Šege ob smrti, ki so nekoč povezovale družine, sosedstvo, vaške skupnosti, v vse bolj individualiziranem svetu počasi tonejo v pozabo. Toda postopne spremembe v pogrebni kulturi so se dogajale tudi v preteklih stoletjih in desetletjih; določene navade namreč izvirajo iz davne preteklosti, a se je do danes spremenila njihova razlaga. Šege ob smrti na Slovenskem je desetletja preučevala in o njih obširno pisala velika poznavalka ritualov v Sloveniji, etnologinja Helena Ložar - Podlogar. Da bi tistim, ki se s slovenskimi podeželskimi šegami ob smrti niste imeli priložnosti spoznati, približali tudi ta del slovenske kulture, smo se v tem prispevku odločili povzeti eno izmed njenih del.
V uvodu v članek »Šege ob smrti na slovenskem podeželju « Helena Ložar - Podlogar ugotavlja, da si pri šegah ob smrti »strah in slovo podajata roke« in da smrt, posebej neverniki, vidijo kot nesprejemljiv konec. Čeprav stari običaji počasi izginjajo, pa se ne briše pečat, ki so ga pustili na naši družbi. Na slovenskem smrt tako še vedno zbuja strah in bojazen, in – kakor trdimo v Zavodu Pogreb ni tabu – predvsem zato ostaja tabu. V strahu pred vrnitvijo duše umrlega, pred duhovi, demoni in njihovim zlim vplivom se velik del starih pogrebnih običajev osredotoča na dejanja, ki varujejo domače in okolico.
Običaji ob smrtni postelji
Da je nekdo hudo bolan ali na smrtni postelji, se je v vaških skupnostih hitro razvedelo. Navada je bila, da so se sosedje, prijatelji in družina v trenutkih, ko se je bolnikovo življenje iztekalo, zbirali na bolnikovem domu, da bi mu pokazali, da v boju ni sam, da so vse zamere odpuščene. S tem so umirajočemu lajšali smrt in mirili dušo – njegovo in svojo. Privedli so tudi duhovnika, da je umirajočega mazilil, mu odpustil grehe in mu prinesel sveto popotnico, tj. evharistijo pred prehodom v večno življenje. Kot opomin, da smrt prej ali slej potrka na vrata vsake hiše, so imeli na vsakem domu vnaprej pripravljene prte, križ, dva svečnika, posodo za »žegnano« vodo in posodo za olje. Vse to je morala skupaj z balo k hiši prinesi nevesta. 
Ko je človek na smrtni postelji preminil, so mu v znak spoštovanja (in tudi ker so verjeli, da bo kmalu preminil še nekdo, če mrlič gleda) zatisnili oči in zaprli usta. Ob tem Helena Ložar - Podlogar dodaja: »Preseneča nas, kako je živo tisto, kar tako radi imenujemo »vraževerje«, pri tem pa se ne moremo otresti občutka, da ljudje v moč dejanj resnično verjamejo, morda prav zato, ker se zdi smrt nekaj tako dokončnega, težko sprejemljivega in vendar neizogibnega.« Tako je smrti po starih navadah sledil cel kup obrambnih dejanj: zbuditi so morali živino, premešati žito, odpreti okno, pomesti smeti, izliti vodo iz posod, zagrniti ogledalo in ustaviti uro, da se rajnki ne bi mučil s štetjem ur in minut, ko bo moral za večno zapustiti domačo hišo. Kar je najpomembneje, po izročilu so morali pogasiti tudi ogenj, saj je, kakor pojasnjuje Helena Ložar - Podlogar, »ogenj živa stvar, prasketanje gorečega lesa pa se sliši tako, kakor da jočejo verne duše v vicah.« Faranom je smrt naznanilo zvonjenje cerkvenih zvonov, medtem ko so sorodnikom in prijateljem smrt naznanili svojci sami in jih ob isti priložnosti tudi povabili na pogreb. Po stari navadi so namreč na pogreb prišli le tisti, ki so bili povabljeni. Iz vsake hiše je vabilo veljalo za dva, če je umrl gospodar ali gospodinja, oziroma za enega, če je umrl otrok. Še danes tako obstajata nepisani pravili, da iz vsake hiše vsaj eden pride na pogreb in da vsakdo, ki je preminulega poznal – pa četudi je bil z njim sprt –, pride truplo kropit bodisi na dom bodisi v mrliško vežico.
Šege ob pripravah na pogreb
Po tem, ko so bili izvedeni vsi obrambni ukrepi, je bilo prvo delo po smrti umivanje mrtveca – iz higienskih razlogov in zato, da se ne bi hodil nazaj umivat – in oblačenje v njegovo najboljšo obleko. Marsikje so to delo opravljali sosedje, da se domači mrtvega ne bi dotikali. Sosedje so priskočili na pomoč tudi pri pripravi par, mrtvaškega odra, na katerega so po kopanju položili mrliča, z nogami obrnjenega proti vratom in rokami, ovitimi z rožnim vencem. Pare so postavili v osrednji prostor v hiši, v katerem se je največkrat nahajala tudi kmečka peč, ki je morala biti hladna, da truplo ne bi pričelo prehitro razpadati – kar je tudi praktični razlog gašenja ognja v hiši. Pred pare so postavili križ in dve goreči sveči, skodelico z blagoslovljeno vodo in kropilno vejico, obnje pa klopi, da so lahko domači in kropilci pri umrlem posedeli in ob njem bedeli.
Na podeželju, kjer je bila navada, da se pokojnika kropi zvečer, so kropilci pri mrliču ostali pozno v noč. Za umrlega in za duše v vicah so molili in peli cerkvene in mrliške pesmi, si pripovedovali zgodbe in se celo igrali razvedrilne igrice. Veselo razpoloženje na bedenju je namenjeno preminulemu, da ta ne bi mislil, da se sorodniki in znanci od njega ločujejo v žalosti. Obenem pa naj bi veselje človeka varovalo pred smrtjo, za katero so verovali, da je nalezljiva zlasti ponoči, ko človeka premaguje spanec. Vse, ki so bedeli ob pokojniku, so domači po navadi pogostili vsaj z žganjem in belim kruhom, kar je veljalo za zadnjo pokojnikovo pogostitev vseh bližnjih. Bel kruh je bil v začetku 20. stoletja sicer razkošje, ki so si ga lahko privoščili le premožni, in če revna družina ob smrti svojega člana ni imela za bel kruh, jim ga je prinesel premožnejši sosed (ki bi s podpiranjem revnih pridobil zasluge za lastno dušo). Nočno vasovanje je do danes skorajda povsem izginilo, pa tudi sicer je uvedba mrliških vežic našo kulturo precej oklestila tega dela šeg ob smrti.
Pogrebne navade
Mrliča so navadno pokopali tretji dan, in sicer v grob, ki so ga še na začetku prejšnjega stoletja izkopali sosedje ali pogrebci, tj. tisti vaščani, ki so nosili krsto. Pozneje so to navado opuščali, jame pa so kopali grobarji ali cerkovniki. Pogrebci so bili navadno štirje, in ker je to veljalo za čast, so bili to po navadi sosedje ali prijatelji. Iz spoštovanja do umrlega so bili »oblečeni […] v boljšo obleko, po možnosti črno, na rokavih so imeli žalne trakove, za poročene črne, za samske bele.« Iz hiše so pokojnega vedno nosili z nogami naprej, s krsto pa so v slovo prekrižali vse prage. Krsto so spustili na tla ob vaškem križu, najstarejši pogrebec pa se je v imenu umrlega poslovil in prosil odpuščanja za vse morebitne krivice. Na koncu so pogrebci pokojnika tudi zagrebli.
V času pogreba so tisti, ki se pogreba niso udeležili, poskrbeli za opravila v hiši: pospravili so pare, prezračili hišo, razmetali stole, oprali rjuhe in mrtvaške prte ter ponekod celo zažgali žimnico. Na pogostitev takoj po pogrebu, kakor je navada danes, so bili v tistem času večinoma povabljeni samo nosači. Večja pogostitev – sedmina ali osmina – za vse, ki so bili na pogrebu, pa je prišla na vrsto sedmi ali osmi dan po pogrebu, ko se je brala tudi črna maša zadušnica. Sedmina ali osmina je tako kot sklepno dejanje v slovesu pokojnika tudi zadnji ostanek staroslovanskih mrtvaških obredij pri nas. }
Prispevek napisala Katarina Cvikl, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3
