe.

Zato vam iz srca svetujem, da si zopet vzamete čas zase- kot da bi sami sebe povabili na zmenek. Udobno se namestite v prijeten kotiček v svojem domu ali v naravi. Umirite se in najprej le opazujete svoje dihanje… kako poteka vaš naravni vdih in izdih… kako se polnijo vaš pljuča in praznijo…opazujte bitje svojega srca in začni opažati svoje telesne odzive. Prepoznavajte občutke v sebi. Opazujte svoje misli. Ocenite, kako dobro/ slabo poznate sebe. Kaj si VI želite/ ne želite, po čem hrepenita vaše telo in duša, kaj radi/ ne radi počnete, jeste ali berete, kaj v vas vzbuja prijetne/ neprijetne občutke, kakšne misli vam zaposlujejo um, katere emocije se vam razkrivajo…

Kaj vonjate? Kaj slišite? Kaj občutite? Kaj okušate? Kaj vidite v danem trenutku?

Na novo začnite odkrivati, kaj vam ni všeč, kaj vi niste, kaj vi ne želite, kaj vas ne osrečuje…da boste ugotovili kdo NISTE. Kajti na tak način boste morda tudi vi lažje ugotovili kdo STE. Pojdite v naravo, povežite se z energijo zemlje in napolnite si pljuča. Občutite trenutek zdaj in uživajte v trenutku, ko se spontano povezujete s seboj. In ko se boste napolnili, boste lahko začeli graditi svoj notranji svet. Na novo.

Vsaka sprememba se najprej začne v našem notranjem svetu in se potem kot posledica odraža v naši fizični realnosti. Svetujem vam, da znova začutite sebe in sprejmete vse dele sebe, tako sence kot veličino. Usmerite pozornost na opazovanje in prepoznavanje trenutnega počutja in stanja. Tako boste začeli graditi na novo svoj notranji tempelj. Ne jemljite več sebe kot samoumevne, niti vašega življenja ne jemljite kot samoumevnega… nič ni samoumevno, vse ima svoj namen in smisel. Tudi vi ga imate, a ga morda nikoli niste imeli niti možnosti prepoznati, ker ste se srčno predajali pomoči in skrbi drugim. Kdaj boste pa vi prišli na vrsto? Kdaj pa bo pravi čas za vas?

Meditacija- sedenje s samim seboj v tišini dela čudeže. Če vam ta način še ni blizu, si najdite za vas primerno vodeno meditacijo ali vizualizacijo na spletu ali pa prisluhnite mojih aktivacijam Trinajstih notranjih moči ljubezni (posamezne dele najdete na you tube, pod kanalom »CELOSTNO ZAŽIVI ŽIVLJENJE«. Za celotno 45 minutno vizualizacijo Aktivacij pa mi lahko pošljete elektronsko pošto in vam jih posredujem.)

Ogromno je načinov, metod in poti, da najdete svoj smisel. Najbolj preprosto in naravno pot sem vam opisala. Samo vi pa imate možnost izbire, kako se boste počutili in kako se boste odzvali na vaš trenutni izziv. Z razlogom ste tu, na tem mestu, pred tem izzivom in želim vam, da prepoznate bistvo, ki je očem nevidno (kot je rekel Mali Princ).

Čudovita gospa ste, polna potencialov in želim vam vse najboljše, predvsem pa da najdete sebe.

Alexandra Pi Bachel

Rodila sem mrtvega otroka. Vsi se trudijo , da bi čim prej pozabila na to, češ, mlada si, imaš lahko druge otroke, vključno z mojim možem, ki je jokal enkrat in sedaj nadaljuje svoje življenje, kot da se ni nič zgodilo. Razmišljam, da bi se ločila, ampak trenutno nimam niti volje do življenja. Kaj naj ? Svetlana

Draga Svetlana,

najprej priporočilo. Obstaja Društvo Solzice, (www.solzice.com), ki je bilo ustanovljeno ravno zato, ker je neka mama tako izgubila hčerko. Skozi lastno trpljenje, podobno vašemu, skozi lastno izkušnjo, kako se prebiti skozi tako bolečino, je okoli sebe zbrala starše nikoli živih otrok, ki pa imajo skrivno življenje v srcih staršev.

Tudi vas prosim, da ne obupate nad moževo reakcijo in vajinim odnosom. Razlika med vama je, da ste vi vašega otroka poznali že 9 mesecev, on pa ga ni nikoli spoznal. Na žalost moškim še vedno"ni dovoljeno" žalovati oz. kazati, da žalujejo. Predvidevam, da je tudi on v hudi stiski, ki jo poskuša potlačiti tako, da "normalno" živi. Žalujemo pač vsak po svoje in nobeno žalovanje ni "boljše".

Res je, da obstajajo načini žalovanja, ko hitreje sprejmemo dejstvo izgube, načini, ko cenimo to kratko skupno izkušnjo, ko črpamo iz nje navdih, tako, kot ga je ta mama, ki je ustanovila Solzice.

Včasih se mi zdi, da so nam tako hude preizkušnje poslane z določenim namenom, ki presega trpljenje. Trpljenje ima vrednost le, če se kaj iz njega naučimo, ga uporabimo za neko dobro.

Včasih se mi zdi, da ni hujšega, kot izguba otroka, ampak poznam ljudi, ki kljub temu živijo naprej in še bolj polno življenje, kot so ga živeli pred to izkušnjo.

Displaying 1 - 20 of 3712