Navadno si ne predstavljamo, da pri upepelitvi človeškega telesa poleg pepela ostane še kaj drugega. S takšnim razmišljanjem pa pozabljamo na kovine, ki jih skriva naše telo. Z zobnimi plombami, vijaki in ploščicami, implantati ter podobnimi kovinskimi materiali pa je treba ravnati pazljivo.
Življenje ljudi na Zemlji pomeni za naš planet hudo obremenitev. Recikliranje oziroma ločevanje odpadkov tako v moderni družbi postaja – in mora čim prej dokončno postati –ustaljena praksa. Pri tem igra največjo vlogo doslednost, zato je treba odpadke in materiale ločevati prav v vseh dejavnostih in spektrih življenja. Kljub temu pa recikliranje kovin, ki ostanejo po upepelitvi pokojnika niso nekaj, na kar bi najprej pomislili, ko razmišljamo o ločevanju odpadkov.
Toda prav recikliranje kovin oziroma njihovo ločevanje od ostalih posmrtnih ostankov je sestavni del postopka upepelitve že od začetka opravljanja upepelitev. Se pa s kovinami, ki jih vsebuje človeško telo, ne ravna vedno pravilno; pogosto so zakopane kje v bližini upepeljevalnic ali na celo še manj primernih mestih in okolju manj prijaznih načinih.
Podjetja nosijo odgovornost, da poskrbijo za okolju prijazno in s tem primerno ravnanje s kovinskimi ostanki, kar pomeni njihovo ločevanje od drugih ostankov ter kasnejšo ponovno uporabo. Na ta način ne le, da zavarujemo okolje, temveč tudi varčujemo z neobnovljivimi viri in zmanjšujemo porabo energije ter finančnih sredstev. Implantati in ostale odpadne kovine so namreč izdelane iz kakovostnih kovin, kot sta nerjaveče jeklo in titan. Zaradi svoje kakovosti pa imajo tovrstne kovine tudi visoko reciklažno vrednost.
Recikliranje kovin, ki ostanejo po upepelitvi pokojnikov, se je pred več kot deset leti pričelo širiti iz Nizozemske, danes pa je v Evropi to že široko sprejeta praksa. Proces se odvija v več korakih:
• najprej je treba kovine ločiti od ostalih ostankov pri postopku upepelitve človeškega trupla;
• preostale kovine je nato treba zložiti v bodisi primerne smetnjake bodisi kartonaste škatle;
• škatle, napolnjene s kovinskimi ostanki, morajo upepeljevalnice poslati v zbiralne centre, ki kovine stehtajo in še dodatno sortirajo;
• tako sortirane kovine nato dostavijo do talilnic, od koder stopljene kovine ponovno vstopijo v oskrbovalno verigo;
• zadnji korak ni obvezujoč, je pa pogost, saj upepeljevalnice dohodke od reciklaže v večjem delu nakažejo izbranim dobrodelnim ustanovam.
Tudi v pogrebnih dejavnostih tako do izraza zopet prihaja okolju prijazno poslovanje in ravnanje. Dandanes namreč “ekološkost” lahko že odločilno vpliva na uspešnost poslovanja posameznega podjetja ali celo gospodarske panoge. Trenutne rešitve na področju ločevanja v upepeljevalnicah vsem udeležencem omogočajo, da prispevajo k čistejšemu in trajnostnemu okolju.
Upam, da svoj prispevek dodajate tudi vi v vašem vsakdanjem življenju in s tem uspešno izpolnjujete vašo družbeno odgovornost.
Vir:
- Thanos magazine
