Življenje ali smrt? Od kod pridemo? Kaj počnemo tukaj? Kam gremo?

To so vprašanja, ki si jih na svoji življenjski poti verjetno zastavljamo vsi. Nekateri iščemo odgovore v religiji, drugi bolj verjamemo znanosti. Mar je pomembno, ali nas je sem poslal bog ali smo nastali iz opic? Življenje je misterij, ki ga vsak posameznik odkriva zase, ga izkuša, spoznava in ustvarja na svoj edinstven način. Pomembnejše se mi zdi vprašanje, kako živimo. Vsak izmed nas si želi biti srečen, zdrav, zadovoljen, izpolnjen. Mislim, da smo nekateri v svojem iskanju sreče zašli. Vrtimo se v začaranem krogu negativnosti. Kako živimo?

Saša FilipovskiPrepiramo se in se uničujemo za košček zemlje, vode in zraka. Lastimo si naravo in se delimo v različne skupine glede na raso, spol, državo, religijo, politično stranko. Pobijamo se v imenu svojega prepričanja in sredstva opravičujemo s ciljem. Preko trupel se vzpenjamo za moč, ugled in slavo. Veselimo se, ko drugi nima. Srečni smo v tuji nesreči. Med seboj si nastavljamo pasti. Životarimo na obroke. Postajamo vse bolj sebični in brezčutni. Do kdaj lahko tako nadaljujemo?

Eni zbiramo obleke in denar za območja, ki so jih prizadele naravne katastrofe, drugi pa se na ta račun bogatimo. Hkrati se nekje borimo za svobodo in obenem ob sebi vidimo vojne dobičkarje, ki si manejo roke. Da nekje damo, moramo od nekod vzeti. Pozabili smo na zakon ravnovesja. Obe skrajnosti nas razdružujeta in ločujeta. V obeh polih smo nesrečni. Če smo okusili obe skrajnosti, je čas, da se naučimo zmernosti.

Čedalje več je osveščenih ljudi. Vse bolj skrbimo za zdravje. Pazimo, kaj jemo. Več časa preživljamo v naravi in dihamo čist zrak. Skrbimo za svoje telo, um in duha. Uravnovešamo, kar mislimo, s tem, kar čutimo. Postajamo hvaležni. Znamo deliti in prevzemati odgovornost. Pogumno stopamo v neznano. Spoznavamo sebe in se soočamo s svojimi strahovi. Z medsebojnim povezovanjem in sodelovanjem dosegamo zavidljive rezultate. Odpuščamo. Osvobajamo se lastnih vzorcev in napačnih prepričanj, zato se bolje počutimo. Kar obljubimo, izpolnimo. Osveščamo se.

Verjamem, da je v življenju pomembno postavljanje pravih vprašanj. Le tako lahko pridemo do pravih odgovorov. Kaj počnemo tukaj? Tukaj nekaj časa živimo in nato umremo. Vsi do zadnjega. To nam je skupno. Vse, kar posedujemo in si nabiramo, pustimo za seboj. Potomcem in Zemlji. Vsi želimo biti srečni in se dobro počutiti. Toda kako? Vsi iščemo nekoga ali nekaj zunaj nas samih. Pot do sreče pa je vendar pot navznoter. Tja, kjer so misli in občutki.

Ne bomo srečali nadnaravnega bitja, ki nam bo popoln zgled. Ki ne bo ranljiv in bo vsemogočen. Ki nam bo pokazal pot. Srečamo lahko le samega sebe. Znotraj ali v svojem zrcalu. V zrcalu, imenovanem sočlovek, ki sobiva z nami. Vsak je lahko naš učitelj, toda naučiti se moramo biti dobri učenci. Le učenec lahko ima učitelja. Ki je ranljiv in popoln v svoji nepopolnosti. Prav v ranljivosti je moč. Dopustiti si in dovoliti tudi jezo, žalost in strah. Saj nam kot bolečina v telesu tudi občutki sporočajo, kje smo, kako smo in zakaj smo. Želijo biti opaženi in izraženi. Kot smerokazi nam kažejo pot.

Vsi mi opravljamo podobne življenjske vloge in gremo skozi podobne življenjske situacije. Smo nekomu brat, sestra, sin, prijatelj, kolega, nadrejeni, podrejeni … kakšna pa je razlika med nami? V stopnji zavesti. Razlikujemo se v osveščenosti in razumevanju ter čutenju. Še naprej bomo delali podobne stvari, vendar bo razlika v KAKO in ZAKAJ. Se pravi v tem, kako se počutimo v svojem življenju.

Bogat je, kdor ima veliko tistega, česar ne moremo kupiti z denarjem. Vsi imamo enako nalogo v življenju. Naučiti se ga moramo živeti. Nekateri deli nas umrejo, da bi se rodili kot novi. Bolj svobodni in nenavezani. Hkrati pa ne smemo umreti pred smrtjo. Naučimo se živeti – in tudi umreti. Kam pa gremo po smrti? Pomembneje je, kakšni pridemo tja. Kamorkoli že …

Prispevek napisal Saša Filipovski, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.