Grobnice bugandskih kraljev v Ugandi so v tej afriški državi znana turistična točka pod okriljem UNESCO-ve kulturne dediščine. So simbol močne kraljeve družine, ki pa je letošnjega 16. marca pogorel skoraj do tal. Kljub tragičnemu dogodku, katerega vzrok ostaja nepojasnjen, UNESCO-vi strokovnjaki ugotavljajo, da je rekonstrukcija grobnic mogoča.
Grobnice kraljev ljudstva Baganda, ki so največja etnična skupina v Ugandi, v Kisubiju zavzemajo skoraj 30 hektarov veliko hribovito zemljišče v okolici ugandske prestolnice Kampale. Večina tega območja je kmetijska, zemljišča pa so obdelana na povsem tradicionalen način. V središču na hribu stoji nekdanja palača kraljev ljudstva Bugande, ki je bila zgrajena leta 1882, dve leti kasneje pa spremenjena v kraljevo pokopališče.
Do 16. marca 2010 so bile v glavno stavbo Muzibu Azaala Mpanga, ki je okrogla in jo dopolnjuje kupola, vključene grobnice štirih kraljev. Prav ta osrednja stavba je odličen primer navdušujočega arhitekturnega dosežka iz organskih materialov – lesa, slame, trstja, šib in blata. Največja značilnost in 
najpomembnejša lastnost pa so neotipljive vrednote, ki jih stavba predstavlja, torej vrednote verovanja, duhovnosti, identitete in neokrnjenosti.
Ta pomembna dvestoletna zgodovina pa je – najverjetneje zaradi požiga – v ognjenih zubljih izginila skoraj do tal. Stojijo le še stene ter nekaj ogrodja Muzibu Azaala Mpanga, pa še ta so bila močno omajana. Tako so se grobnice le devet let po vpisu na seznam svetovne kulturne dediščine pod zaščito UNESCA znašle ne seznamu ogrožene kulturne dediščine.
Kljub začetnemu pesimizmu pa strokovnjaki organizacije UNESCO danes ocenjujejo, da je obnova grobnic mogoča, prav tako so ugandski vladi pripravljeni priskočiti na pomoč, zlasti pri iskanju sredstev, da bi to pomembno znamenitost ponovno oživili in v prihodnje bolje zavarovali. Tako znanje kot materiali, ki so jih uporabili za gradnjo prvotne stavbe konec 19. stoletja, so na voljo v izobilju in to kar na kraju samem.
Želja vseh vpletenih, tako ugandske vlade kot tudi organizacije UNESCO, tako je, da bi se ta mojstrovina človeške ustvarjalnosti, nosilec še vedno živečih kulturnih tradicij ter pomemben verski spomenik kljub katastrofi, ki jo je doletela, čim hitreje in uspešneje zopet oživila.
Vir:
- revija Thanos
- www.delo.si
- whc.unesco.org
