Tibetanci smrt razumejo popolnoma drugače kot mi. Smrt vidijo kot vrhunec človekovega življenja, zadnja preizkušnja uspešnosti njegovega življenjskega učenja ter odločilni trenutek, ki pogojuje kvaliteto njegovega bodočega bivanja.
Tibetanci razumejo smrt kot najintenzivnejšo izkušnjo transformacije zavesti, ki jo ljudje doživljamo ves čas v vsakdanjem življenju, vendar se ne zavedamo njenega resničnega pomena. Smrt razkriva pravo naravo našega bitja – naše zavesti. Smrt razkrije tudi resnično vlogo našega telesa, uma ter njuno medsebojno povezanost.
Da bi lažje razumeli pojmovanje smrti v tibetanskem budizmu, poglejmo, kako Tibetanci razumejo pravo naravo našega bivanja – telo, um in zavest.
Karma sedanjosti
Naše sedanje telo je sadež naše karme – vplivov preteklih dejanj, misli in čustev. Le-ta odražajo našo stopnjo zavesti – v kolikšni meri smo sposobni razumeti pravo naravo bivanja – in glede na to se oblikuje telo, življenje in okoliščine, ki nam omogočijo, da se izboljšamo tam, kjer smo šibki, popravimo pretekle napake, se učimo novega, predvsem pa postajamo bolj zavestni samih sebe ter posledic naših dejanj, misli in čustev.
Naš um je del našega zemeljskega bitja in na nek način pripada našem telesu – je omejen, uokvirjen v danosti naše karme. Z umom samim ne moremo doumeti, zakaj se nam nekaj dogaja – razumeti zakona vzroka in posledice – ne moremo razumeti niti, kaj je svet v resnici, kaj je namen našega bivanja. Le z zavestjo lahko razumemo zakone bivanja ter se dvignemo nadnje – zavest je del nas, ki ni del zemeljskega, fizičnega sveta in zato ni vezana na njegovo umrljivost. Zavest je del nas, ki je onkraj karme. Naša naloga v naših zemeljskih življenjih je, da skozi vsakdanjost doumemo duhovne zakone bivanja – ZAKAJ se nekaj dogaja – ter tako omogočimo zavesti, da prodre v naše zemeljsko življenje. Kadar je zavest popolnoma prisotna v fizičnem življenju, tedaj ni več karme – ni več posledic, ki bi jih ustvarjali vzroki naših dejanj, misli, čustev. Naš uvid, pravzaprav prepustitev zavesti odvzame našim dejanjem, mislim in čustvom pripadnost dobremu ali slabemu, pravilnemu ali napačnemu. Življenje se odvija samo od sebe, od same sile življenja. Nikakršne napetosti ni več, ki bi ga omejevalo. Takrat ni več potrebe po vračanju v zemeljski svet po nove izkušnje, saj je naše bivanje preseglo to dimenzijo izkušanja sveta.
Tibetanci učijo, da sami ustvarjamo svoje življenje s svojim umom, svojo notranjo naravnanostjo. Naš um s svojimi občutki, razpoloženji, čustvi, mislimi pogojuje naše besede, dejanja, odločitve in dogodki, ki jih izzovemo zopet pogojujejo stanje našega uma. Um torej pogojuje naše izkušanje bivanja s tem, da nas nenehno sili v delovanje, ki je posledica zakona o vzroku in posledici. Um nas s svojim delovanjem utruja ter črpa našo moč. Ne pusti zavesti, da bi se zavedla trenutka in bistva, saj nas napolnjuje z lastno vsebino. Ob smrti se ta narava uma razkrije na najbolj očiten način, vendar jo je umetnost prepoznati. Če v trenutku smrti uvidimo, kaj nam povzroča naš um, da je v resnici on izvor vsega, kar se nam dogaja in kar doživljamo, se lahko rešimo njegovega vpliva in se osvobodimo utrujajoče pogojenosti.
Zadnja misel pred smrtjo
Zato Tibetanci tako poudarjajo, kako pomembna je zadnja misel pred smrtjo, ozračje, v katerem umremo, ljudje, ki nas obkrožajo ter njihovo stanje duha. Vse to namreč vpliva na naše stanje duha in na našo sposobnost, da se umirimo in sprostimo. Če nas obdajajo žalujoči bližnji, ki intenzivno čustvujejo, nas navdajajo z žalostjo in njihova čustva nas napeljujejo k prepričanju, da se nam dogaja nekaj negativnega, izguba, poraz. Naša notranja naravnanost bo torej zelo polna vsebin uma – misli o izgubi, čustev žalosti, občutje bridkosti. Prepolni bomo, da bi se lahko sprostili ter se poskušali zavedati trenutka, lepote življenja, si celo dopustili uživati.
Zato je tako pomembno, poudarjajo Tibetanci, da je okolje umirajočega duhovno navdahnjeno – to pomeni, da ga obkrožajo ljudje, katerih iskreni namen je, da mu pomagajo sprostiti se ter dojeti svojo pravo naravno ter izkustva, ki mu jih povzroča lasten um. Okolje mora biti spokojno, navdihnjeno, povzdignjeno, vzpodbujati mora umirajočega k obračanju vase ter občutenju miru. Fizično in čustveno okolje mora biti urejeno tako, da je umirajočemu v popolnosti omogočeno, da se umirja, sprošča ter zaveda sebe. Okolje naj bi ga vzpodbujalo k zavedanju sebe in naj ga od tega zavedanja ne bi odvračalo.
Na smrt se lahko torej po tibetanskem nauku pripravljamo tako, da se v svojem vsakdanjem življenju večkrat zavemo, kakšen vpliv ima naš um na naše življenje – kako pogojuje naše razpoloženje, število, pogostost ter kvaliteto misli, čustva, stopnjo zavedanja. Pripravljamo se tako, da se v vsakdanjem življenju večkrat sprostimo, umirimo ter si dovolimo uživati lepoto življenja. Čim večkrat se poskušamo zavesti trenutka, bistva bivanja.
Trenutkov v vsakdanjem življenju, ki nam omogočajo zavedanje, je neskončno. Pogosto se zavemo igre uma po hudem trpljenju, ki se dotakne naših najglobljih globin in povzroči, da si dopustimo biti iskreni s sabo ter se odpreti življenju. Prav tako smo za zavedanje dovzetnejši ob prisotnosti zavestnejših ljudi, ki nas dvigujejo na svojo raven s svojim zgledom v svojih besedah, dejanjih in energiji, ki jo oddajajo. Zelo dovzetni za zavedanje smo tudi, kadar globoko ljubimo. Kadar se ljubezen dotakne globin našega bitja, ki ga razklanost in pogojevanje uma še ni zmedlo, se odpremo resnični naravi življenja.
Zato se na smrt pripravljamo tako, da si v vsakdanjem življenju dopuščamo doživljati globoke izkušnje, ki nas transformirajo – doživljati izkušnje, ki spreminjajo naš pogled na svet, našo notranjo naravnanost – pa naj bo to globoko trpljenje, globoka ljubezen, globoka radost, globoko sočutje. Na smrt se pripravljamo tako, da se ne bojimo sprememb, temveč da se jih veselimo ter jih razumemo kot priložnosti za razumevanje življenja. Prav tako se na smrt pripravljamo tako, da smo neustrašni pri svojih odločitvah ter da živimo polno – brezpogojno, predano, v celoti pripadni vsemu, kar se nam dogaja, brez obsojanja in ločevanja na dobro/slabo, pravilno/napačno. Ko tako živimo, se naš um pomiri in izkusimo lahko globok spokoj našega bitja ter resnično naravo bivanja.
Smrt je tako vrhunec življenja, njegovo okronanje.
Zadnja potrditev, da smo razumeli. Smrt lahko takšnemu življenju prinese neustrašnost ter še globlje razumevanje bitja. Smrt je lahko izkušnja globokega spokoja, radosti, širine. Smrt je lahko osvoboditev od razklanosti naših življenj.
Članek pripravila: Ana Drevenšek, spremljevalka ob umiranju in smrti
Vir fotografije: upload.wikimedia.org
Spoštovani,
prebral sem že nekaj prispevkov Ane Drevenšek in so mi zelo blizu. Želim se zahvaliti zanje.
Uspešno še naprej, Iztok
..na začetku in na koncu ostane Življenje..