Postavi vprašanje

Uporabi obrazec in postavi vprašanje

Fill in your email address

captcha

Please fill in the code in the image

S partnerjem sva skupaj 2 leti. Je čudovit človek. Nežen, ljubeč, odgovoren, delaven. Opažam pa, da ima izjemno nizko samospoštovanje. In prepoznala sem vzorce vedenja,ki so zanj škodljivi oz. mu onemogočajo osebno rast, radost in zadovoljstvo. Seveda to vpliva tudi na najin odnos. Ali jaz, kot njegova partnerica sploh kaj lahko naredim zanj, da preseže te vzorce vedenja? Ali mora sam priti do spoznanja, uvida? Anja

Pozdravljeni!

V vsakem odnosu veljajo edinstvena pravila, ki jih mnogokrat kreirajo nezavedna prepričanja in vzorci, katere smo prevzeli od naših največjih življenjskih učiteljev (staršev, starih staršev in drugih bližnjih). Na tak način se v nas iz dneva v dan bolj utrjujejo močna pravila: kaj je prav, kaj smemo in kaj ne. Najprej posnemamo obnašanje naših staršev ter se z njim identificiramo, kasneje pa začnemo skozi različne odnose graditi svoj model idealnega partnerstva. Soočamo se z različnimi izzivi in prepoznavamo lekcije. Ozaveščanje teh lekcij nam je v veliko pomoč pri sprejemanju resnične sebe in ustvarjanju zdravega, radostnega in srečnega odnosa.

Ogromno lahko naredite zase in posledično zanj in za vajin odnos. Vse v vesolju je soodvisno in ena pomembnejših univerzalnih resnic govori, da »enako privlači enako«.
Vzemite si čas in najprej razčistite sami pri sebi, ali resnično vidite partnerjevo nizko samospoštovanje ali pa le svoj odsev njem?
Zavedati se morate, da vaš notranji svet, ki zajema misli, čustva, občutke, verjetja, prepričanja, strahove in želje, močno vpliva na vaš zunanji svet, ki zajema partnerja, dogodke, itd., ki ste jih pritegnili zaradi procesov znotraj nas. S spreminjanjem sebe, spreminjate svoj zunanji svet.
Najpomembnejši odnos je odnos do sebe in spoznanje, kdo sem. Zakaj je pomembno vedeti kdo sem? Šele ko spoznamo sebe, se lahko sprejmemo, se imamo radi, se spoštujemo, si zaupamo, izkoristimo svoje potenciale in uživamo v lastni sreči in uspehu. Spoznamo svoje prednosti in slabosti ter se soočimo s svojimi sencami in gremo lažje skozi življenjske situacije. S tem lahko spreminjamo sebe v smer dobrega počutja ter si z lahkoto pritegnemo sorodno dušo. In da bi spoznali sebe potrebujemo potovanje navznoter in potovanje navzven.

Obstaja več orodij, s katerimi lahko preobrazimo svoja omejujoča prepričanja, vzorce in emocije. Za začetek se lahko lotite in uporabite najbolj preprosta orodja, kot je na primer tehnika Ho'oponopono. V mislih si predstavljajte partnerja ali kaj vas moti pri partnerju ali njegovo nizko samopodobo (še bolje je, da si predstavljate svojo nizko samopodobo). Večkrat dnevno ponovite 4 preproste stavke, katero vsebino poskusite resnično začutiti. Lahko jih ponavljate v angleškem ali slovenskem jeziku, vsaj 21 dni.
I'm sorry. I Žal mi je.
Please forgive me. I Prosim, odpusti mi.
Thank you. I Hvala.
I love you. I Rada te imam.

Ljubezen je sama po sebi enostavna in preprosta, ustvarjanje zdravega odnosa pa je lahko zapleteno oziroma predstavlja izziv. Začutite v sebi prijetne občutke vašega obojestransko razumevajočega, spoštljivega in cenjenega partnerskega odnosa. Tako boste začeli takoj dvigati svojo vibracijo in spreminjati osredotočenost ter zavestno kreirati želeni partnerski odnos.

Želim vam, da v polnosti začutite ljubezen do sebe.

Svetuje Alexandra Pi Bachel, mama, partnerica, prijateljica, mentorica in trenerka za dvig kvalitete življenja
E: alexandra@zazivizivljenje.si | M: 040-717-454

 

Pozdravljeni, dve leti nazaj mi je umrla babica, ki mi je bila kot mama. Bila je moja vzornica, prijateljica in oseba, ki me je vedno spodbujala. Po njenem odhodu se nisem mogla pobrati in začeti ponovno živeti. Vsako noč sem prejokala, nehala sem se družiti s prijatelji, v šolo sem težko hodila in se tudi učila. Vsi so mi govorili, da čas zaceli rane, jaz pa jim nisem mogla verjeti, saj je bilo zame se dihanje boleče. Eno leto po njenem slovesu, sem ponovno zaživela, čeprav ni minil niti en dan, ko ne bi mislila nanjo. Ponovno sem bila srečna. Zdaj, dve leti po njeni smrti, se mi zdi, da sem ponovno na začetku. Vsak dan mislim nanjo, jokam, ker jo tako zelo pogrešam, ker vem, da je ne bom več videla. Želim si jo objeti, ji podati roko, se z njo pogovoriti. Naj omenim, da se doma nismo pogovarjali o procesu žalovanja, mene pa je bilo sram, da bi jim zaupala, kako mi je. Zdi se mi kot da se vrtim v začaranem krogu, ki mu nikoli ne bo konca ter se bojim, da jo bom pozabila.

Pozdravljeni!

Proces žalovanja zahteva svoj čas, ki je pri vsakemu posamezniku različno dolg. Prav tako je način žalovanja edinstven. Posameznik si izbere čas in način žalovanja. Vsekakor je lažje, v kolikor imamo v svoji družini ali med prijatelji sogovornika, s katerim se lahko pogovorimo o svojih strahovih, pomislekih in vsem, kar nas teži, kajti samo jok ni dovolj. Velikokrat se zataknemo in zdi se, da se vrtimo v krogu, če samo nemočno premlevamo v sebi iz dneva v dan eno in isto zgodbo.

Morda vam bo pomagalo, da se nekje v tišini in miru iskreno pogovorite sami s seboj. Ozavestite, kaj vas v resnici »boli«. Kaj v resnici pogrešate? Občutite in ozavestite občutke, ki so se prebudili v vas. Nato dovolite, da se bolečina, ki je v vas, v polnosti razvije… ne odganjajte je stran, temveč ji samo dovolite, da je tam. Varni ste in zaščiteni. Vmes globoko dihajte, z vsakim izdihom si predstavljajte, da izdihnete malo več bolečine iz sebe. In z vsakim vdihom se v vas naseli več ljubezni. Samo prostor ji morate dati.

Nato se pogovorite z babico. V mislih jo pokličite in se začnite pogovarjati, kot da bi bila fizično prisotna. Zaupajte ji svojo bolečino. Zaupajte ji svoje strahove. Povejte ji vse, kar vas teži. Nato prisluhnite njenim odgovorom, kajti vedno je imela za vas pravi odgovor in tudi zdaj ni nič drugače. Na koncu se ji zahvalite, za vse kar vam je dala in kar sta skupaj doživeli ter jo »spustite«. Kajti, edino tako se boste osvobodili bolečine in odprli srce ljubezni, ki je med vama. V svojo korist boste začeli uporabljati spomine ter spoznanja.

Ali bi vaša babica želela, da trpite in jo »kličete nazaj«?
Mislim, da bi si vaša babica želela, da sprejmete njen fizični odhod in uživate v vajini ljubezni, ki nikdar ne bo izumrla. Ljubezen je vedno prisotna… zagotovo jo čutite. Bolj se boste osvobodili, močneje boste čutili ljubezen. Zato naredite vse, da izpustite energijo navezanosti. Vsak trenutek, ko jo »kličete nazaj«, na takšen in drugačen način, jemljete predvsem sebi energijo in na koncu ste tako izmučeni, da nimate več moči ali volje početi kaj drugega. Hitro zapadete v nepodpirujoče misli in naenkrat vas začnejo preplavljati še neprijetni občutki. Misel na misel, občutek na občutek… in hitro se »ujamete« in ko dovolj dolgo ponavljate, ugotovite, da ste v začaranem krogu.

To vaše stanje in neprijetni občutki trajajo že nekaj časa. V kolikor vam ne bo uspelo sami se osvoboditi, vam iz srca priporočam pogovor s terapevtom, ki vam bo pomagal. Če čutite, se lahko oglasite tudi pri meni.

Imate izbiro. Izberite, da boste izstopili iz začaranega kroga in izstopite. Zmorete. V resnici niste sami.

Svetuje Alexandra Pi Bachel, mama, partnerica, prijateljica, mentorica in trenerka za dvig kvalitete življenja
E: alexandra@zazivizivljenje.si | M: 040-717-454

Kako se povezati s seboj? Kako čutiti sebe? Kaj so čustva? Zakaj sem tako žalosten? Kako lahko pridem iz žalosti ali žalovanja? Naj se delam, da nisem žalosten in mislim samo pozitivno?

Pred časom sem v javno objavljenem posnetku odgovorila osebi, ki se je srečevala s podobno situacijo kot ti. V tvojem prvem delu odgovora povzemam bistvo, ki nazorno opiše in usmeri posameznika iz osredotočenosti navzven v osredotočenost navznoter.

Da boš lahko bil povezan s seboj in čutil sebe, je predpogoj, da si v tem trenutku zdaj. Biti v tem trenutku pomeni, biti polno prisoten, ozavestiti in občutiti, kaj se dogaja znotraj tebe in kaj se dogaja zunaj tebe. Če se v tem trenutku ukvarjaš s preteklostjo ali prihodnostjo, sedanji trenutek beži mimo tebe. Nisi povezan sam s seboj in se ne zavedaš, kaj občutiš.

Ko postaneš opazovalec tega trenutka, se ga zavedaš in ga živiš. Pojdi v naravo, nadihaj se svežega zraka in se opazuj. Kako se počutiš, o čem razmišljaš sedaj? Ali se to, kar razmišljaš, dogaja zdaj, ta trenutek?
Se zavedaš, da sedaj razmišljaš o včeraj, kar pomeni, da si trenutno v preteklosti, v včeraj in odsoten v tem trenutku? Ujet si v občutkih, ki so posledica razmišljanj o preteklem dogodku.

Ponavadi smo ujeti v preteklosti, ko razmišljamo o situaciji, ki je v nas prebudila žalost, kateri se ponavadi pridruži še občutek krivde. Vse prevečkrat pa smo hkrati ujeti v prihodnost, kjer se žalosti in občutkom krivde pridružijo še drugi občutki, kot so na primer skrbi.
Moj nasvet je, da treniraš prisotnost v trenutku zdaj z osredotočanjem na dihanje. Nekaj minut globoko dihaj, občuti kako se pljuča polnijo z zrakom in kako zrak izstopa iz tvojih pljuč.

Nato nadaljuj. Razglej se okrog sebe. Kaj trenutno vidiš? Kaj slišiš? Kaj vonjaš? Kaj občutiš na svojem telesu? Kaj občutiš v svojem telesu? Kakšen okus imaš v ustih?
Na ta način usmeriš svojo pozornost na trenutno dogajanje v sebi in zunaj sebe. V tem trenutku si samo ti, ki doživljaš sebe v polnosti tega trenutka. Povezan si s seboj, s svojo bitjo in živiš ta trenutek. Biti povezan s seboj pomeni, zavedati se sebe, ki čuti. Takrat se opazovalec in opazovano zlijeta v eno.

V kolikor žalost ne bi bila potrebna na tem svetu potem zagotovo ne bi obstajala. Če ne bi poznali žalosti, kako bi potem sploh lahko poznali veselje? Dejstvo je, da ko smo žalostni, se ne počutimo dobro. Žalost je zelo kompleksno čustvo, ki nosi s seboj mnogo več, kot je videti na prvi pogled (v ozadju se lahko skriva strah, krivda, jeza, navezanost, izdaja…). Nemogoče je predati univerzalen »recept«, ki bi deloval pri vseh. Podajam nekaj načinov, ti pa izberi najprimernejšega zase.

Zelo odvisno je od tebe in ozadja tvoje žalosti, kakšna bo tvoja pot prehajanja iz žalosti. A če ne boš poskusil nekje, na nek način, ne boš vedel, kaj ti pomaga in kaj ne. Zato predlagam, da nekje začneš, morda za začetek samo prepoznaj žalost v sebi. Če si žalosten, se ji predaj, žaluj, spoznaj kaj ti prinaša in ji tudi dovoli, da odide. Samo od tebe je odvisno, kako se boš počutil. Pomemben je tvoj odziv na občutek. Ozavesti, kako velika ali globoka je tvoja žalost zdaj, ta trenutek. S tem boš določil izhodišče, ki je izrednega pomena za nadaljevanje. Predstavljaj si lestvico od 0 do 10, ki predstavlja tvojo TRENUTNO intenziteto žalosti. Medtem ko 0 pomeni zelo nizko prisotnost žalosti, pomeni 10 zelo močno prisotno žalost. Vse kar je nad 5, govori o močni ali veliki žalosti in potrebno bo kontinuirano delati na osvobajanju.
Lahko poskusiš komunicirati z žalostjo, pa čeprav se morda sliši precej noro. Poskusi jo vprašati, kaj ti prinaša, kakšno je njeno sporočilo zate. Tu je z namenom, ki ga ta trenutek še ne poznaš. Naj bo tvoj edini namen, da postopoma zmanjšaš občutek žalosti v sebi. Ko boš nehal odrivati ali prikrivati občutek in ga boš preprosto sprejel, mu dovolil »obstoj«, boš v ozadju prenehal ustvarjati upor in posledično se bo začela žalost zmanjševati. Ali povedano drugače, osredotočaj se nase, na svoje občutke in edino vodilo ti naj bo, da občutiš malo boljše občutke od predhodnih.

Nikakor ne priporočam, da »se delaš, da nisi žalosten«, kot si lahko že izluščil iz mojega odgovora. Predvsem bodi iskren do sebe. Kajti iskrenost do sebe je predpogoj za uspešno in radostno potovanje, ki mu rečemo življenje.

Svetuje Alexandra Pi Bachel, mama, partnerica, prijateljica, mentorica in trenerka za dvig kvalitete življenja
E: alexandra@zazivizivljenje.si | M: 040-717-454

Pred kratkim je umrla fantova sorodnica, ki ni imela otrok, zato sva s fantom več let prevzemala skrb zanjo-bila sva glavna, zanesljiva "pomagača". Mislila sem, da nisem tako navezana nanjo, sedaj pa se mi dogaja odklop, odklopim se iz okolice v svoje misli, čustva, ponoči sanjam, bluzim, ne spim, kar na jok mi gre skos. Čudna-otročja sem sama sebi, govorim si, pa kaj ti je, sej ni bila ožja, sej ti ni umrl fant ali pa starši, sej si znala met distanco, itd....Sprašujem se, če je možno, da me je izguba pripeljala do takega občutka, čeprav ni moja sorodnica, saj prej, ko je bila še živa, se nisem zavedala takšne povezanosti in kar ne morem verjeti, da se me je tako dotaknilo. Mogoče zopet od sebe pričakujem preveč in se čudim, če sem res od tega tako odpovedala v teh dneh...hvala. Lp,

Pozdravljeni!

Če ste s srcem skrbeli zanjo in vama je bilo resnično mar, kako se počuti in kako ji lahko pomagata, potem je povsem »normalno«, da ste se navezali nanjo. Predvsem če ste to skrb opravljali več let… stalno ponavljanje ustvari navado.

V resnici nas vedno vodi podzavest, saj upravlja kar z več kot 90 %. Težko je oceniti na pamet, kakšne spomine imate vse zapisane v shrambi vaših spominov. Samo ugibam lahko, kaj se dogaja z vami, zato vam bom poskusila razložiti na preprostem primeru: lahko da podoživljate izgubo iz svojega otroštva, ki nikakor ni bila za odraslega človeka omembe vredna izguba, za otroka pa je izgubljeni medvedek lahko ustvaril travmo in če se niste soočili z njo, je še vedno tam, v vas, v vaši shrambi spominov in se aktivira ob določenem dogodku. In se bo vedno znova zbujala, tudi v najbolj nemogočih okoliščinah, na nemogoče načine, vse dotlej, dokler se ne soočite s čustveno blokado in jo preobrazite.

Vsaka izguba (subjekta ali objekta, ki je NAM veliko pomenil-a in smo bili navezani nanj-o) je izguba in nemogoče jo je meriti in se primerjati z drugimi, v smislu, čigava izguba je večja, močnejša, težja ip. Tako je tudi nemogoče oceniti, da je izguba krvnega sorodnika upravičeno večja, težja… Izguba je izguba in vsak posameznik jo doživlja po svojih notranjih vodilih, na katere zavestno skorajda nima vpliva ali pregleda.

Lahko da vam bo pomagal pogovor z njo v mislih (posebno svetujem, v kolikor se niste uspeli posloviti od nje). Povejte ji kar mislite, izrazite kar čutite in se simbolično poslovite od nje na svoj način. Poslušajte sebe in svoj občutek. Pustite, da »gre«.

Če si ne boste znali pomagati, se mi lahko javite in z veseljem bom naredila vse, kar je v moji moči, da vam pomagam.

Želim vam vse dobro,

Alexandra Pi Bachel

Minilo je eno leto od nepričakovane smrti mojega moža. Res mi je z veliko truda uspelo to nekako razumsko dojeti in sprejeti. Ne najdem pa moči in volje, oziroma sem zgubila cilj nadaljnjega življenja. Kako naprej, kaj naprej? Nekako ne morem in ne znam sama naprej. Stara sem 63 let (mož je imel ob smrti skoraj 65 let), imam dva otroka in 5 vnukov. Počutim se varno, spoštovano, ljubljeno, ampak nimam cilja. Lepo prosim za vaš odgovor za kar se vam že v naprej najlepše zahvaljujem. Marija

Spoštovana gospa Marija!

Smisel življenja moramo ljudje vedno iskati v sebi, v svoji notranji zakladnici. Mnogo stoletij so nas učili, da bomo našli ta smisel zunaj sebe, v delu, otrocih, partnerju… in pričakovali smo, da nas bomo drugi osrečili, izpolnili, zadovoljili. Slej kot prej prepoznamo, da smo živeli v iluziji. In ne preostane nam drugega, kot da se vrnemo na začetek. Spomnite se, kako se obnaša dojenček… izraža svoje počutje in potrebe, izraža se z jokom, smehom ali čebljanjem. Zelo hitro pokaže, če mu je kaj všeč ali ne. Preprosto je on, takšen kakršen je. Iz okolice sprejema ljubezen in prevzema prepričanja, verjetja in vzorce od svojih najbližjih. Raste in se razvija in pogosto vedno manj izraža resničnega sebe. Nauči se skrbeti za druge, paziti na druge, varovati druge, pomagati drugim… a vse prevečkrat pozabi nase in sklepa kompromise s samim seboj, za voljo nekoga drugega. Tako na poti odraščanja in zorenja izgubi pristen stik s seboj in sebe.

Zato vam iz srca svetujem, da si zopet vzamete čas zase- kot da bi sami sebe povabili na zmenek. Udobno se namestite v prijeten kotiček v svojem domu ali v naravi. Umirite se in najprej le opazujete svoje dihanje… kako poteka vaš naravni vdih in izdih… kako se polnijo vaš pljuča in praznijo…opazujte bitje svojega srca in začni opažati svoje telesne odzive. Prepoznavajte občutke v sebi. Opazujte svoje misli. Ocenite, kako dobro/ slabo poznate sebe. Kaj si VI želite/ ne želite, po čem hrepenita vaše telo in duša, kaj radi/ ne radi počnete, jeste ali berete, kaj v vas vzbuja prijetne/ neprijetne občutke, kakšne misli vam zaposlujejo um, katere emocije se vam razkrivajo…

Kaj vonjate? Kaj slišite? Kaj občutite? Kaj okušate? Kaj vidite v danem trenutku?

Na novo začnite odkrivati, kaj vam ni všeč, kaj vi niste, kaj vi ne želite, kaj vas ne osrečuje…da boste ugotovili kdo NISTE. Kajti na tak način boste morda tudi vi lažje ugotovili kdo STE. Pojdite v naravo, povežite se z energijo zemlje in napolnite si pljuča. Občutite trenutek zdaj in uživajte v trenutku, ko se spontano povezujete s seboj. In ko se boste napolnili, boste lahko začeli graditi svoj notranji svet. Na novo.

Vsaka sprememba se najprej začne v našem notranjem svetu in se potem kot posledica odraža v naši fizični realnosti. Svetujem vam, da znova začutite sebe in sprejmete vse dele sebe, tako sence kot veličino. Usmerite pozornost na opazovanje in prepoznavanje trenutnega počutja in stanja. Tako boste začeli graditi na novo svoj notranji tempelj. Ne jemljite več sebe kot samoumevne, niti vašega življenja ne jemljite kot samoumevnega… nič ni samoumevno, vse ima svoj namen in smisel. Tudi vi ga imate, a ga morda nikoli niste imeli niti možnosti prepoznati, ker ste se srčno predajali pomoči in skrbi drugim. Kdaj boste pa vi prišli na vrsto? Kdaj pa bo pravi čas za vas?

Meditacija- sedenje s samim seboj v tišini dela čudeže. Če vam ta način še ni blizu, si najdite za vas primerno vodeno meditacijo ali vizualizacijo na spletu ali pa prisluhnite mojih aktivacijam Trinajstih notranjih moči ljubezni (posamezne dele najdete na you tube, pod kanalom »CELOSTNO ZAŽIVI ŽIVLJENJE«. Za celotno 45 minutno vizualizacijo Aktivacij pa mi lahko pošljete elektronsko pošto in vam jih posredujem.)

Ogromno je načinov, metod in poti, da najdete svoj smisel. Najbolj preprosto in naravno pot sem vam opisala. Samo vi pa imate možnost izbire, kako se boste počutili in kako se boste odzvali na vaš trenutni izziv. Z razlogom ste tu, na tem mestu, pred tem izzivom in želim vam, da prepoznate bistvo, ki je očem nevidno (kot je rekel Mali Princ).

Čudovita gospa ste, polna potencialov in želim vam vse najboljše, predvsem pa da najdete sebe.

Alexandra Pi Bachel

Pozdravljeni! Pred priblizno letom in pol se je za vedno poslovila moja mami. Ker sva bili izredno povezani in druga drugi v veliko oporo pri vseh stvareh, je njen odhod zame se toliko veji sok. In kot da to se ne bi bilo dovolj, si je oce nekaj dni po pogrebu na spletu zacel iskati novo partnerico. Mene so te stvari tako vrgle iz tira, da mi je vse skupaj tezko dvojno - najprej izguba mami, potem pa se njegovi podvigi. Tri mesece po njeni smrti je nasel zensko in takoj zatem zacel nama z bratom vsakodnevno utrujati, kdaj jo bova spoznala, da bo prisla enkrat ziveti k nam in podobno. Ni pomagal ne miren pogovor, da naju to pač ne zanimain naj zadrži zase, ne jok in prepiri, ko me je spravil ob živce s ponavljajočimi predlogi za srečanja. Ko resnično nisem zmogla več in sem se bala vsakega pogovora, srečanja z njim že v kuhinji, na hodniku, sem pristala nakavo z njo. Zdela se mi je v redu, predvsem pa nevsiljiva ženska. Romanca je trajala še kakšne pol leta, ni hodila k nam, ni se kako drugače vsiljevala in počasi sem postala mirna. Ko se ga je naveličala, sta šla narazen in takoj zatem se je začelo na novo - neumorno iskanje nove. Zopet smo na začetku, sami prepiri, oče se odtujuje. Mene pa neizmerno skrbi - vozi jo tudi k namna vikend, jaz pa ne prenesem občutka, daneka tujka šarif po stvareh, ki jih je kupila, postavola, uredila moja mami. To semmu večkrat tudi povedalapa vednodobim servirano, da je vikend njegov. To je ze res, vendar sta ga kupila skupaj z mami, ampak ker je bil pisan nanj, nibil predmet zapuščine. Nisem materialist, ne prenesem pa, da bi se katera vtikala vnaše stvari,še huje, da bi ji oče kdaj karkoli zapisal ali pa bi po njem karkoli dobila. Po njem naj, na maminih žuljih pa ne bo sedela nobena. In tega me je tako preklemansko strah, da postanem nervozna čisto ob vsaki stvari, ki biimela lahko kakšno vezo znovo žensko, ki jo ima. Vem, da se zaradi sekiranja ne bo nič spremenilo, ne morem pa iz začaranega kroga. Morda imate zame kakšen nasvet, ker tako ne morem več naprej.

Spoštovani!

Povsem si lahko predstavljam, v kakšni stiski ste se znašli. Morda vam bom v nadaljevanju napisala kaj, kar niste pričakovali. Vsekakor pa srčno upam, da boste sprejeli nasvet z odprtim umom in poskušali zaradi sebe in svojega boljšega počutja pogledati na situacijo tudi z drugega zornega kota.

Iz prebranega ocenjujem, da ste še vedno močno v procesu žalovanja, morda je boljši izraz v procesu izgube. Za vas je mamina smrt velika izguba, s katero se po mojem mnenju niste še povsem soočili in jo sprejeli. Kaj bi si želela vaša mama? Da še vedno trpite in vztrajate v strahu in skrbeh ali poskušate najti ravnovesje v dani situaciji? Vaša mama je odšla samo fizično, vaši dragoceni spomini in prijetni občutki ljubezni pa ostajajo nedotaknjeni. Tega vam nihče ne more ne vzeti in ne nadomestiti. To je le vaše in edino vi veste, kaj in koliko ljubezni nosite v sebi.

Poskušajte razumeti, da vaš oče žaluje na svoj način. Poglejte nanj iz drugega zornega kota in videli boste ogromno bolečine, ki jo skriva. Ljudje se odzivamo na zelo različne načine, ki pa so v skladu z našo stopnjo zavesti. Nekateri se predajo alkoholu ali drugim drogam, drugi se zaprejo vase in zapadejo v psihotična stanja, tretji se »tolažijo« z drugimi partnerskimi odnosi (predvsem, ker jih je zelo strah samote in enostavno ne znajo živeti sami), četrti se soočijo z bolečino, gredo pogumno skozi proces žalovanja in nato sprejmejo smrt kot del življenjskega ciklusa in resnično hvaležni živijo naprej svoje življenje…

Svetujem vam, da si poiščete strokovno pomoč, kajti občutek mi pravi, da doživljate globoko stisko. Soočite se z njo in dovolite, da vam pri tem procesu pomagajo usposobljeni ljudje. Nekoč se boste enostavno morali soočiti z bolečino, kajti življenje vas ne bo pustilo, da bo šlo »mimo vas«. Zagotovo ste zelo dragoceni za človeštvo in nosite odgovornost, da se dobro počutite, ne glede na to, v kakšni situaciji se nahajate. S tem soustvarjate svojo prihodnost in vplivate na vaše najbližje.

Če želite, si za začetek pomagajte sami, z obilo iskrenosti in sočutja. Zastavite si vprašanje, kaj v resnici tiči zadaj za strahom, da bi oče imel drugo žensko?

Prav tako vam svetujem iskren pogovor z očetom, brez napadov in očitanj… povejte mu, kako se počutite, s kakšnimi čustvi se soočate in česa se bojite. Napad in očitanje vam bosta prinesla le še več priložnosti, kjer boste lahko izkušali omenjeno. Spremenite vibracijo in delovanje v sebi in posledično se bo spremenil vaš zunanji svet (v vašem primeru tudi odnos z očetom).

Lepo vas pozdravljam in vam želim vse dobro,
Alexandra Pi Bachel