Pogrebni obred na otoku Sulavezi

Otok Sulavezi je poznan mnogim turistom in popotnikom, zlasti tistim, ki potujejo v Indonezijo. Manj pa je znano, da se na tem otoku še vedno izvajajo zelo nenavadni, spektakularni pogrebni obredi – označuje jih dolžina, obseg, praznična hrana, obredi žrtvovanja in veselje.

Posmrtni ostanki revnejših ljudi

Posmrtni ostanki revnejših ljudi, ki večinoma ležijo povsod, saj svojci niso imeli dovolj premoženja za dostojen pogreb.

Ljudstvo Toraja živi v goratem južnem predelu indonezijskega otoka Sulavezi. Čeprav je zaradi vpliva nizozemskih misijonarjev danes večina kristjanov, se tradicionalna, animistična religija in z njo povezani verski obredi še vedno ohranjajo.  Tradicionalni pogrebni obred tega ljudstva lahko traja več dni, udeleži se ga več kot sto gostov, ki plešejo, pojejo, izvajajo obrede žrtvovanja in so v znak spoštovanja in slavljenja pokojnika pogoščeni z več obroki hrane.

Gremo lepo po vrsti… Ljudstvo Toraja verjame, da posameznik po smrti ni povsem ločen od družine, temveč ji prinaša srečo, zato ga mora ta spoštovati. Torajci tako svojim prednikom kot posameznikom pogosto in na različne načine izkazujejo spoštovanje. Duše prednikov so namreč lahko škodljive ali zaščitniške, odvisno od načina smrti osebe. Duše tistih, ki so umrli nenaravne smrti, npr. zaradi samomorov ali nesreč, se ne preselijo z lahkoto v deželo mrtvih, puyo. Takšnim prednikom je treba še posebej izkazovati spoštovanje, sicer lahko njihove duše postanejo nesrečne in škodljive.

Grob poglavaja vasi

Grob poglavarja vasi

Najpomembnejši način izkazovanja spoštovanja in s tem najpomembnejši obred v življenju ljudstva Toraja je tako prav pogreb. Večina ljudi vse življenje varčuje ali pa skrbijo za to, da imajo dovolj otrok – vse to z namenom, da bo njihov pogreb največja zabava daleč naokoli. Po navadi med samo smrtjo in dejanskim pogrebom mine precej časa, ki je potreben predvsem za to, da se lahko ob istem času in na istem mestu zbere celotna družina in da ima le-ta privarčevanega dovolj denarja, da bo lahko kupila bivola, ki ima v lokalni družbi in zlasti gospodarstvu zelo pomembno vlogo.

Torajci poleg tega verjamejo, da je smrt postopen proces in se ne zgodi kar naenkrat. Umrlega namreč vse do začetka pogrebnega obreda kličejo mamma, kar pomeni spečo osebo, ali masaki, tj. bolna oseba. Tako ni nič nenavadnega tudi, če pokojnik v domači hiši v začasni krsti leži celo nekaj let (seveda, z vbrizganim formalinom).

Ko se obred nazadnje le začne, so pomembne lesene figurice oseb, imenovane tau tau, ki pokojnika spremljajo do mesta pokopa, tam pa bdijo tako nad živimi kot nad mrtvimi. Nekoč so bile te figurice izrezljane le, kadar je šlo za pokojnike iz bogatih družin.

Danes so tau tau statusni simbol in se jih izrezlja praktično za vsakega umrlega. Zanimivo je tudi, da so Torajci le redko pokopani v zemljo. Najpogosteje se njihove krste obesijo visoko v zrak na previsne stene klifov, lahko pa so pokopani tudi v jamah ali v grobnicah, vklesanih v živo skalo.

Statusni simbol so tudi podedovani obredni noži, ki so skupaj z drugimi dragocenimi predmeti razstavljeni pred pogrebom. Za obredne nože namreč velja, da naj bi imeli posebne magične moči.

Pogreb za revnejše

Pokopališče revnih - grob izklesajo kar v skalo, vanj postavijo kipec kot spomin na umrlega.

Dokaz, da imajo v pogrebnih obredih na Sulaveziju velik pomen statusni simboli oziroma, da je izkazovanje statusa pokojnika pomembno, je tudi trajanje pogreba in število ubitih bivolov – daljši kot je obred in več kot je ubitih bivolov, bolj je bil pokojnik bogat in cenjen. Tako pogrebni obredi ljudi iz višjih slojev trajajo do celega tedna, na njih pa je ubitih tudi do sto bivolov.

Posebna navada Torajcev je tudi, da se otroke, ki so preminili še preden pričeli dobivati zobe, pokoplje na poseben način. Drevesa dojenčkov so njihovo zadnje počivališče. Ko umre dojenček, ga mati prinese k drevesu, v katerega bo vrezala luknjo, v njo pa položila dojenčkovo truplo. Drevo začne sčasoma zdraviti vreznino in tako vsrka truplo dojenčka. Takšna drevesa Torajci še posebej spoštujejo in veliko je dreves, ki se kot tovrsten grob uporabljajo že desetletja – na njih so vidne samo manjše zareze.

Navadno se pogrebni obredi na Sulaveziju odvijajo v poletnih mesecih, ko se tisti pripadniki ljudstva, ki živijo in delajo v drugih delih Indonezije, vrnejo domov. Vedno več pa je na Sulaveziju tudi turistov, ki si te obrede z zanimanjem ogledajo, v zameno za gostoljubje pa Torajci od njih najpogosteje pričakujejo kakšen škatlo cigaret.

Za fotografije se zahvaljujemo dr. Valentini Franca.

Viri:

Oglasi

Oddaj komentar

Ta stran uporablja Akismet za odstranjevanje neželenih komentarjev. Kako skrbimo za vašo zasebnost.