Fotoreportaža z Balija: veselje ob smrti bližnjega, 2. del

Na Baliju so ljudje organizirani v skupnosti, imenovane banjar, ki jih sestavlja od tristo do šesto ljudi, ti pa se združujejo v vaseh. Vsak banjar ima tri templje, od katerih enega uporabljajo za upepelitve.Največje skupnosti na Baliju so kraljevine, in čeprav kralji niso več vladarji, so predniki in kraljevska kri zelo pomembni.

Po smrti vsa vas pomaga pri pripravah na upepelitev. Truplo položijo v posebno hišo, kjer umrlega umijejo in pripravijo. Umrlemu še naprej pripravljajo in ponudijo obroke, kakor da bi bil še živ. Okrog telesa in vhoda v hišo razpostavijo luči, ki druge obveščajo o smrti v družini, hkrati pa pomagajo duši umrlega pri prehodu in so namenjene ohranjanju spomina na mrtvega.

Po smrti vsa vas pomaga pri pripravah na upepelitev.

Pravi dan za upepelitev določi duhovnik, najpogosteje je to avgusta. Do takrat truplo pokopljejo, kosti pa nekaj dni pred upepelitvijo izkopljejo in položijo v poseben prostor v templju. Ves teden pred upepelitvijo drugi člani skupnosti prinašajo darove družini umrlega, družina pa vsem pripravlja hrano in jih zabava z glasbo tradicionalnega orkestra gamelan. Medtem na dvorišču pripravijo bika, ki bo zadnja postaja umrlega. Narejen je iz bambusa in pokrit z blagom ter bogato okrašen. Biki se razlikujejo tudi po barvi: bel je dovoljen samo svetim osebam, duhovnikom, drugim je dovoljena uporaba črnega.

Večer pred upepelitvijo družina prinese sveto vodo iz templja, s katero pripravijo truplo ali kosti in jo uporabljajo tudi pozneje pri slovesnosti. Umrlemu pripravijo nosilnico, ki je namenjena prenosu pokojnika do kraja upepelitve. Nosilnica oziroma stolp je lahko visoka od enega do sedem metrov, za kraljevo rodbino pa so tudi višje, visoke petnajst ali več metrov.

Večer pred upepelitvijo družina prinese sveto vodo iz templja, s katero pripravijo truplo ali kosti in jo uporabljajo tudi pozneje pri slovesnosti.

Na dan upepelitve umrlega položijo v krsto, ki jo postavijo na nosilnico. Tako nosilnico oziroma stolp in bika ali zaboj oziroma krsto moški člani skupnosti nesejo v sprevodu do templja, kjer bo potekala upepelitev. Sprevod dela zavoje, moški pa nosilnico in bika tresejo, obračajo in se z njimi vrtijo, da bi zmedli zle duhove in jim preprečili, da bi našli pot do družine. Ves čas sprevod škropijo s sveto vodo. Ženske na glavah nosijo posode z darovi.

Ko prispejo do kraja za upepelitve pred templjem, prestavijo truplo z nosilnice v bika. Dodajo vse mogoče daritve in osebne predmete umrlega, duhovnik pa medtem moli. Ko je vse pripravljeno, prižgejo ogenj, ki upepeli vse – truplo, konstrukcijo, daritve. Kot gorivo uporabijo bencin. Za primer, da kakšen del ne zagori najbolje, imajo pripravljene debele in votle bambusove palice. V njih je bencin, s katerim polijejo posamezne dele, da bolje gorijo. Družine se razporedijo okoli ognja, na tla položijo odeje in iz košar vzamejo hrano in pijačo. Ko se ogenj poleže, pepel ohladijo z vodo, družinski člani pa iz pepela izbrskajo kovance in ostanke kosti. Ves ta čas duhovnik zvoni in moli, da bi pomagal duši pri prehodu. Pepel in ostanke kosti zberejo in položijo v žare, ki jih razdelijo med družinske člane, da jih postavijo v družinske templje znotraj hiš. Del pepela naslednji dan ob novi slovesnosti vržejo v morje, ki predstavlja končno ločitev duše od telesa. Nekaj pa ga pozneje odnesejo tudi v najpomembnejše templje na Baliju.

Slovesna upepelitev na Baliju je med najbolj znanimi obredi, ki upoštevajo starodavno tradicijo, in se izvaja že več kakor tisoč let.

Morda se nam zdi čudno, vendar se Balijci najbolj zabavajo prav pri upepelitvi umrlih. Slovesnost je priložnost za veselje, in ne za žalovanje, saj predstavlja uresničitev njihovih najsvetejših dolžnosti – upepelitev teles umrlih, da osvobodijo njihove duše in jih omogočijo prehod v višji svet, da se lahko prerodijo v boljša bitja.

Slovesna upepelitev na Baliju je med najbolj znanimi obredi, ki upoštevajo starodavno tradicijo, in se izvaja že več kakor tisoč let. Edino, kar se je spremenilo, je to, da žene umrlih ne skočijo več v ogenj.

Reportažo pripravil: Milan Simčič, Fotoučilnica (www.fotoucilnica.com)
Fotografije: Milan Simčič

Reportaža je bila objavljena v reviji Pogreb ni tabu, št. 1, 2012.

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.