Spremembe zakona o darovanju organov in tkiv

O tem, kako je področje darovanja organov in tkiv tako za časa življenja kot po smrti trenutno urejeno pri nas, smo že pisali (Darovanje organov in tkiv po smrti). V tem trenutku pa je v pripravi sprememba zakonodaje, s katero bi lahko vsi državljani Republike Slovenije postali potencialni darovalci organov po smrti.

Potrebe po darovanju organov so tako velike, da bistveno presegajo število dejansko opravljenih transplantacijskih posegov. To veliko nesorazmerje med potrebami po presaditvi organov in razpoložljivostjo organov je treba zmanjšati z motiviranjem ljudi, da svoje organe darujejo po svoji smrti. Eden izmed ukrepov je lahko sprememba zakona, ki jo je predlagal državni svetnik Peter Požun. Kot zastopnik interesov zdravstva je po več strokovnih posvetih  začel iniciativo, da se Zakon o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljena iz leta 2000 spremeni tako, da bi bili vsi državljani Republike Slovenije – ki ne bi izrecno zahtevali nasprotnega – potencialni darovalci organov po smrti.

Odbor za zdravstvo Državnega zbora že sicer pripravlja spremembe omenjenega zakona, saj je treba nacionalno zakonodajo na tem področju uskladiti z direktivami Evropske unije. Obenem pa bi lahko zakon naredili tudi bolj prijazen transplantacijski dejavnosti. Predlog o uvedbi t. i. domnevne privolitve po besedah direktorice Slovenija Transplanta Danice Avsec dejansko pomeni, da bi se vsakega posameznika smatralo za darovalca organov v primeru smrti, razen če se jasno in nedvoumno izreče proti temu.

Takšna ureditev ni nobena novost; poznajo jo v Avstriji, Belgiji, na Češkem ter na sosednjem Hrvaškem. Po njihovih izkušnjah se je razpoložljivost organov povečala za okoli petino. Zakaj potrebujemo novo ureditev? Na zavodu Slovenija Transplant, osrednji ustanovi, ki v Sloveniji skrbi za transplantacijsko dejavnost, menijo, da je v obstoječem sistemu veliko prostora za izboljšave. Največja težava je že omenjeno premajhno število darovalcev. Bolniki na organe v povprečju čakajo dve leti in pol. Pri nas je darovalcev trenutno letno okoli 14 ali 15 na milijon prebivalcev, cilj pa je denimo 30 darovalcev letno na milijon prebivalcev. Največ težav imamo v pri urgentnih primerih – do sedaj Slovenija v teh primerih niti enega darovanega organa ni dobila znotraj države. Takrat se zanašamo na evropsko mrežo Eurotransplant, zaradi česar imamo večjo možnost pridobiti ustreznega darovalca.

Z vprašanjem pomanjkanja organov je sicer povezano tudi vprašanje osveščenosti Slovencev o darovanju organov. Za to področje smo še premalo občutljivi, saj je osveščenost tako glede postopkov kot o pomenu darovanja in presaditev organov slaba – v javnosti kot tudi med zdravniki. Področje transplantacije namreč ni vključeno niti v študijske programe slovenskih medicinskih fakultet.

Kakšen bi bil nov postopek za darovanje organov

Sprememba zakona bi pomenila spremembo sistema tako, da bi ta deloval na nasprotnem principu kot obstoječi. Sedaj je namreč treba izpolniti poseben obrazec in pridobiti kartico darovalca. Ta podatek je lahko zapisan tudi na naši kartici zdravstvenega zavarovanja. Namesto zapisovanja želja tistih, ki želijo postati darovalci, bi v skladu z novim zakonom osebni zdravniki v sistem preko novih kartic zdravstvenega zavarovanja vpisovali tiste, ki darovalci ne želijo biti. To pomeni olajšanje postopka, kajti po trenutnih podatkih ljudje pogosto želijo postati darovalci organov, a – ko izvedo, da je za to potreben določen postopek in izpolnjevanje posebnega obrazca – pogosto odvrnejo, da se s tem nimajo časa ukvarjati. Poleg tega se v obstoječem sistemu preverja volja svojcev, ali dovolijo odvzem organov umrlega bližnjega, po novem pa bi se upoštevala volja umrlega.

Nasprotna mnenja

Seveda se je že razvnela debata tistih nejevernih Tomažev, ki dvomijo v pravičnost predlaganega sistema. Na spletnih forum lahko beremo o mnenjih ljudi, ki pravijo, da bi tak sistem služil zgolj politični eliti. Zakaj in kako? Zdravstvo naj nam v primeru, ko bi organ ali tkivo potreboval kakšen vplivnež, ne bi nudilo ustrezne oskrbe. Šlo bi torej za kršenje temeljne človekove pravice, tj. pravice do življenja, saj naj bi nas pustili umreti, da bi lahko potreben organ ali tkivo še pravočasno dobil tisti, ki ima dovolj vpliva in čigar življenje je očitno pomembnejše od našega.

Predlagatelji zakona menijo ravno obratno – namreč, da bo sistem s predlaganimi spremembami postal še bolj zatesnjen, saj se ne bo vnaprej vedelo, kdo je darovalec (sedaj so imeli darovalci s seboj kartice darovalcev). V kolikor bi bile spremembe zakona sprejete, bi predlagatelji z zakonom uvedli tudi t. i. pojasnilni zagovor. Slednjega bi zdravnik opravil s svojci, jim pojasnil razlog smrti in v kolikor bi ti utemeljili nasprotovanje umrlega odvzemu organov, se le-ta ne bi opravil.

Za kaj torej gre v tem primeru – za kršenje naših temeljnih človekovih pravic ali za željo po zmanjšanju čakalnih vrst pri presaditvah organov in tkiv ter s tem izboljšanje življenj mnogih? Gre tudi za vas – kakšno je vaše stališče?

Viri:

• www.siol.net
• www.rtvslo.si

Oglasi