Otroci in izguba hišnega ljubljenčka

Za marsikaterega otroka je smrt hišnega ljubljenčka prvi stik z minljivostjo. Ob izgubi otrok potrebuje v prvi vrsti tolažbo, ljubezen in podporo, ne pa pojasnil glede znanstveno-medicinskih razlogov, zakaj njegovega živalskega prijatelja ni več. Otrokov odziv je po drugi strani odvisen od njegove starosti in razvojne stopnje, na kateri se nahaja.

Otroci med tretjim in petim letom starosti smrt razumejo kot nekaj trenutnega oziroma začasnega. Verjamejo, da je smrt kratkotrajna, zato sprašujejo: "Kdaj se bo vrnil?" in ali "Je šel na obisk?" Med šestim in osmim letom otroci že realnejše dojemajo naravo in svet okoli sebe, vendar lahko šele okoli devetega leta resnično razumejo, da je smrt nespremenljivo stanje. Zato je treba zelo majhnim otrokom že na začetku pojasniti, da se je ljubljenček prenehal gibati, da nas več ne sliši in ne vidi ter da se ne bo več zbudil. Včasih je treba to ponoviti tudi večkrat, da jim ne dajete lažnega upanja.

Kako otroku sporočiti, da je hišni ljubljenček preminul?

Otroku lahko novico o smrti njegovega ljubljenčka sporočite na več načinov. Pomembno je, da to storite z mirnim glasom in da mu pokažete ljubezen, na primer da ga primete za roko ali objamete. Otroku nikakor ne smete lagati in reči, da je ljubljenček pobegnil ali podobno. Čeprav ga poskušate s tem zaščititi, ga lahko nejasne in neresnične informacije še bolj zmedejo, v najslabšem primeru pa lahko celo izgubite njegovo zaupanje.

Pogosto je, da vam otrok postavlja različna vprašanja, na primer: Zakaj je umrl? Sem jaz kriv za to? Ali ga bomo pokopali? Ali ga bom še kdaj videl? Se bo vrnil, če bom priden? Ali smrt traja za vedno? Na vsa vprašanja poskušajte odgovoriti čim bolj enostavno in iskreno. Pri tem uporabljajte besede in razlage, ki jih otrok glede na starost lahko razume. Otrok je lahko po smrti žalosten, jezen, prestrašen, v zanikanju, včasih pa krivdo za smrt hišnega ljubljenčka prevzame nase. Lahko se pojavi tudi ljubosumje na prijatelje, katerih živali so še vedno žive.

Če je žival bolna ali umira, se z otrokom pričnite pogovarjati o njegovih občutkih. Če je možno, otroku pred smrtjo omogočite slovo od ljubljenčka. S tem, ko pokažete svoja čustva, ste lahko dober zgled otroku. Tako lahko otrok spozna, da je pogrešati ljubljenčka nekaj popolnoma sprejemljivega; spodbudite ga, da se na vas obrne z vprašanji in da pri vas išče tolažbo.

Čas za žalovanje

Popoln nasvet glede najboljšega načina za žalovanje otrok ne obstaja, saj tudi otroci – tako kot odrasli – žalujejo vsak po svoje. Vsak otrok bo potreboval nekaj časa, da sprejme dejstvo, da ljubljenčka ni več. Pomaga lahko, če otrok o tem govori s prijatelji in družino. Lahko tudi izrazi željo, da bi ljubljenčka pokopal, mu postavil spomenik ali celo imel pogrebno slovesnost. Starejši otrok mu bo morda mogoče želel posvetiti pesem ali zgodbo, ali pa bo ljubljenčka narisal.

Iz teh razlogov ni priporočljivo preminulega ljubljenčka takoj zamenjati z novim. Otrok mora razumeti izgubo in izkusiti vsa čustva, ki se ob tem porajajo. Starši pa ste tisti, ki morate otroku pomagati, da se ob tem ne bo počutil krivega.

Če se je otrok že kdaj prej soočil s smrtjo ljubljenčka, ga lahko nova izguba spomni na prejšnje primere. Otrok, ki po smrti ljubljenčka žaluje dalj časa in ne more normalno delovati, morda zahteva strokovno pomoč otroškega psihologa. V vsakem primeru stojte otroku ob strani, imejte zadostno mero razumevanja za njegove potrebe, dovolite mu, da izrazi svoja čustva ter se sprijazni s svojo izgubo.

Prispevek pripravila Elvira Leka

Vir:

 

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.