Pričujoča revija, že tretja po vrsti, kljub svojemu naslovu ne razbija tabujev le glede pogreba, pač pa tudi in predvsem glede umiranja, smrti in minljivosti. O teh namreč v sedanjem svetu, kjer prevladuje kult mladosti in lepote in kjer je skoraj sramotno biti star, betežen ali bolan, na splošno ni zaželeno govoriti, kakor da se konec življenja, smrt, dogaja le drugim. A je kljub sedanji odrinjenosti in sprenevedanju, da nas ne zadeva, in pretvarjanju, da ni neizogibna , del vsakega življenja slehernega posameznika. Smrt je namreč edina enakost, saj doleti vse, bogate in revne, izobražene in neuke, slavne in anonimne, ne glede na prepričanje, raso ali spol. Je tudi opomin, večni Carpe diem in Memento mori.
A ne le, da smrt ni priljubljena tema in je skoraj tabu, o njej tudi kljub napredku na vseh področjih človekovega delovanja ne vemo veliko. Ne znamo je napovedati, ne znamo je preprečiti, prav tako ne vemo, kaj, če sploh kaj, se zgodi z nami po smrti, kam, če sploh kam, gremo, ko umremo. Je smrt konec ali nov začetek? Na vsa ta in številna druga vpra- šanja v zvezi s smrtjo so od nekdaj, vsaka po svoje, odgovarjale različne religije, vere in verovanja. Misterij smrti je povzročil nastanek misterijev v verskem svetu. »Tako kot resnično živi Oziris, živimo mi; kot nič ne more uničiti Ozirisa, ne more uničiti nas«, je zapisano v nekem staroegipčanskem besedilu. Tudi sodobna medicinska znanost kljub velikanskemu napredku na večna temeljna vprašanja o smrti (še) ne pozna odgovora. Smrt je namreč veliko bolj skrivnostna, kakor zna to razložiti sodobna znanost.
Čeprav umiranje in smrt poskušamo izriniti iz naših življenj, pa se moramo vendarle soočiti z njima. Najprej, ko nam umre bližnji, nazadnje še s svojo lastno. Pogovor o umiranju, smrti in pogrebu se zdi morbiden, zares pa so te teme še kako del življenja. Tudi na te dogodke je treba biti pripravljen in o njih vsaj sem ter tja premisliti, podobno kakor o drugih pomembnih življenjskih temah in dogodkih.
| Življenje je največji dar, minevanje in spreminjanje sta njegov nujni del. |
Dojemanje smrti je v različnih kulturah in verovanjih različno, posledično so različni tudi pogrebni obredi. Pri nas je v zadnjem času precej sprememb glede ustaljenih načinov pokopa, poleg prevladujočega žarnega se uveljavljajo tudi raztros pepela, diamantni pogreb in podobno. Čeprav je zadnje slovo seveda pomembno tako za počastitev pokojnika kakor tudi za žalujoče, pa je morda še pomembnejše, da so v zadnjem času čedalje glasnejše tudi pobude za okrepitev paliativne oskrbe in skrbi za umirajoče, pomoči svojcem in žalujočim ter detabuizacijo smrti. Na vseh teh področjih skuša vsaj deloma zapolniti vrzel tudi Zavod Pogreb nI tabu, deloma tudi z brezplačno svetovalnico na svojih spletnih straneh.
| Ljudje smo, kakor je zapisal pesnik, iz kamna, iz zemlje, a tudi iz zvezd. Smo trdi in zemeljski, a tudi mnogo več. |
Pravijo, da se zaradi smrti zavedamo vrednosti življenja. Kljub temu je vse prepogosto človeško življenje nepomembno, razvrednoteno, številni mrtvi, med njimi otroci, matere, mladi fantje in možje, dekleta in žene, pa del vsakodnevnih dogajanj in dogodkov.
Življenje je največji dar, minevanje in spreminjanje sta njegov nujni del. Ljudje smo, kakor je zapisal pesnik, iz kamna, iz zemlje, a tudi iz zvezd. Smo trdi in zemeljski, a tudi mnogo več. V minljivosti časa, v begotnih trenutkih, v minljivosti vsega, tudi nas in naših ljubih, je tudi večno upanje o nikoli dokončani zgodbi o dveh polih našega bivanja, o telesu in duši, o minljivem in večnem. Pot od izvira do izliva je skupen vsem.
Prispevek napisala Mag. Nevenka Gajšek, objavljen v reviji Pogreb ni tabu, št. 3
