Zlata pravila udeležbe na pogrebu

Ob novici o smrti znanca ali bližnje osebe pomislimo tudi na to, da se bomo morali udeležiti pogrebne slovesnosti. Ta misel v nikomer ne zbuja veselja, prej dilemo: ali se moram pogreba res udeležiti? Da, prav je, da se ga.

Udeležba na pogrebu: da ali ne?

Čisto nihče ne poskakuje od sreče, ko izve, da se bo treba udeležiti pogrebne slovestnosti. Vendarle pa je pogreb eden izmed kulturnih obredov, s katerim se prej ali slej zaradi narave človeškega življenja sreča čisto vsak. Zagotovo se boste morali – če se še niste – nekoč udeležiti pogreba bližnje osebe, prijateljevih svojcev, sodelavca ali znanca. Ker je udeležba lepa gesta, predvsem pa gesta, ki lahko dobro vpliva tako na žalujoče kot na vas same, je prav, da se pogrebov oseb, ki smo jih osebno poznali, udeležimo, čeprav misel na to ni prijetna. Ponujamo vam nekaj koristnih nasvetov, ki vam morda nekoč olajšali obisk pogreba.

Prvo pravilo: bližnjim pokažite, da mislite nanje.

Če ste si bili s pokojnikom blizu, žalujete. Če vaš odnos ni bil tako tesen, lahko vseeno izrazite skrb in sočutje s tistimi, katerih odnos s pokojnikom je bil tesnejši. V obeh primerih je zaželeno in prav, da se pogreba udeležimo. V zagati se največkrat znajdemo, ko smo na strani tolažnikov; kaj naj rečem, da bo prav, in da jih še dodatno ne prizadenem? Ko razmišljamo o tem ter o žalosti in mislih na smrt, ki jih bo pogreb zbudil v nas, se zdi mnogo lažje, če pogreb pač preskočimo. To vam z najlepšimi nameni odsvetujemo. Zapomnite si: četudi izrečete le tri besede kot so “Žal mi je” in četudi vam je nerodno in so takšne tudi vaše besede, bo družina vesela, da ste bili tam. Dobro bo delo tudi vam. Že s svojo prisotnostjo boste pokazali, da vam ni vseeno. In to je tisto, kar žalujoči najbolj cenijo.

Alternativa udeležbi na pogrebu so primeri, ko smo s pokojnikovimi bližnjimi že sicer v stiku, smo jih osebno obiskali ali se z njimi pogovorili po telefonu. V kolikor se pogreba ne moremo ali nikakor ne želimo udeležiti, pa smo poznali pokojnika, je poleg obiska ali pogovora lepa gesta tudi sožalno pismo (še posebej, če je napisano lastnoročno) ali šopek žalnega cvetja. Pomembno je, da svojci pokojnika vedo, da jih imate v mislih.

Kadar ste v dvomih, oponašajte druge

Ko sprejmete odločitev, da boste pogreb le obiskali, je naslednja misel: kako naj se obnašam? Ne le, da različna verstva poznajo različne pogrebne običaje, tudi različne družine različno žalujejo ter častijo življenje pokojnika. Zato naj bo vaše vodilo: ko ne veste, kaj storiti, oponašajte druge. Sedite, ko sedejo ostali. Vstanite, ko vstanejo ostali. Poleg tega je lahko koristno, če nepoznane tradicije in običaje raziščete vnaprej, se pozanimate o poteku pogreba v določenem verstvu, zlasti če se pogreb odvija na kraju verskega pomena.

Preproste besede so dovolj

Ko je dejansko treba nekomu izreči sožalje, se nam lahko zazdi, da imamo zavezan jezik. Še posebej, če menimo, da si moramo z namenom izraza našega sožalja izmisliti nekaj super kreativnega. “Žal mi je za vašo izgubo”, “Moje (iskreno) sožalje” ali preprost “Žal mi je” in topel stisk roke ali objem povsem zadostujejo. Čeprav bodo tisti, ki so bili pokojniku najbližje te besede v času smrti slišali ničkolikokrat, to še ne pomeni, da so zato izgubile svoj pomen. V kolikor se nam še vedno zdi, da moramo dodati nekaj ‘več’, so primerne tudi iskrene in prijazne besede, na primer “Bila je res čudovita oseba/odlična prijateljica/navdihujoča učiteljica.” Prisrčno deluje tudi zgodba o vaši pozitivni izkušnji ali doživetju, ki ste ga delili s pokojnikom. Vendar bodite pozorni tudi na to, da se ne razgovorite preveč – verjetno niste edini, ki bi radi izrazili sožalje.

Po drugi strani se izogibajte raznih klišejskih izrazov, kot je “Še dobro, da ni trpela”. Čas smrti ni čas, ko bi si žalujoči želeli poslušati o ‘sreči’, ali o vaših občutkih. Zato ne omenjajte vaše žalosti in prizadetosti ali vaših preteklih izkušenj o spopadanju s smrtjo ljubljene osebe. To je čas, ko si največ pozornosti zaslužijo tisti, ki najbolj žalujejo, toda brez pretiranega pametovanja.

Ne počnite ničesar, kar bi vas spravilo v zadrego

Nihče od vas ne more zahtevati, da na pogrebu storite kaj, česar nočete ali kaj, kar bi vas spravilo v zadrego. Če ponazorim s primerom: pri nas je veliko pogrebov organiziranih v sklopu krščanske veroizpovedi, vendar se jih udeležuje tudi precej ljudi, ki ne pripadajo krščanski cerkvi. To seveda pomeni, da ob petju psalmov ali molitvi od vas nihče ne more zahtevati, da aktivno sodelujete. Odločitev o tem je zgolj in samo vaša.

Če pripravljate pogrebni govor, naj ta slavi življenje

Pogrebni govori lahko postanejo precej duhamorni. Vendar ni treba, da so takšni! Pravzaprav je v pogrebnih govorih priporočena določena mera humora in spominjanja na vesele dogodke. Pri tem imejte v mislih, da so v tem času ljudje čustveno zelo nestabilni in za to, da na obraz in v srce žalujočih privabimo nasmešek, lahko zadošča že zelo mil humor. Vsekakor ga uporabljajte s kančkom občutka in pazite, da ne bo preveč agresiven.

Ko se odločite, da bo pogrebni govor slavospev življenja in osebnosti preminule osebe, tej zgodbi sledite do konca, bodite to, kar ste, in izpostavite tiste stvari, ki bi jih izpostavili, če bi pripravljali govor za rojstni dan pokojnika. Humor in lepi spomini so lahko tudi učinkovito ‘zdravilo’ proti bolečini, ki jo čutimo ob izgubi. Obenem pa si zapomnite, da ni nikakršne potrebe, da življenje pokojnika olepšate in da ga predstavite kot ideal. Preprosto bodite iskreni. Tako si bodo preminulega vsi zapomnili takšnega, kot je bil.

Lahko pa se tudi zgodi, da nas smrt osebe pretrese do tolikšne mere, da preprosto ne najdemo besed, ki bi jih posvetili pokojniku. V tem primeru ni nič narobe, če si besede izposodimo od koga drugega; denimo od pokojnikovega najljubšega pesnika ali pisatelja, in preberemo del njegove najljubše pesmi ali romana. Tudi izposojene besede lahko skrivajo mnogo pomenov in z njihovo uporabo lahko počastimo tako življenje pokojnika kot prenesemo globoko in čutno sporočilo.

Če se bojite zajokati, se izogibajte vzpostavljanja očesnega kontakta

Nič ni narobe – prej celo obratno –, če na pogrebu jokamo. Toda to ne velja nujno tudi za govorca. Naporno je, ko govorimo o preminulem in ob tem zremo v žalostne, solzne obraze ostali udeležencev pogreba in zelo hitro lahko tudi sami zajokamo – kar pa za govorca seveda ni zaželeno. Nasvet, ki v tem primeru najbolj deluje, je, da se izogibate vzpostavljanja očesnega kontakta z ostalimi žalujočimi. Spremljajte svoje zapiske ali pa si nad glavami občinstva izberite točko, ki jo boste opazovali ves čas govora.

Na pogrebih ni absolutnega ‘prav’ in ‘narobe’

Navsezadnje pa se vam tudi kot govorcu lahko utrne kakšna solza. Lahko se zgodi, da sočutne besede preprosto ne gredo z jezika, ko svojcem pokojnika stiskate roke. Zapomnite si: nič ni narobe! Pogrebi so ena izmed redkih priložnosti, ko ni pomembno, kaj je absolutni ‘prav’ in kaj absolutni ‘narobe’. Kar je najpomembneje pri pogrebu, je naša prisotnost. Žalujemo na različne načine in v različnih časovnih okvirih. Zato je naše obnašanje ter vse ostalo drugotnega pomena. Samo bodite tam!

Vir:

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.