Mesec avgust je na Baliju rezerviran za posebne obrede, s katerimi se na svoj način poslovijo od umrlih svojcev. Za lažje razumevanje celotnega obreda najprej poglejmo, kaj o tem pravita njihova kultura in hindujska vera.
Letos poleti se je naša družina odpravila na prostovoljno delo na Bali. V učnem centru SLUKAT so nas z veseljem sprejeli. Soproga Alenka in starejša hči Anja sta učili otroke angleščino, mlajša hči Tina se je igrala z nekoliko mlajšimi otroki, jaz pa sem se končno lahko v miru predal fotografiji.
Mesec avgust je na Baliju rezerviran za posebne obrede, s katerimi se na svoj način poslovijo od umrlih svojcev. Za lažje razumevanje celotnega obreda najprej poglejmo, kaj o tem pravita njihova kultura in hindujska vera.
Balijska kultura temelji na spoštovanju tamkajšnjih bogov in prednikov ter je kombinacija hindujskih elementov in izvirne balijske kulture. Po smrti mora biti vseh pet elementov telesa vrnjenih v naravo. Ritual je namenjen očiščenju, ki osvobodi duha (oziroma dušo) iz začasnega zemeljskega bivališča in ji omogoči potovanje v naslednje bivališče. Če je bil umrli za časa svojega bivanja na Zemlji dober, bo ostal pri svojem bogu. Tisti, ki se niso izkazali, pa imajo še eno možnost, da pridejo do svojega boga. Ponovno se reinkarnirajo in živijo na Zemlji. V naslednjem ciklu, ko bodo umrli, bodo v primeru, če so bili dobri, ostali pri bogu ali pa se bodo ponovno reinkarnirali. Prav zato so Balijci zelo prijazni in ustrežljivi na vseh področjih svojega življenja. Trudijo se, da bi bili dobri in ne bi škodovali drug drugemu, kar je mogoče opaziti tudi na cesti, med vožnjo. Za razliko od nas se nikoli ne razburjajo, če nekdo ne vozi dovolj hitro ali nekomu izsili prednost, kakor bi temu rekli pri nas. Tudi zato pri njih skoraj ni prometnih nesreč. Namesto tega veliko hupajo in drug drugega opozarjajo na nevarnost.
Vse življenje Balijcev se vrti okoli daritev, namenjenih umrlim prednikom in dušam, ki bodo potovale k bogu. Z daritvami se prikupijo bogu, ki bo očistil duše in jih vrnil na Zemljo v boljši obliki. Kako veliko jim daritev pomeni, pove dejstvo, da od vsakega obroka, ki ga skuhajo ali pripravijo, najprej odmerijo del za daritev. Daritve niso omejene na templje, ampak jih lahko opazimo na vsakem koraku in praktično povsod - doma, na cesti, v avtomobilih.
Evropejcem je težko razumeti, da družina, ki že tako težko živi, vse svoje prihranke in imetje proda, da lahko pripravi slavnostni obred za svojega bližnjega. Ob pogovoru z domačini pa se zdi, kakor da živijo samo za to, da bodo dostojno pokopali svoje starše. Tudi če nato ne bodo imeli od česa živeti.
Na Baliju smo živeli daleč od hotelov in turističnih mest. Imeli smo srečo, da smo bili med domačini, ki so nas toplo sprejeli. Povabili so nas tudi na upepelitev enega izmed svojih sorodnikov. Oblekli smo sarong, tj. tradicionalno oblačilo domačinov. Pomešali smo se med domačine in opazovali slovesnost.
Upepelitev je samo eden od obredov, ki spremljajo prehod iz življenja. Je zapletena in draga. Družine porabijo ves svoj denar, nemalokrat tudi več, da umrlim omogočijo slovesen prehod, in s tem zagotovijo, da bodo duše preminulih pozneje varovale njihova domovanja. Pogreb lahko stane tudi več tisoč evrov, za člane kraljevih družin pa presega 10.000 evrov. V zadnjem času se uveljavljajo skupinske upepelitve, da bi zmanjšali stroške za posamezno družino.
Upepelitveni obredi potekajo vsakih pet let (po balijskem koledarju, po katerem eno leto traja 210 dni). Do takrat umrle pokopljejo na majhnem pokopališču ob templju. Obred je sestavljen iz dveh delov – upepelitve in obreda po upepelitvi, ko ostanke umrlega odnesejo v reko ali morje in pozneje v družinske templje ter templje po Baliju.
Truplo umrlega položijo v položaj, kakor da bi spal, in tudi drugi družinski člani ga obravnavajo kot spečega. Ne jokajo, saj se je umrli poslovil samo začasno in se bo kmalu vrnil ali pa našel svoj pokoj ob bogu. Ko na Baliju rečejo, da “ga je bog vzel k sebi,” to pomeni najvišjo čast, saj hkrati pomeni, da je umrli s svojimi življenji dosegel najvišje dobro in se mu ni treba več reinkarnirati.
Reportažo pripravil: Milan Simčič, Fotoučilnica (www.fotoucilnica.com)
Fotografije: Milan Simčič
Reportaža je bila objavljena v reviji Pogreb ni tabu, št. 1, 2012.
