Vsakomur umre drug človek

Čeprav nam umre ena oseba, vsakomur od nas, pravzaprav umre drug človek. Ko na primer umre poglavar družine, ženi umre mož, otrokom oče, vnukom dedek, snahi tast …

Vsi naši odnosi so drugačni. Jaz komuniciram drugače, delim druge stvari s svojim sinom, možem ali prijateljico. To ne pomeni, da nisem v vseh odnosih avtentična, ampak, da tudi drugi in pa vsebina odnosov določajo, kaj delim z drugimi. Eni ljudje so v našem življenju pomembnejši od drugih. Včasih je to povezano s sorodstvenimi vezmi, včasih pa nas življenje slučajno, poveže s popolnimi neznanci. Včasih so prijateljstva močnejša kot krvne vezi. Odnosi niso »predpisani«, zato jih vsak doživlja po svoje, ravno tako tudi izgubo odnosa.

Ko nam kdo umre, žalujemo. Ampak naše žalosti so sestavljene zelo različno. Nekdo bo morda jezen, da ga je drugi zapustil samega. Drugi bo jezen zato, ker čuti, da mu je umrli kaj »dolžan«, na primer mu je naredil kaj hudega in sedaj ta drugi ne bo nikoli slišal «oprosti«. Jeza v žalovanju je pogosto povezana z nedokončanimi stvarmi, v bistvu gre za bolečino nedoživetega, ki se lahko, čeprav ne vedno, izrazi kot jeza. Nekako se ne počutimo dobro, če bližnji čuti jezo, namesto da bi »žaloval«.

Jeza na umrlega ali pogosto na Boga, naj ne bi bila upravičena. Smo samo ljudje in se odzivamo človeško, zato je žalujočemu nujno dovoliti, da procesira in izraža svojo izgubo na njemu lasten način. Nekdo drug ne bo čutil ničesar in bo imel zato slabo vest. Umrl mu je na primer zakonec in vsi pričakujejo, da ga bo bolečina strla, pa ga ne. Saj sta se imela rada?

Naša nevrofiziologija si pogosto izbere zamrznitev, kot reakcijo na hud stres. To je takrat, ko preprosto ne zmoremo reagirati in potrebujemo nekaj časa mirovanja, da naš um, naša psiha in naše telo dojame izgubo. Napačno bi bilo sklepati, da žalujoči sploh ni imel rad umrlega.

Način in intenzivnost našega žalovanja je odvisna tudi od tega, v kakšnem psihofizičnem stanju nas je izguba doletela in v kakšnih okoliščinah se trenutno nahajamo. Za primer vzemimo dve hčeri. Ena je samska, druga z družino in majhnimi otroki in sta glede tega v zelo različnih fazah svojega življenja, čeprav sta obe izgubili očeta. Včasih smo zaradi okoliščin prisiljeni žalovanje raztegniti in si vsakič dovoliti le košček oz. toliko, kot nam trenutno življenje dopušča.

Mlajši, bolj aktivni ljudje so včasih nestrpni do žalovanja starejših. »Čas bi že bil, da se postavi na noge in ponovno zaživi!«, je pogost stavek. Mlajše sorodnike skrbi žalovanje starejšega, pa še malo v breme jim je, saj bi ONI radi spet normalno zaživeli.

V takšnih situacijah je najbolje, da se veliko pogovarjamo, zelo iskreno, ne sodimo in vrednotimo ter poskušamo biti drug drugemu v oporo. Vsakdo mora odgovornost za svoje življenje in žalovanje vzeti v svoje roke in ni prav, da to delamo za drugega.

Sabina Šilc, univ.dipl. psihologinja in družinska terapevtka.

Vir:

fotografija: www.sxc.hu

Oglasi

3 comments

  1. Nevenka 18 novembra, 2011 at 12:39 Odgovori

    Žal se ne strinjam z ugotovitvijo, da ko umre ena oseba, vsakomur umre drug človek.
    Različni odnosi niso nikoli cel človek. Pokojniku vzeti osnovno integriteto, zato, da bi razlagali odnose – ni potrebno.
    Še posebno, ke je včasih potrebno zelo veliko ljudi, veliko misli in čustev, da se nekoga vsaj malo dojame.
    Ljudje se poslavljajo od znanega.
    Človek je običajno veliko več.

    lp

  2. romana 31 decembra, 2012 at 21:07 Odgovori

    Oktobra je sin naredil samomor star 23 let moje življenje je na nuli ne vem kaj naj naredim da bi vsaj malo normalno razmišljala najrajši bi umrla in se rešila tega krutega življenja.

  3. Uredništvo 3 januarja, 2013 at 10:22 Odgovori

    Spoštovana Romana, dovolite da vam izrečem iskreno sožalje ob izgubi sina. Sočustvujemo z vami in verjamemo da je bolečina še vedno zelo velika. Svetujem vam da preberete kakšen članek o žalovanju in soočanju z izgubo ali pa se oglasite v svetovalnici https://www.pogreb-ni-tabu.si/svetovalnice/svetovanje-pri-soocanju-s-smrtjo-in-zalovanja/ kjer vam bo univ. dipl. psihologinja Ana Zarnik Horvat z nasveti pomagala prebroditi izgubo.

    Vesna, uredništvo

Dodaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.