Precej razumljivo je, da je obdobje žalovanja stresno in čustveno ter tudi fizično naporno. Toda, ali ste že kdaj pomislili, da lahko žalovanje poveča tudi verjetnost srčnih bolezni?
Žalovanje zaradi stresa lahko pri ljudeh vpliva na spremembe srčnega ritma, te pa lahko vodijo v različne zdravstvene težave, povečano je tudi tveganje srčnih napadov in kapi. To ugotovitev so na nedavni konferenci o zdravju srca v Združenih državah Amerike predstavili znanstveniki z avstralske Univerze v Sydneyu.
V raziskavi so spremljali bitje srca 78 oseb, ki so pred kratkim izgubile bodisi življenjskega sopotnika bodisi starše. Te osebe so prosili, da 24 ur na dan nosijo monitorje srčnega utripa. In ugotovili so, da je bil njihov srčni utrip hitrejši od srčnega utripa tistih nadzorovanih prostovoljcev, ki se v zadnjem času niso srečevali z izgubo ljubljenih oseb. Poleg tega so bila pri 78 žalujočih obdobja močno povišanega srčnega utripa bolj pogosta.
Povprečni srečni utrip pri žalujočih osebah je bil 75 udarcev na minuto, medtem ko je bil pri neprizadetih prostovoljcih dobre 4 udarce nižji, tj. 70,7 udarcev na minuto. Te spremembe pa niso bile edine; tahikardija oziroma obdobja, ko se srčni utrip dvigne nad normalno mejo, je bila kar dvakrat bolj pogosta pri žalujočih osebah. To seveda samo po sebi še ne pomeni resnih srčnih težav, saj je lahko povišan srčni utrip povsem vsakdanja posledica stresa ali tesnobe.
Kljub temu pa so bile spremembe v srčnem ritmu pri žalujočih tako velike, da je britanski specialist tistim, katerih kardiovaskularno tveganje je povečano oziroma tistim, ki že imajo težave s srcem, predlagal dodatne preglede. Prav pri teh osebah lahko denimo tahikardija, po besedah vodje projekta dr. Thomasa Buckley-ja, povzroči napad. Ravno za to bodo imeli tisti z že obstoječimi srčnimi težavami od ugotovitev avstralskih znanstvenikov največ koristi; seveda, če bodo v primeru kakršnihkoli kardioloških sprememb poiskali ustrezno zdravniško pomoč.
Študija je tudi pokazala, da se natanko pol leta od izgube srčni ritmi vrnejo v normalne okvirje. Raziskava pa je izpostavila tudi dejstvo, da ob smrti ljubljene osebe žalovanje ne sme biti usmerjeno le k preminuli osebi, temveč morajo žalujoči oziroma tisti, ki še živijo, poskrbeti tudi za svoje zdravje in splošno dobro. Dr. Richard Stein z Univerze v New Yorku je dejal, da študija predstavlja pomemben prvi korak k razumevanju, kako žalovanje vpliva na zdravje, in da je za žalujoče nujno, da kljub izgubi najdejo čas za zmerno gibanje ter socialno podporo. Priznal je, da je v času žalovanja težko skrbeti zase, ampak obenem izpostavil, da bi bila tragedija še večja, če bi bila vzrok za resno bolezen žalujočega.
Po drugi strani je psihiater dr. Colin Murray Parkes, svetovalec ustanove za podporo žalujočim, dodal, da je pomembno, da ljudje v procesu žalovanja, če občutijo povišan srčni utrip, ne povzročijo panike. Povišan srčni utrip je namreč lahko, kot že omenjeno, zgolj posledica tesnobe. Vseeno pa je prav, da se ob takšni epizodi posvetujemo s svojim zdravnikom. Še posebej, če je naša zdravstvena zgodovina že obarvana s težavami srca in ožilja.
Odkritje z avstralske univerze je vsekakor dobrodošlo in bo, po mojem mnenju, pripomoglo k postopnemu zavedanju o zdravju in potrebah žalujočih oseb.
Vir: