Mož in žena sta po smrti svojega kužka žalovala dve leti in pol, pred kratkim sta šla v zavetišče po novo kužico in ta jima je umrla na sterilizaciji ...
Ko smo se o tem dogodku pogovarjali, sta bila precej jezna na zdravnike pa tudi nase, ker sta sploh šla po drugega psa v zavetišče, zaradi katerega sedaj spet žalujeta. Povedala sta, da sedaj pa res ne bosta nikoli več imela psa, ker preveč boli, če ga izgubiš. Ponovno sem začutila, da je žalovanje za živaljo zelo podobno žalovanju za človekom.
Povedala sem jima za svoj način. Takoj, ko mi umre kužek, grem po drugega v zavetišče. Rekla sta, da to ni prav glede na prejšnjega ljubljenčka in še, da se moraš v naslednjega psa zaljubiti, ne moreš kar enega vzeti...
Kar nekaj dni sem premlevala ta pogovor in bi rada z vami delila svoje razmišljanje. Ni "pravega" načina, je samo naš. Ko žalujemo, naši možgani ne delujejo kot sicer in sklepamo drugače. Smrt in življenje sta tako povezana, da sta neločljiva - življenja brez smrti ni. Med ljudmi je dokaj pogost pojav, da po smrti ljubljenčka ne želijo drugega ljubljenčka, ker verjamejo, da s tem počastijo spomin umrlega. Moja izkušnja je, da me moji prejšnji ljubljenčki nikoli ne zapustijo, vendar dajem poudarek njihovemu ŽIVLJENJU.
Še vedno me razveseli spomin na lepe skupne trenutke. Ne želim se spominjati njihovega trpljenja, smrti, saj to ne koristi ne njim, ne meni. Od kar znam tapkati, je moje žalovanje krajše, manj boleče in je bolj prežeto z ljubeznijo, kot z bolečino. Če iz zavetišča rešimo novo žival, to samo pomeni, da dajemo pomen življenju. Rešena žival nas bo ljubila drugače, kot prejšnja , drugače bomo tkali vezi z njo in to nam bo pomagalo, da spet živimo polno. Če pa se odločimo, da ne bomo nikoli več nudili toplega doma ljubljenčku, bomo oboji prikrajšani za to ljubezen.
Ljubezni je na tem svetu premalo in vsi jo potrebujemo. Pojdite v zavetišča, tam ljubezen čaka ravno na vas!
Sabina
