Deprecated: Methods with the same name as their class will not be constructors in a future version of PHP; wpfaqPaginate has a deprecated constructor in /home/c0pogreb/pogreb-ni-tabu.si/wp-content/plugins/wp-faq/vendors/class.paginate.php on line 3

Postavi vprašanje

Uporabi obrazec in postavi vprašanje

Fill in your email address

captcha

Please fill in the code in the image

Displaying 21 - 35 of 3512

Spoštovani, maja 2010 smo izvedeli, da ima mož raka.To je bil šok in je trajalo, da smo se sprijaznili. Hkrati je šlo moje podjetje v stečaj in sem ostala brez službe. Nakopičili so se tudi finančni problemi, vendar v ospredju vsega je bila moževa bolezen. Umrl je julija 2011. Imam 2 otroka, ki sta študenta. Hčera me dostikrat obtožuje da sem jaz kriva za njegovo smrt. Hčera je že nasploh težak tip. Vem, da je bila na očeta bolj navezana. Mislila sem,da bo vsaj zdaj bolj umirjena, ko je noseča, vendar imam občutek, da je še slabše. Jaz ne vidim nobenega smisla v življenu, nič me ne veseli, čeprav imam tudi sina, ki je zlata vreden. Zatekam se tudi v alkohol, ker se mi zdi da vsaj takrat mi je lažje čeprav vem, da to ni res saj je potem še hujše, ker še pride več žalosti.

Draga gospa,

včasih je res vse nakupu in izgleda, da huje ne more biti. Ampak je še vedno kaj...
Pogosto umiranje in smrt družinskega člana odzveneva podobno, kot če vržemo kamen v vodo in se krogi širijo daleč navzven. Vsak v vaši družini je umiranje in smrt vašega moža moral doživeti, preživeti in nekam umestiti, da lahko živi naprej.

Ne morem vedeti, za kaj vaša hčerka tako reagira, vendar vem, da je sedaj čas, še posebej, ker je noseča in mora, zaradi novega življenja v sebi zaključiti z očetovo smrtjo.

Mislim, da potrebujeta spravo, pogovor s pomočjo strokovnjaka, ki bi vama na konstruktiven način pomagal predelati vsebine, ki jih je sprožila smrt vašega moža.

Tudi vi sami potrebujete pomoč, saj kot veste, alkohol ni rešitev. Lahko greste po antidepresive k zdravniku, čeprav menim, da bi bilo najbolje, da greste nekajkrat na terapijo, da boste lahko zaključili z vsebinami teh težkih let.

Prosim, kontaktirajte me direktno na sabina.silc@siol.net, da vam tudi povem, kaj lahko sami naredite zase, saj obstajajo lažji načini žalovanja.

Vse dobro, Sabina

28.Novembra 2011 mi je umrl oče. Skozi dan se trudim da ne mislim o njem pa vendar, dokler ne pogledam njegove slike ali stvari ki bi me spominjala nanj je vse ok, potem pa se strem in jočem. ali bom lahko kdaj pogledala njegove slike in obiskala njegov grob ne da bi jokala, Anita

Seveda, draga Anita.

Oče je umrl šele nedavno in ne glede na to, ali ste smrt pričakovali, ali ne, jo je težko sprejeti zaradi njene dokončnosti.

Proces žalovanja ob izgubi bližnjega je obvezen. Nekateri ga sicer prestavijo, potlačijo, oblike so različne, vendar moramo vsi čeznje. Jokanje vam pomaga, da se nekoliko razbremenite, saj solze vsebujejo veliko kortizola - stresnega hormona. Tako lažje razmišljate in čustvujete. Zato se solzam ne upirajte.

Prišel bo dan, ko  boste nehali žalovati in boste sprejeli dejstvo, da očeta ni več z vami. Prišel bo dan, ko boste pozabili vse hudo, kar je povezano s spominom nanj.

Prišel bo dan, ko se boste veselili, da je oče bil, da sta skupaj prehodila del življenjske poti. Prišel bo dan, ko boste cenili vse dobro, kar vam je dal in kar vi sedaj lahko dajete naprej ljudem, ki jih imate radi.
Sabina

 

Pozdravljeni, imam prijatelja, ki mu je nedavno umrl oče. Zdi se mi, da se je ta začel obnašati čudno. Ima drugačen ton govora, v njem ni čutiti nič veselja, energije. Ali prijatelj žaluje? Občutek imam, da je popolnoma izgubil voljo do življenja. Kako mu lahko pomagamo? Noče govoriti o tem kaj razmišlja, kako se počuti. Hvala za nasvet.

Definitivno žaluje. Žalujemo na različne načine, tudi po spolu se naše žalovanje razlikuje... Moški včasih menijo, da morajo čez smrt bližnjega "po moško", kar koli že to je.

 Problem lahko nastane, ker tak moški(vašega prijatelja ne poznam), o izgubi ne govori, ne izraža čustev, ne procesira izgube v resnici, bolj vse to potlačuje.

Take vsebine porabijo veliko energije, po navadi je spanec( ko sanjamo predelujemo razne težave, spomine, travme) moten, lahkoga je premalo ali pa preveč, ni pa uravnotežen, zdravilen. Slabo spanje zadeve še poslabšuje, ker se tak človek po noči ne spočije, obnovi, ampak nasprotno , pridela dodatne stresne hormone. To pa še bolj krni življenjsko energijo, kar pa lahko človeka pahne v depresijo, saj je izguba bližnjega( tudi v primeru, koodnosi niso bili najboljši) zelo stresen dogodek za dušo in telo.

 Predlagam, da se s prijateljem o tem pogovorita, povejte mu, kako ga doživljate in ga vzpodbudite, da govori in žaluje. Velika verjetnost sicer je, da tega ne bo zmogel(sicer bi že do sedaj).  Glede na to, da je oče umrl pred kratkim, je vse še zelo sveže in gre , morda, le za začetno reakcijo.

Če bi se stanje nadaljevalo in poslabševalo, predlagam obisk psihoterapevta.

Lep dan

Svetuje Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.

10.julija 1012 ob 6:30 mi je umrl oče. V 35 dneh od diagnoze raka nas je zapustil. Zelo mi je težko. Bolečina je huda, mama pa še vedno ne more verjeti da ga ni.Kako lahko pomagam mami, ki živi sedaj sama in kar ne ve kako naprej?Damjan

Dragi Damjan,

res je hudo, da ste očeta tako nenadoma izgubili. Če bi umiral dalj časa in ob tem dolgo trpel, bi bilo na drug način hudo. Pri nenadni smrti se  je ob izgubi, ki je že tako težka, potrebno soočiti z vsem "preko noči", kar dodatno otežuje prebolevanje.

Oboje je neizogibno, smrt in prebolevanje. Od očetove smrti je šele nekaj dni in je zato bolečina še čisto sveža. Ničesar se ne da pohiteti, treba bo iti skozi. Predlagam, da se v družini pogovorite, kako boste to obdobje preživeli, saj vsak žaluje po svoje. Nekateri želijo družbe, drugi osame. Pogovorite se, kako si lahko stojite ob strani v čustvenem in tudi čisto funkcionalnem smislu. Naredite kratkoročni načrt, ki naj bo dnevno prilagodljiv potrebam vseh domačih. Ni še čas za dolgoročne plane. Čez nekaj mesecev pa se bo potrebno dogovoriti tudi o dolgotrajnejših rešivah posledic izgube očeta. Vendar je tudi takrat pomermbno, da boste že vsi pripravljeni na te spremembe.

V takih časih, je najpomembnejše, da družina stopi skupaj in se močneje poveže.

Lp

Sabina

Pred mesecem in pol sem nenadno izgubila sestro staro 14 let. V bolnišnici je bila zaradi slabega počutja (vsega 16 ur). Jaz imam 32 let in ne živim daleč od staršev. Ko smo skupaj se pogovarjamo o njej kot da bi bila še med nami, ampak jaz večkrat dobim občutek velike praznine, takrat jokam, se spominjam... Skratka jaz imam partnerja in nekako živim dalje, sestra ki je stara 20 let se zaitra v svoj svet, tako mati in oče. Nekako gremo skozi to kot da je pač to ritual, življenje-smrt. Bojim se zaradi tega, kako mama, oče in sestra to doživljajo, ko so še vedno v istem prostoru in še vedno ujeti v trenutek da je ONA še prisotna. Kako pomagati predvsem mami, saj sta bili onidve kot eno (zaradi bolezni sestre). Rada bi materi pomagala s kakšno pozitivno knjigo, saj že mesec in pol dela in gara samo da se ne ustavi in spominja. Hvala za odgovor.

Draga sestra,

nikoli nobena knjiga ne more potolažiti ob taki izgubi, saj branje  deluje bolj na možgane, kot na srce, da na kratko povem. Sestre pač ničesar ne more nadomestiti. In z ničemer se ne moremo zamotiti, da bi nam  to olajšalo.

Vendar pa pomaga, če v resnici, globoko vemo, da smo smrtni in da so naše poti le kratek čas vzporedne.

Pomaga tudi vera. Nobena specifična, ampak vedenje o neki višji sili in univerzalnihh zakonih. Skozi prizmo duhovnosti so stvari razumljivejše, jasnejše in sprejemljivejše.

Kljub rečenemu  pa lahko priporočim odlično knjigo Urške Lunder, Odprto srce, izkušnje in spoznanja ob umiranju in smrti, ker pripomore našemu lastnemu procesu dojemanja smrti, svoje ali naših bližnjih.

Sicer pa velja, da vse lažje prebolimo in predelamo, če smo skupaj.

Veliko se pogovarjajte, dajajte si medsebojno oporo.

Domačih ne silite v "boljše" načine žalovanja. Vsak ima svojega in svoj čas.

Svetuje Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.

Umrl mi je dedek. Umrl je v 24 urah, prej sploh ni bil nikoli bolan niti nič in še pred 1 dnevom se je veselil kako bo naslednji teden praznoval rojstni dan v krogu družine. vsi smo zelo šokirani in še zdaj tega ne dojamem, da je res odšel. najbolj mi je pa hudo to , da se nisem mogla posloviti od njega. vsak vikend smo hodili na obisk k njima, zadnji vikend pa se mi ni dalo iti, in še dva dni pred smrtjo sem ostala doma zaradi slabega počutja in ju nisem poklicala, kar sem ponavadi storila. strah me je da se nisva mogla posloviti. ne vem kako bomo živeli v prihodnje saj smo bili zelo navezani. strah me je prihodnosti in ne vem kako naj pomagam babici, da ji bo šlo bolje. kaj naj storim?

Predvsem je pomembno, da si dovolite "samo" žalovati zaradi izgube. Občutki krivde, ker dedka niste obiskali in strahu pred prihodnostjo, kako boste živeli so seveda normalni, vendar otežujejo žalovanje. Smrt je  normalna in obvezna in se redko napove. Ljudje živimo, kot da je nikoli ne bo in nismo pripravljeni nanjo, zato jo toliko težje sprejmemo. Sprejeti in predelati pa jo moramo, če želimo naprej živeti.Vsak mora to narediti sam v sebi.

Pomaga, da se imamo radi in si stojimo ob strani, kolikor si moremo. Pomaga, da sprejmemo smrt kot del vsakodnevnega življenja.

Vzemite si čas in se sedaj poslovite od dedka. Umirite se, preglejte vajino skupno življenje, obudite lepe in malo manj lepe spomine. Odpustite mu in od-pustite ga.

Pa tudi sebi.

To je pravo slovo in je pomembnjše, kot ono, ki ga niste opravili v živo.

Svetuje Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.
E: sabina.silc@siol.net | M: 040-224-903 

Pred dvema letoma izgubil sina, star je bil 7 let pravi sladkor. Sem oče im ne boste verjeli vsaki dan ga sanjam o njem.Večkrat sem hotel narediti samomor vendar me ustavi le ker še imam še enega ,star je 11 let.Star sem 38 let zdravje mi je začelo pešat ,po sinovi smrti me je dvakrat infachkt,mislim pregovor pravi leta celijo rane :meni več nemorejo,preveč mislim na njega.Z ženo se večinoma kregava mislim da nama zakon peša.Žal ne vem več naprej: oprostite SVETUJTE MI hvalaVlado

Vlado,

izguba otroka je verjetno najtežja stvar, ki se nam lahko zgodi v življenju. Vendar pa sami pravite, imate še enega, ki vas potrebuje, ženo in... SEBE!!!!!!!!!!!!!

Včasih smo deležni hudih preizkušenj v življenju in takrat moramo v njih najti smisel, jih razumeti, sprejeti, kot del življenja. Mislim, da bi bil vaš sine žalosten, če bi vedel, da je za seboj pustil družino v razsulu. In vesel bi bil, če bi se vzpostavili in nadaljevali z življenjem, ki vam je namenjeno.

Mislim, da ste zapadli v depresijo (to pa je, na kratko rečeno podrtje telesne nevrofiziologije). 

Nujno obiščite psihoterapevta, da vam pomaga.

 Čim prej!

 Tolikšno tpljenje je enostavno nepotrebno, sinka vam ne bo vrnilo. Ozdravitev pa lahko vam in vašim vrne življenje, zato , prosim ne odlašajte.

 Če ste blizu Domžal vas vabim k sebi , najdete me na www.sabinasilc.com

 

Objem,

Sabina

 Svetuje Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.

E: sabina.silc@siol.net | M: 040-224-903 | pon. – pet. med 14 – 15 h

Pred 3 dnevi sem zgubila oceta, starega komaj 46 let. Slo je zelo nahitro, v cetrtek je padel v nezavest, ugotovili so pok mozganske anevrizme in edem, nato pa so v ponedeljek ugotovili, da so zaradi pritiska odmrli mozgani. Vceraj so se mi je zacelo vrteti, oblivala me je vrocina, slabost, srce mi je bilo zelo hitro in malo me je zgrabila panika, da bom imela kak napad ali kaj podobnega. Stara sem 22 let, zdrava sicer, in me zanima, ali sem imela le napad panike, tesnobe ali je kaj narobe? Sicer sem edinka, z mamo sva ostali sami in zdi se mi, da njegove smrti sploh se nisem dobro dojela. Ne zelim, da bi bilo z mano kaj narobe, saj me mama potrebuje. Na nek nacin se tolazim, da je prisel njegov cas, vendar je tezko, ker je prislo tako nenadno in hitro, ker je bil tako mlad...

Ja, nenadne smrti nam spodnesejo noge. Edina tolažba pri njih je, da naš bližnji ni dolgo trpel. Ob takšnih dogodkih se globoko zavemo, da ni vse od nas odvisno in , da tudi z največ ljubezni in vloženega truda ni mogoče spremeniti usode.

Izgleda že tako, kot bi bil napad panike. Občutja so grozna, nevarno pa ni. Gre za to, da ste zaradi smrti očeta pridelali veliko stresne fiziologije, ki ste jo po tem na psihičnem področju doživeli kot napad. Posebno je to zato, ker še niste začeli procesa žalovanja, ki pa je nujen. Razumem, da želite biti močni, vendar je žalovanje nujen in naraven proces. Z jokom izločimo ogromno stresnih hormonov in nam je (malo) lažje.

V zadnjem času se (spet) ogromno govori o blagodejnem vplivu duhovnosti na naše življenje in tudi na žalovanje.

Takih smrti ni mogoče RAZUMETI, lahko pa jih SPREJMEMO, če se povežemo z višjo silo.

Vse dobro,

Svetuje Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.

E: sabina.silc@siol.net | M: 040-224-903 pon. – pet. med 14 – 15 h

Spoštovani! Junija letos je umrl moj partner in oče najinih otrok. Sin, ki je star 7 let noče v šolo, ker pravi, da me pogreša, noče se igrati s sošolci, ne vklopi se niti med druge otroke s katerimi se je lansko leto odlično razumel. Noče tudi k nobenemu krožku, če pa že gre, ga pogosto zapusti sredi ure in potem prosi učiteljico za telefon, da pokliče naj ga nekdo pride iskat.Zjutraj ga peljem v šolo uro pred začetkom pouka, stari starši pa ga gredo iskati takoj po koncu pouka in potem počaka name pri njih. Drugače ne gre, saj imam službo.Pravi, da ves čas samo premišljuje, če bomo prišli po njega res takoj po pouku. Naj poudarim, da res vedno pride stara mama po njega ob točno dogovorjeni uri, celo par minut prej, nikoli še ni zamudila. Vedno tudi zvečer zapiševa, kdaj naj drug dan pride stara mama po njega in zjutraj tudi preveriva, če drži ta ura. Dosledno se držimo dogovorjenega, pa še vedno ni nič boljše. Je pa situacija čisto drugačna, če sem jaz zraven ali pa kdo od starih staršev. Takrat pa je normalno družaben, se igra, smeji,... in to z istimi otroki, s katerimi je tudi skupaj v šoli. Pravi, da me v šoli preveč pogreša in da se zato ne more igrati.Prosim vas za kakšen pameten nasvet kaj storiti, ker res nimam več idej kaj naj. Zdi se mi, da noben pogovor več ne pomaga.Najlepša hvala že vnaprej

Fantek se očitno boji, da bo izgubil še vas, saj ne more doumeti, kam je naenkrat izginil oče. Gre za normalno reakcijo otroka v taki situaciji, ki bo tudi izzvenela, saj je bil do sedaj dobro vživljen v življenje izven družine.

Pomagalo bo, če se z njim veliko pogovarjhate, o smrti, o očetu, o tem, da vsi umremo in mu pomagate najti smisel v tem. To je težko, ker sami žalujete. Psihologi znamo v takih situacijah dobro pomagati. Predlagam, da ga peljete k dobremu psihologu, ki mu bo pomagal odžalovati preko lutk, risb, zgodb.

V Ljubljani so taki v Svetovalnem centru na Gotski ulici, če ste od kod drugod, jih poiščite v bližini vašega kraja. Tisti, ki znajo uporabljati tapkanje (samopomočne energijske pristope), otroke naučijo te tehnike s pomočjo Tip tapa, lutke-polža, ki jo otrok uporablja, ko je v stiski.

O tem več preberite na www.sabinasilc.com , Moji članki in Otroški kotiček.

Vse dobro

Svetuje Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.
E: sabina.silc@siol.net 

Izredno me zanima ali je žalovanje kaj v povezavi z egocentrom!ali žalujejo dlje tisti ,ki želijo imeti ob sebi to osebo ,ki je ni več:ker ga je imela rada in mu dodajala sij na ogledalo samopodobe?Prav tako me bega izgled človeka,ki ne potoči nobene solze ,malo ali nič ne govori o pokojniku?Se mi zdi ,da taki ljudje potrebujejo posebno terapijo,saj so vse ponotranjili?Na pogrebu bi morali biti strokovnjaki, bi pomagali ne pa ,da ljudje padajo v nezavest,jim je slabo ...šok za srce..preizkušnja za posameznika!!

Žalovanje oziroma čustveno predelovanje izgube po smrti je individualen proces, zato ne moremo reči, koliko časa naj bi ljudje žalovali, prav tako ne moremo presojati in obsojati ljudi, ki svojih čustev ne izražajo tako kot ostali v nekih časovnih okvirjih. Mislim pa, da vaša vprašanja govorijo o točno določenem tipu ljudi, za katere je značilen egoizem in egocentrizem. Takim ljudem je na prvem mestu zadovoljevanje svojih potreb (ki ga terjajo od sebe v obliki zahtevnosti, perfekcionizma, visokih zahtev in od drugih), do drugih ljudi so nesočutni, arogantni, sebe pa dojemajo kot superiorne, sposobne ljudi. Svet drugih jih ne zanima, razen z vidika zadovoljevanja svojih potreb, ko so čustveno lačni ali potrebujejo potrditve, da so dobri, sposobni, pametni in tako dalje. Ko jim okolica to da, se znova povzdignejo nad njo. V zgodnjih letih so se naučili, da so lahko samozadostni, ker niso izkusili prave ljubeni in stika s starši in jo zato tudi kot odrasli ne znajo dati, ne partnerju, ne otrokom. Da so ob starših čustveno preživeli, so si zgradili lažno, pretirano pozitivno, sijočo samopodobo in se oddaljili od ljudi, saj jim je bila bližina v družini preveč nevarna. Ali pa so mu sijočo samopodobo zgradili starši, ne da bi ga sploh kdaj resnično začutili, zlasti v njegovih stiskah in strahovih. Zrasli so v odrasle, ki sebe doživljajo kot superiorne in ki se nikoli popolnoma ne navežejo na neko osebo.
Ko zgoraj opisanemu tipu ljudi umre ljubljena oseba, na primer žena, izgubi ključno osebo, ki je dajala sij njegovi samopodobi, kot ste se sami izrazili. Sijal se je s pomočjo pohval o njegovi sposobnosti, talentih, nadarjenosti, pameti, spretnostih, lepoti, zanj je skrbela, ga negovala in razvajala. Občutek je enak, kot da ga je zapustila skrbeča in ljubeča mama. Zato je jezen nanjo, kako je lahko to storila in ali ne vidi, da jo potrebuje. Povleče se v svoj svet, v katerem postane drugim nedostopen, sam sebi pa obljubi, da bolečine ne bo čutil (tudi če je tam), kaj šele izražal. Kajti čutiti in pokazati ranljivost zanj pomeni nekaj zelo nevarnega. Tako vase zaklene solze, žalost, strah, osamljenost in navzven deluje zelo hladen, brezbrižen in neprizadet, ko da se smrt sploh ni zgodila. Kar čuti, je najverjetneje jeza do umrlega, ki ga je zapustil in mu zamera ne pusti, da bi govoril o umrli osebi.
Verjamem, da vas ta oseba zelo jezi, ker ne kaže čustev ob izgubi bližnjega, ostali pa mislijo, da bi jih moral. Upam, da bo moja razlaga pripomogla k razumevanju čustvenega sveta in zgodovine osebe, katere razlaga vedenja in čustvovanja vas zanima.

Svetuje Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psihologinja, spec. zakonske in družinske terapije.
E: ana@anarazume.me | M: 031-512-531 

 

Spoštovani!Prejšnji teden smo nesrečno izgubili našo drago učenko, sošolko in prijateljico. Stara je bila komaj 14 let. Mene kot zaposleno v šoli, je dogodek zelo pretresel, ker se je zgodilo iznenada - zastoj srca. Sprašujem se, če bi morali še kaj storiti za ostale otroke, sošolke, sošolce, prijatelje, ki jih je dogodek zelo pretresel. Menite, da bi morali v šolo povabiti kakšnega strokovnjaka, da bi se z otroki pogovoril'? Hvala za odgovor,Nataša

Pozdravljeni! 

Najprej iskreno sožalje vsem, ki čutite izgubo mladega življenja.
Verjamem, da je nenadna smrt pretresla celo skupnost, v kateri je dekle živelo, dotaknilo pa se je tudi ogromno ljudi po Sloveniji.
 
Sprašujete, kaj bi morali narediti za otroke, sošolce, ki so pretreseni. 
 
Najprej jim je treba omogočiti slovo od sošolke, prijateljice, najbolje na razredni uri. Ker se otroci in mladostniki radi izražajo skozi pisma, pesmi, izdelke, slike, jih lahko povabite, da čustva ob slovesu prelijejo v nek izdelek  in da te stvari ali shranite, nesete družini dekleta, na njen grob, skratka, da naredijo, izdelajo nekaj, kar bo izražalo njihova čustva do izgubljene osebe. Kajti slovo je pomemben del, da se proces žalovanja sploh lahko začne. Omogočite jim ga.
 
Mladim ljudem, ki se s smrtjo še niso velikokrat srečali in so v letih, je dobro povedati, da si vzamejo čas, da žalujejo za izgubljeno sošolko, prijateljico... v njihovem življenju, vsak na svoj način, vsak s svojim tempom. Tu ni pravil, kako je treba ali kako je prav žalovati in koliko časa, ampak gre vsak človek skozi svoj proces žalovanja, ki je edinstven. Vsa čustva so legitimna: od žalosti, strahu, jeze in tako naprej. Tudi to, kadar učitelji pokažete svojo ranljivost,  učencem odleže. Da v tem niso sami, da je hudo mnogo ljudem...
 
Povedati jim je treba tudi, da je žalovanj proces in da gredo v tem procesu vsi ljudje skozi univerzalne faze žalovanja: od šoka do zanikanja, jeze, žalosti in sprejetja, ker se lahko (oziroma se bodo) sprašujejo, kaj se z njimi dogaja, ko en dan žalovanja čutijo žalost, drugi pa na primer jezo. Gre za normalen proces ob boleči izgubi.
 
Učitelji lahko na urah poskrbite za to, da ta čas namenite kontinuiranim pogovorom s celim razredom, da ne bodo imeli učenci občutka, da se je smrt zgodila, vse pretresla in da gredo čez nekaj dni vaša življenja preprosto naprej, smrt pa se pusti nekje v preteklosti. Da, saj življenja gredo naprej, ampak odnos ljudi  do tega dekleta bo nekaj, kar bo kljub njeni smrti še vedno trajalo. To pomeni, da bo v vaših mislih in mislih učencev dekle prisotno, morda za celo življenje. Da učenci vedo, da se s smrtjo njihov odnos s sošolko ali prijateljico ni končal, ampak le spremenil. In da je na nek način ona še vedno prisotna med njimi, vami (preko odnosa) in da se jo skupaj na urah spominjate.
 
Če se šola odloči povabiti strokovnjaka, naj bo ta dogodek organiziran v manjših izkustvenih skupinah, v katerih se bodo učenci počutili varno, da se bodo lahko izrazili.
 
Svetuje Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psihologinja, spec. zakonske in družinske terapije.
E: ana@anarazume.me | M: 031-512-531 

Imam 21 let. Pred 7 dni je umrla mati. Bila je bolna od raka že 5 let. Večkrat sem se morala soočiti s tem, da bo lahko umrla, ampak nikoli nisem mislila, da se bo res to zgodilo, ker je imela le 50 let. V zadnjem času sem bila vedno z njo, upala sem do zadnjega trenutka, da se bo zgodil čudež in se bo pozdravila. Ona ni vedla da se konec bliža, je pa slišala zdravnike kaj so govorili glede njene bolezni. Imela je zavest do samega konca in me je spraševala, koliko dni ji je še ostalo. Njenega pogleda, kot da išče pomoč, ne morem pozabit. Sprašujem se ali bi mogoče bilo bolje, če bi ona vedla, da bo umrla, ker se mi zdi, da ni bila pripravljena soočiti se s tem. In tega nikakor ne bi sprejela. Ne vem, kaj bi bilo bolje in me to zares boli. To, da je umrla sem nekako morda sprejela, sedaj pa me mučijo druge stvari. Izgubila sem voljo za življenja. Vse vidim tako črno. Nimam volje dokončati študij,nimam več ambicij, motivacije. Razmišljam o tem, zakaj je takšno življenje, zakaj živimo, kaj je bistvo. Ne verjamem v posmrtno življenje in mi je še bolj težko. Ne vem kako naj nadaljujem, kje naj najdem smisel ali neko vodilo. Vse mi zgleda tako prazno...

Spoštovani, 

hvala za vašo pismo. Moje sožalje ob izgubi vaše mame, ki je še povsem sveža. Povsem razumljivo je, da težko razumete, kako ste lahko izgubili mamo, ki je imela šele 50 let in ki je bila povrh vsega dobra oseba, kot pišete o njej. Ne glede na to, v katerem življenjskem obdobju smo, smo na nek način vedno otroci, ko izgubimo starša ali starše. Vi ste stari 21 let, študirate, pred vami je še ogromno življenjskih izzivov ter ciljev. Povsem normalno je, da žalujete za mamo in za vsemi priložnostmi, ki jih ne boste mogli deliti z njo, čeprav ste še do nedavnega, kot pišete, upali, da se bo pozdravila.

Upanje do samega konca, da se bo bolezen bližnjega pozdravila ali vsaj izboljšala, sploh ni neobičajno. Pogosto upamo tudi, ko se racionalno zavedamo, da je možnosti za ozdravitev malo ali da jih celo ni. Tako kot vi, je upala tudi vaša mama. Vendar pa se je gotovo obenem tudi zavedala, da se njeno zdravstveno stanje slabša, saj je o tem slišala govoriti zdravnike, prav tako je vas, ki ste med njenimi najbližjimi, spraševala, kako dolgo bo še živela. Niste ji odgovorili, ker je prvič na to vprašanje težko odgovoriti, še posebej svojcu, in drugič, ker ste se bali, da bi jo to prizadelo, saj ste ocenili, da na to ni dovolj pripravljena. Ste pa ji po drugi strani izkazovali veliko podpore, saj ste bili v zadnjem obdobju življenja ves čas prisotni ob njej, kar ji je gotovo veliko pomenilo.

Sedaj, ko je do izgube prišlo, se sprašujete, ali ste ravnali prav in ali bi morda morali drugače, torej se z njo odkrito pogovoriti o tem, kaj jo čaka. Toda iz napisanega sklepam, da tudi vi niste bili pripravljeni na mamino slabšanje bolezni in posledice, ki jih je to prineslo. Obenem ste želeli že tako prizadeto mamo zaščititi pred slabo novico, ki bi jo lahko dodatno prizadela in ji celo otežila čas, ki ji je preostal. Vprašanja, kot so vaša, so pričakovan del procesa žalovanja.

Tudi občutki brezvoljnosti, črnogledosti, praznine, nesmisla, ki jih omenjate, so del procesa žalovanja. Žalovanje z vsemi težkimi in bolečimi čustvi je normalen odziv na izgubo osebe, ki jo imamo radi. V tako zgodnjem času po mamini smrti je pomembno, da do sebe niste preveč zahtevni. Morda bo kak izpit na fakulteti moral za določen čas počakati, da si čustveno in telesno dovolj opomorete oziroma ponovno začutite, da ste zmožni slediti svojim zastavljenim ciljem. 

Če pa bi se občutki brezvoljnosti in pesimizma nadaljevali do takšne mere, da bi ob tem začeli izrazito opuščati pomembne vsakodnevne dejavnosti oziroma bi vas to izrazito omejevalo v življenju, bi bilo smiselno, da se dogovorite za razgovor s strokovnjakom, ki bo ocenil, ali potrebujete dodatno pomoč.

Čeprav ne verjamete v posmrtno življenje, imate morda druge poglede na življenje in tudi na smrt, čeprav o tem doslej niste razmišljali. Žalovanje je priložnost tudi za to, da spoznamo sebe v odnosu do vprašanj življenja in smrti. 

Zaenkrat je pomembno, da imate ob sebi ljudi, ki vam v tem težkem času stojijo ob strani. Pomembno je tudi, da si dovolite vsaj misel, da boste sčasoma morda lahko ponovno začeli upati v življenje.

Vse dobro vam želim, lep pozdrav, 

dr. Anja Simonič, klinična psihologinja, Klinika Golnik

Svetuje: dr. Anja Simonič, univ.dipl.psih., specialistka klinične psihologije, zaposlena v Kliniki Golnik
E: anja.simonic@klinika-golnik.si

Pred kratkim je umrla fantova sorodnica, ki ni imela otrok, zato sva s fantom več let prevzemala skrb zanjo-bila sva glavna, zanesljiva "pomagača". Mislila sem, da nisem tako navezana nanjo, sedaj pa se mi dogaja odklop, odklopim se iz okolice v svoje misli, čustva, ponoči sanjam, bluzim, ne spim, kar na jok mi gre skos. Čudna-otročja sem sama sebi, govorim si, pa kaj ti je, sej ni bila ožja, sej ti ni umrl fant ali pa starši, sej si znala met distanco, itd....Sprašujem se, če je možno, da me je izguba pripeljala do takega občutka, čeprav ni moja sorodnica, saj prej, ko je bila še živa, se nisem zavedala takšne povezanosti in kar ne morem verjeti, da se me je tako dotaknilo. Mogoče zopet od sebe pričakujem preveč in se čudim, če sem res od tega tako odpovedala v teh dneh...hvala. Lp,

Pozdravljeni!

Če ste s srcem skrbeli zanjo in vama je bilo resnično mar, kako se počuti in kako ji lahko pomagata, potem je povsem »normalno«, da ste se navezali nanjo. Predvsem če ste to skrb opravljali več let… stalno ponavljanje ustvari navado.

V resnici nas vedno vodi podzavest, saj upravlja kar z več kot 90 %. Težko je oceniti na pamet, kakšne spomine imate vse zapisane v shrambi vaših spominov. Samo ugibam lahko, kaj se dogaja z vami, zato vam bom poskusila razložiti na preprostem primeru: lahko da podoživljate izgubo iz svojega otroštva, ki nikakor ni bila za odraslega človeka omembe vredna izguba, za otroka pa je izgubljeni medvedek lahko ustvaril travmo in če se niste soočili z njo, je še vedno tam, v vas, v vaši shrambi spominov in se aktivira ob določenem dogodku. In se bo vedno znova zbujala, tudi v najbolj nemogočih okoliščinah, na nemogoče načine, vse dotlej, dokler se ne soočite s čustveno blokado in jo preobrazite.

Vsaka izguba (subjekta ali objekta, ki je NAM veliko pomenil-a in smo bili navezani nanj-o) je izguba in nemogoče jo je meriti in se primerjati z drugimi, v smislu, čigava izguba je večja, močnejša, težja ip. Tako je tudi nemogoče oceniti, da je izguba krvnega sorodnika upravičeno večja, težja… Izguba je izguba in vsak posameznik jo doživlja po svojih notranjih vodilih, na katere zavestno skorajda nima vpliva ali pregleda.

Lahko da vam bo pomagal pogovor z njo v mislih (posebno svetujem, v kolikor se niste uspeli posloviti od nje). Povejte ji kar mislite, izrazite kar čutite in se simbolično poslovite od nje na svoj način. Poslušajte sebe in svoj občutek. Pustite, da »gre«.

Če si ne boste znali pomagati, se mi lahko javite in z veseljem bom naredila vse, kar je v moji moči, da vam pomagam.

Želim vam vse dobro,

Alexandra Pi Bachel

Displaying 21 - 35 of 3512