O pomenu kvalitete življenja slišimo veliko. O kvaliteti smrti pa, vsaj pri nas, spregovorimo bolj poredko. V času, ko lahko vendarle precej pogosto beremo o vprašanju paliativne nege , se nam zdi primerno, da nekaj pozornosti posvetimo tudi tej temi. 

Kvaliteta življenja v. kvaliteta smrti

Kvaliteta življenja je priljubljena tema takovsakdanjih pogovorov kot bolj poglobljenih in strokovnih razprav. To niti ni nenavadno, saj je velika večina prizadevanj človeštva usmerjena prav k izboljševanju kvalitete življenja – bodisi za posameznika bodisi za skupnost. Boljša kvaliteta življenja je srž tako javnih politik kakor podvigov zasebnikov. Znanstvene raziskave gredo skorajda izključno v smeri izboljšanja zdravja in podaljševanja življenja. Na to, da je poleg kvalitete življenja za dostojanstvo človeka pomembna tudi kvaliteta smrti pa, roko na srce, pomislimo bolj poredko – če sploh. 

Leta 2010 je britanski časnik The Economist objavil študijo , ki jo je ob podpori filantropske organizacije Lien Foundation izdelalo njegovo hčerinsko podjetje, The Economist Intelligence Unit. V študiji so na podlagi zapletenega indeksa oskrbe v času umiranju analizirali in razvrstili 40 držav. Trideset od teh so najrazvitejše držav na svetu, članice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ostalih deset pa so izbrali na podlagi razpoložljivosti potrebnih podatkov. Med njimi ni Slovenije, ki se je elitnemu klubu OECD pridružila v letu, ko je študija nastajala. To obenem pomeni tudi, da pri nas študija ni pritegnila pozornosti javnosti.

Indeks kvalitete smrti

Raziskovalci so pri razvoju indeksa kvalitete smrti upoštevali 27 različnih indikatorjev, na podlagi katerih so države razporejene v štiri skupine glede na: osnovno zdravstveno okolje v času umiranja, razpoložljivost zdravstvene oskrbe v času umiranja, cena oskrbe v času umiranja in kvaliteta nege v času umiranja. Med indikatorji so tako:

  • kvantitativni kazalci (npr. pričakovana življenjska doba ali delež bruto družbenega proizvoda, ki ga države namenjajo zdravstvu),
  • kvalitativni kazalci, ki so jih raziskovalci pridobili na osnovi ocen strokovnjakov v posameznih državah (npr. ocena javne ozaveščenosti o negi v času umiranja),
  • ter  t. i. statusni indikatorji, s katerimi so raziskovalci določili razmere v zvezi z določenim vprašanjem (npr. obstoj vladne strategije ali akcijskega načrta za paliativno nego na državni ravni).

Smrti najbolj in najmanj prijazne državeEurope

Na osnovi dolgotrajne in kompleksne analize je študija zaključila, da je država z najvišjo kvaliteto umiranja oziroma država, v kateri najbolje skrbijo za umirajoče, Velika Britanija. Čeprav je njihov zdravstveni sistem vse prej kot popoln, je raziskava pokazala, da so britanski zdravniki jasni in iskreni pri prognozah bolezni. Na smrt bolnim so na razpolago več kot zadostne količine protibolečinskih sredstev, gibanje hospic pa je izjemno dobro vzpostavljeno in utečeno ter relativno pogosto skrbi za umirajoče – čeprav v paliativni oskrbi umre le 4 odstotke vseh preminulih. Iz podobnih razlogov se zelo visoko uvrščata tudi Avstralija in Nova Zelandija.

Zanimivo je, da se denimo države kot sta Danska ali Finska, ki se sicer po indeksu človeškega razvoja uvrščata višje od Velike Britanije, pri ocenah kvalitete smrti uvrščata na nižja mesta. To raziskovalci pojasnjujejo z dejstvom, da v teh družbah večji poudarek dajejo preprečevanju smrti in da smrt vidijo kot rezultat medicinskega neuspeha. Tako ne posvečajo ravno veliko pozornosti ljudem v času umiranja ali lajšanju njihove bolečine, nelagodja in drugih nevšečnosti. Nizko so uvrščene tudi Združene države Amerike, vendar iz drugega razloga, in sicer pravila zdravstvenih zavarovalnic, da za plačilo paliativne nege poskrbijo le, če se pacient odreče siceršnjemu zdravljenju.

Na dnu razpredelnice so se znašle – ne preveč presenetljivo – štiri največje nove gospodarske velesile: Brazilija, Kitajska, Indija in Rusija. Njihovi zdravstveni sistemi so pri razumevanju dostojanstvene smrti zelo omejeni, domovi hospica pa le redka izjema.

Odgovore na vprašanje, zakaj so razlike tako velike, avtorji študije ponujajo predvsem v obliki kulturnih argumentov. Kot navajajo je denimo na Kitajskem tabu smrti neznanski. Resni pogovori o smrti ali zgolj njeno omenjanje je nezaslišano.

Umiranje na Slovenskem

Čeprav morda ne tako močno kot na Kitajskem, je tudi pri nas tabu smrti še vedno močno prisoten, vendar se tega zavedajo večinoma zgolj številni zdravstveni delavci in strokovnjaki pogrebne in pokopališke dejavnosti. Ob tem ni presenetljivo niti, da je tudi področje paliativne nege pri nas izjemno slabo urejeno. Država se te in sorodnih tem pogosto precej očitno izogiba, kar se v praksi kaže skozi neurejen pravni status ljubljanske hiše hospica.

Ne toliko z namenom dajanja potuhe kot zaradi pojasnjevanja razmer pri nas pa je vendarle treba pripomniti, da v naši situaciji vendarle morda nismo takšna izjema kot si predstavljamo. Med vsemi državami, vključenimi v raziskavo, je namreč le v sedmih sprejeta uradna politika glede oskrbe na smrt bolnih. Za navdih in zgled bi se verjetno bilo treba ozreti v sosednjo Avstrijo, ki se je pri kvaliteti oskrbe za neozdravljivo bolne znašla na 6. mestu.

Zanimajo nas tudi vaši pogledi na stanje pri nas – se strinjate, da bi morali več pozornosti nameniti paliativni oskrbi, ali naj se zdravstvo vendarle še naprej osredotoča na zdravljenje tistih, za katere še obstaja upanje na preživetje? Sporočite nam svoje mnenje.

Prispevek pripravila Katarina Cvikl.

 

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.