Vse glasnejše in pogostejše želje po pokopih v naravi na deželi so se v Nemčiji odrazile v sprejetju možnosti, da preminule pokopljemo v gozdu, ki služi kot pokopališče.
Podobno kot drugod po Evropi tudi v Nemčiji tradicionalni pogrebni obredi postajajo vse manj priljubljeni. Namesto tega se vse več ljudi odloča za različne tako imenovane alternativne oblike pogrebov, o katerih smo pisali že večkrat. Posebej pogosto se na seznamu želja v Nemčiji v zadnjem času pojavlja gozd, kjer lahko žare pokopljejo ob koreninah desetletja starih dreves, ki krasijo tamkajšnje podeželje.
Eden izmed razlogov za takšen trend je dejstvo, da smrt ni zastonj, temveč je pogosto celo dražja od življenja. Tega se dobro zaveda gozdar Fritz Mewes, oskrbnik enega izmed takšnih gozdov; po gozdu Reihard na severu zvezne dežele Hessen tako na voden ogled pogosto vodi po skoraj 50 ljudi. Namen vodenih sprehodov po blatnih gozdnih pešpoteh je obiskovalcem – večina katerih je starih med 60 in 70 let – prikazati prednosti pokopa v gozdu.
Kljub temu se Mewes dobro zaveda, kako pomemben je v sodobnem svetu denar, zato najprej spregovori o ceni; začetna cena za manjšo bukev je 3.350 evrov, medtem ko pokop ob starem hrastu z veliko krošnjo stane med 5000 in 6000 evri. Na voljo so tudi družinska drevesa, drevesa prijateljstva ter skupnosti, med katerimi slednji omogočajo pokop že za 770 evrov. K temu vodič dodaja še eno prednosti: “Če kupite drevo, bo v vaši lasti do leta 2099, lastništvo parcele na pokopališču pa morate obnoviti vsakih 20 let.”
Prikazani na tak način so gozdni pokopi relativno poceni, še posebej, ker ni treba namenjati dodatnega denarja bodisi za ohranjanje groba bodisi za sveče in cvetje. Fotografije, križi ali spomeniki v gozdu niso dovoljeni, saj je vsako drevo označeno le s posebno številko ter manjšim znakom, na katerem sta zapisana ime pokojnika ter morebitni rek, stavek iz Biblije ali drugo krajše besedilo.
Edina dodatna obveza, vezana na grob v gozdu, je upepelitev – v gozdu ni moč pokopavati krst, kar za mnoge starejše generacije predstavlja zamisel, na katero se morajo še navaditi. Vendar pa privajanje na to novost ne zmanjša privlačnosti zamisli o kraju večnega domovanja v gozdu. Obiskovalci gozda, kot je denimo Liselotte Hosung, na vodenih ogledih pogosto razmišljajo tudi o svojih otrocih, za katere grob v gozdu ne predstavlja bremena. Liselotte je tako denimo mnenja, da je mesto zadnjega počitka v gozdni pokrajini veliko bolj dostojanstveno kot zapuščen grob na bližnjem pokopališču.
Tako ne čudi, da večina svoje drevo kupi že pri 50. ali 60. letih starosti. Po Mewesevih besedah ga potem redno obiskujejo ter občudujejo sončne žarke, ki po dežju prodirajo med mokrimi bleščečimi se listi. Čeprav je Mewes v prvi vrsti poslovnež, ki na vodenem ogledu najprej suhoparno predstavi številke in racionalne argumente za pokop v gozdu, ima tudi izjemno močno človeško plat. To potrjujejo njegove besede, v katerih izpostavi pomen pogovarjanja z drevesi; kot pove gozd po dežju diši po pristnosti, drevesnem soku in zeliščih. Tako je pomembno tudi, da ljudje zgradijo pristen odnos z drevesom, ob katerem želijo biti pokopani. “In to mislim povsem resno – preden izberete drevo, ga morate objeti ter se z njim pogovoriti.”
Vsaka žara je pokopana pod drevesne korenine, da je pepel sčasoma absorbiran v hranilni cikel drevesa. Liselotte Hosung meni, da je to čudovita misel.
Vir:
