Zakaj diamantni pogreb?

Odločitev za diamantni pogreb mojega očeta najprej ni bila lahka, a je kmalu postala enostavna in pravzaprav za nas edina sprejemljiva.

Čeprav je bil oče kratek čas, a hudo bolan in njegov odhod ni bil nepričakovan, je njegova smrt vse nas, njegove najbližje, doletela nepripravljene. Smrt vedno preseneti, četudi človek ve, da je neizogibna. Vedno namreč ostaja še kanček upanja, da le ni še tako blizu, da je le ne bo še tako kmalu. V tem smislu pravzaprav sploh ne moremo biti pripravljeni nanjo, saj bi to pomenilo, da smo z njo že vnaprej sprijaznjeni in da se ne bi borili proti njej. Sprijaznjenost s smrtjo pride pozneje, ko smrt dejansko zmaga nad življenjem, in nam kaj drugega, kakor da jo sprejmemo, tudi ne preostane.

Naj ne bo razumljeno narobe: seveda sprejemamo smrt kot del življenja, seveda vemo, da bomo umrli mi in vsi okoli nas. Skoraj vsak dan slišimo o smrti tega ali onega znanca ali nekoga, ki smo ga poznali vsaj po imenu ali le na videz. Če je bila smrt naravna in v pozni starosti, verjetno le zavzdihnemo, morda celo pripomnimo, da tako pač je – vsi se rodimo in vsi umremo. A eno je to vedeti na splošno in kadar nas ne zadene neposredno, nekaj povsem drugega pa, kadar smrt v vsej njeni dokončnosti in skrivnostnosti od blizu doživiš ob svojem najbližjem.

Oče je bil ves čas bolezni doma, doma je umiral in doma je umrl. Bili smo ob njem, ko je njegovo dihanje postopoma prenehalo, do njegovega zadnjega vdiha. Ker je umrl zvečer, je ostal z nami vso noč in še naslednje dopoldne. Njegovo spreminjanje do mrliško hladnega in negibnega je bilo kakor dokončno poslavljanje. Ni bilo hudo biti ob mrtvem očetu, hudo je bilo, ko so ga v krsti za zmeraj odnesli. Prav nič ne pomaga, da si takrat dopoveduješ, da je to le mrtvo telo in da je on, kar je, če je, že nekje drugje ali v neki drugi dimenziji.

O načinu pokopa nismo bili enotnega mnenja. Spet se je pokazalo, da je vnaprejšnje deklarativno prepričanje v konkretnem kritičnem trenutku brez vrednosti. Prevladajo čustva in prej povsem razumnemu racionalnemu človeku se nenadoma zdi, da svojega človeka pač ne more poslati v peč! Morda bi bilo res bolje v zemlji? Najraje ne bi ničesar, kakor bi raje, da se nam sploh ne bi bilo treba soočiti s smrtjo, minljivostjo, ničem.

A nekaj je bilo treba storiti in kakor koli smo obračali, vedno je bila posledica naše odločitve taka, da nam ni bila všeč – mrtvo telo je treba spraviti s tega sveta. Prevladalo je stališče, da se bomo izognili postopnemu krajšemu ali daljšemu telesnemu razkroju, torej – upepelitev. A da bi bili očetovi posmrtni ostanki na pokopališču, stran od nas, med neznanimi ljudmi? Da bi v današnjem hitrem življenjskem ritmu in prometu le sem ter tja utegnili na pokopališče, da bi morda čez čas hodili tja le ob dnevu mrtvih? Vse to je bilo za nas nesprejemljivo.

V tej fazi odločanja in razmišljanja je postala ideja o diamantnem pogrebu enostavna. Ne bo na pokopališču. Ne bo med neznanci. Ne bo stran od nas. Ne le v spominih, dejansko bo kot nekaj lepega in dragocenega ostal pri nas in z nami, doma, kjer bo zanj ves čas gorela drobna lučka, spomin nanj in tolažba srcu.

Da je mogoče iz človekovega pepela ustvariti pravi diamant, smo slišali že prej, čeprav podrobnosti nismo poznali. Všeč nam je bil simbolni pomen človeškega dragulja: diamant kot simbol večnosti, neminljivosti in ljubezni. Je dragocen in enkraten spomin na dragoceno in neponovljivo osebo.

Zdaj je šatulja s spominskim diamantom in napisom NAŠ DEDA na vidnem mestu v središčnem prostoru našega doma, v stekleni vitrini naše dnevne sobe. Mislim, da bi bilo očetu všeč, da je na tak način ostal naš dragoceni spomin, predvsem pa, da se je simbolno vrnil med nas kot droben dragulj.

mag. Nevenka Gajšek

Oglasi