Varnostna krsta: za vsak primer, če vas pokopljejo žive

Model varnostne krste Dr. Johann Tabergerja iz leta 1829

Model varnostne krste Dr. Johann Tabergerja iz leta 1829

Če ste med tistimi, ki jih muči prvinski človeški strah, da bi bili pokopani živi, si lahko privoščite t. i. varnostno krsto. Zasnovane so bile že v 18. stoletju, pokopanim pa omogočajo, da ljudi na zemljinem površju opozorijo nase, če se znajdejo živi zakopani.

V Evropi je bil v 18. in 19. stoletju zaradi hude epidemije kolere močno razširjen strah pred prezgodnjim pokopom. Ker so se Evropejci bali biti pokopani živi, je cel kup takratnih znanstvenikov patentiralo najrazličnejše varnostne krste.

Več kot trideset različnih modelov je bilo denimo v drugi polovici 19. stoletja izumljenih zgolj v Nemčiji. Vsi načrti varnostnih krst so imeli eno skupno točko – vključevali so mehanizem, ki je ‘mrtvim’ omogočal takšno ali drugačno komuniciranje z ljudmi na zemljinem površju. Večina zamisli je vključevala vrvi, ki bi – ko jih povlečeš – aktivirale bodisi cerkveni zvon bodisi zvonec, izdelan posebej s tem namenom. V drugih skicah so zvonce nadomestili z zastavami ali pirotehničnimi sredstvi. Nekateri modeli so imeli v sami krsti še lopato, lestev ter zalogo krane in vode.

Velika večina zamisli pa je izpustila ključni element – dihalni kanal, ki bi dovajal zrak ter morebiti tudi druga sredstva za življenje. Dr. Adolf Gutsmuth iz Seehausna v Nemčiji na cev ni pozabil, kar je pokazal leta 1822, ko se je dal pokopati živ. Pod zemljinim površjem je ostal več ur, kjer si je privoščil obrok, sestavljen iz juhe, klobas in piva, ki so mu ga postregli preko prehranjevalne cevi, vgrajene v krsto.

Zboleli za kolero so pogosto vstajali od mrtvih

Zboleli za kolero so pogosto vstajali od mrtvih

Čeprav je bilo več različnih idejnih zasnov dejansko zgrajenih ter prodanih, ni nobenih dokazov, da je bil kak pokojnik dejansko pokopan v varnostni krsti. Večina modelov je imela namreč precejšnje napake že v zasnovi in tudi kasneje v izdelavi, zato te krste verjetno niti ne bi služile svojemu namenu, če bi jih zares uporabili. Pri tistih modelih, pri katerih so morale biti vrvi privezane na ‘pokojnikove’ roke in noge, da bi sprožile zvonec v primeru kakršnegakoli premikanja pokopanega, bi bil zvonec aktiviran že zaradi naravnega premikanja udov pokojnika, ki nastane, ko se truplo napihne in začne trohneti.

Varnostne krste so – seveda z modernejšimi izumi – na voljo tudi danes. Leta 1995 je Italijan Fabrizio Caselli denimo zasnoval model, ki vključuje zasilni alarm, dvosmerni mikrofon oziroma zvočnik, svetilko, zalogo kisika, ter senzor in spodbujevalec delovanja srca.

Vir:

wikipedia.org

www.deathonline.net/what_is/safety.cfm

Oglasi

2 comments

  1. Lara 9 avgust, 2009 at 13:27 Odgovori

    Če bi že mogla bit pokopana v krsti, potem bi si izbrala tole varnostno!Ampak še sreča, da so tut drugi načini pokopavanja;-)

  2. danijela 10 avgust, 2009 at 14:11 Odgovori

    Hmmm… Mislim, da je danes verjetnost, da se ‘zmotijo’ in te pokopljejo živega približno takšna kot je ta, da daste meni knjigo konfucijevih izrekov in me pošljete z njo v slovenščini prepričat Chaveza, da Božiček obstaja. Mogoče edino, če se kdo odloči, da me na tak način umori… No ja…

Dodaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.